Preživela holokavst - Immaculee Ilibagiza

Objavil/a Ana Kos, dne 2013-11-15 ob 20:32:56

"To je moja zgodba, povedana tako, kot se je spominjam ... In spominjam se je tako, kot bi se zgodila včeraj." Tako pove Immaculee v predgovoru - ne bo pisala zgodovinske knjige, te pišejo drugi, njena knjiga je njena osebna zgodba.
Zgodba, ki se dogaja v času ruandskega holokavsta pred 20 leti (1994), ko je bilo v približno 100 dneh umorjenih več kot milijon ljudi.

A holokavst je imel korenine že v mnogo prejšnjih časih.
Pa poglejmo Immaculeejino zgodbo:
Ko je bila Immaculee šolarka.
"Hutuji, vstanite!"
Stoli so zaropotali in šest otrok iz mojega razreda je skočilo na noge. Nisem imela pojma, kaj se dogaja, ker sem dotlej vedno obiskovala šolo, v kateri je učila moja mama. Zdaj sem imela 10 let in to je bil moj prvi dan v šoli za starejše otroke. /.../
"Zdaj pa vsi Tutsiji, vstanite!" je zaklical naš učitelj Buhoro. Z velikim svinčnikom je preverjal imena na seznamu, nato se je ustavil in se zastrmel naravnost vame.
"Immaculee Ilbagiza, nisi vstala, ko sem poklical Hutuje, nisi vstala, ko sem poklical Tvaje, in ne stojiš sedaj, ko sem poklical Tutsije. Kako to?" Buhoro se je smehljal, toda njegov glas je bil trd in neprijazen.
"Ne vem, učitelj."
"Kateremu ljudstvu pripadaš?"
"Ne vem, učitelj."
"Si Hutujka ali Tutsijka?"
"Jaz ... ne vem."
"Poberi se" Poberi se iz tega razreda in ne vračaj se, dokler ne veš, kaj si!"
Kako bi Immaculee vedela, kdo je, ko pa njena starša, oba učitelja, nista tega nikoli poudarjala! Onadva sta vedno učila ljubezni do vseh ljudi. Njen oče je bil kot nekakšen vaški modrec, k njemu so hodili ljudje po nasvete in tudi razreševat spore. Veliko svojega časa in tudi denarja je vložil v prostovoljno delo, tudi v gradnjo ekumenske kapele. Starša sta tudi podpirala revne otroke, da so mogli hoditi v šolo.
Starša sta seveda zelo veliko vložila v izobrazbo svojih otrok, vendar o etničnih težavah v državi jim nista govorila. Oče je enostavno verjel v to, da bo zmagalo dobro.
In tako starša nista govorila svojim otrokom o Hutujih, Tutsijih in Tvajih, ljudstvih, ki so živela v Ruandi. Belgijski kolonialisti so spremenili ruandsko družbeno ureditev - v monarhiji je pod tutsijskimi kralji vladal mir! - v diskriminacijsko razredno ureditev. Belgijci so dajali prednost Tutsijem, njim so zagotavljali boljšo izobrazbo, da bi potem več dobička dobili Belgijci. Belgijci so uvedli etnično izkaznico in s tem poglobili razlike med narodoma. Ti posegi v življenje Ruandčanov so v Hutujih vzbujali dolgotrajne zamere in tukaj so zametki za genocid.
Ko so l. 1959 Tutsiji zahtevali od Belgijcev večjo neodvisnost, so Belgijci spodbudili krvav upor Hutujev, ki so potem strmoglavili monarhijo. 1962. leta se je Belgija umaknila iz države, na oblasti so bili Hutuji, Tutsiji so postali drugorazredni državljani. Zapostavljanje Tutsijev je postalo stalnica, občasno pa je izbruhnilo tudi nasilje s poboji (morilski pohodi, etnično čiščenje ...).
In v Immaculeejini družini je bil dobrodošel vsak človek, nikogar niso vprašali, katere narodnosti ali vere je. Njena družina je sicer bila katoliška.
In čeprav sta bila starša žrtve hutujskega nasilja že l. 1959 in tudi potem l. 1973, ko sta morala bežati s štirimi majhnimi otroki (Immaculee je imela 3 leta) in ko so jim požgali hišo, nista starša nikoli govorila ničesar zaničljivega proti Hutujem. Nista imela predsodkov do drugačnih. Nista hotela, da bi otroci zrasli z občutkom strahu in manjvrednosti.
Pravzaprav se Hutuji in Tutsiji na zunaj ne razlikujeo prav zelo. Tutsiji so večinoma visoki, imajo malo svetlejšo polt kot Hutuji in ozek nos. Te razlike niso zelo očitne, saj so se tudi cela stoletja oboji poročali med seboj, govorili so isti jezik - kinyarwanda, peli iste pesmi, živeli skupaj, verjeli v istega Boga.

In tudi l. 1994, ko se je holokavst že začel, je Immaculeejin oče še vedno verjel v dobro, v zdravo pamet, v to, da se človeku vrne dobro, če dela drugim dobro.
Bil je resnično dober in pogumen človek, ni pa tedaj znal presoditi resnične nevarnosti. Tako ni uspel obraniti svojih ljudi, niti svoje družine ne pred nasiljem.
V nevarnosti ni bil edino najstareši sin (brat), ki je tedaj študiral v Senegalu. Immaculee je bila študentka matematike in znanosti v domovini.
V čudovitem družinskem vzdušju so popraznovali veliko noč, a takoj potem se je nasilje začelo. Ko je oče le sprevidel, da so vsi Tutsiji v veliki nevarnosti, je poslal Immaculee k pastorju, bil je njihov prijatelj in - Hutu.
Pastor je potem skril v svojo malo kopalnico, komaj kaj večjo od m2, Tutsijke, ki so se zatekle k njemu. V tisti kopalnici so potem preživele 3 mesece, 91 dni. V tišini, da jih ne bi kdo slišal. V obupnem strahu ob preiskavah hiše. Pred vrati kopalnice je stala omara, ki jo je pastor ponavadi ponoči toliko potisnil vstran, da je dal ženskam malo ostankov hrane (ni imel veliko in če bi dajal več, bi lahko kdo v hiši opazil - on dolgo čisto nikomur ni povedal, kasneje pa, ko je bila polna hiša ljudi, je povedal svojim otrokom). Vse mesece so preživele v isti obleki, brez umivanja, vodo so smele potegniti le, kadar je na drugi strani stene, kjer je bila še ena kopalnica, kdo spraznil kotliček. Spale so sede, napol ena na drugi, zjutraj so se pretegnile skupaj, hkarti. Immaculee je pri svojih okrog 180 cm tehtala ob začetku holokavsta dobrih 50 kg, a po treh mesecih bivanja v kopalnici le še 30.
Iz njene pripovedi:
Slišala sem morilce, ki so klicali moje ime.
Bili so na drugi strani zidu, tako da so nas ločevali manj kot trije centimetri ometa in lesa.
"Ona je tukaj ..., vemo, da je tu nekje ... Poiščite jo, poiščite Immaculee."
Slišati je bilo veliko glasov, veliko morilcev. V mislih sem lahko videla svoje nekdanje prijatelje in sosede, ki so me vselej ljubeznivo in prijazno pozdravljali, kako hodijo po hiši s sulicami in mačetami v rokah in kličejo moje ime.
"Ubil sem 399 ščurkov," je rekel eden izmed morilcev. "Immaculee bo štiristota."
Stiskala sem se v kotu naše majcene kopalnice, ne da bi ganila eno samo mišico. Zadrževala sem dih, da me morilci ne bi slišali - tako kot sedem drugih žensk, ki so se skrivale z menoj, da bi si rešile življenje. /.../
Skušala sem požreti slino, a moje grlo se je stisnilo. V mojih ustih ni bilo sline, bila so suha kot pesek. Zaprla sem oči in skušala izginiti, toda njihovi glasovi so postali še glasnejši. Vedela sem, da ne bodo imeli usmiljenja, in v meni je odmevala ena sama misel: Če me ujamejo, me bodo ubili. Če me ujamejo, me bodo ubili ...
Morilci so bili prav pred vrati in vedela sem, da me lahko v naslednjem trenutku odkrijejo. /.../
Potegnila sem svoje roke naprej, stisnila očetov rožni venec in začela tiho moliti: Prosim, Bog, prosim, pomagaj mi. Ne pusti me tako umreti, ne tako. Ne dovoli, da me morilci najdejo. V Svetem pismu praviš, da kdor prosi, prejme ... Bog, jaz prosim. Prosim, naj gredo ti morilci proč. Prosim, ne pusti, da umrem v tej kopalnici. Prosim, Bog, prosim, prosim, prosim, reši me! Reši me!
Morilci so odšli iz hiše ... Odšli so, toda v naslednjih treh mesecih so se velikokrat vrnili.
Neke noči so od daleč zaslišale kričanje in otroški jok. Vedele so, da so ubili mater in da joka otrok, ki je ostal sam. Otrok je jokal vso noč, zjutraj je bil njegov jok šibek, kasneje je jok utihnil. Slišale so pasje renčanje ... Immaculee je spreletavalo ob misli, kako se je končalo življenje otroka ...
Molila je za otroka, za njegovo dušo. In vprašala Boga: Kako bi lahko odpustila ljudem, ki otročičku naredijo kaj takega?
Slišala sem njegov odgovor /.../:  Vi vsi ste moji otroci ... in ta otrok je zdaj z menoj.
Ta tako preprosti stavek je bil odgovor na molitev, v kateri sem preživela veliko dni.
Morilci so kakor otroci. Da, oni so surova bitja, ki bi jih bilo treba strogo kaznovati za njihova dejanja, a so kljub temu otroci. So kruti in zlobni in nevarni, kakršni so kdaj pa kdaj otroci, toda vseeno so otroci. Vidijo, a se ne zavedajo strašnih ran, ki jih zadajajo. /.../ Njihove misli so okužene z zlom, ki se širi po deželi ... /.../
V Božjih očeh so morilci del njegove družine in so vredni ljubezni in odpuščanja. Vedela sem, da ne morem prositi Boga, naj me ljubi, če sama nočem ljubiti njegovih otrok. V tistem trenutku sem molila za morilce, da bi bili njihovi grehi odpuščeni. /.../
Tistega dne sem napravila odločilen korak za odpuščanje morilcem. Moja jeza je odtekala iz mene. Odprla sem svoje srce Bogu in on se me je dotaknil s svojo neskončno ljubeznijo. Prvič so se mi morilci zasmilili.
V noči, ko bi jih sicer verjetno našli morilci (nekdo je nekaj opazil), je pastor svojo skupinico žensk peš in zastražene s svojimi sinovi pospremil v francoski tabor (vojaki iz tujine so končno prišli na pomoč v Ruando).
Tako so bile končno rešene ... peščica  žensk iz množice preganjanih Tutsijcev.
A novi začetki niso bili lahki. Za nobeno. Skozi knjigo seveda najbolj začutimo Immaculee.
A odpuščanje ni (bilo) lahka stvar. Sploh tedaj, ko je dokončno zvedela, da so vsi njeni pobiti, oče, mama in oba brata, ki sta bila tedaj v Ruandi. Zvedela je precej o njihovi mučeniški smrti. V tolažbo ji je bilo, ker je tako vedela, da so umrli res junaške, svetniške smrti. 

Za mamo in enega brata je zvedela, kje so ju zagrebli, in prosila je za izkop in pokop na pokopališču. A ko je videla posmrtne ostanke svojega brata, je omedlela - tedja je šele videla, kako zverinsko so ga iznakazili. Potem so jo uspeli prepričati, da ni gledala trupla svoje mame, a po vzdihih ljudi ob sebi je vedela, da je strašno.
Odpustiti "zverem"? Kako?!
Kolikokrat je spet tema zgrabila njeno srce, kolikokrat je komaj dihala od teže, od bolečine.
Odrešujoče so bile sanje, v katerih ji je rekel njen ljubi brat Damascene iz nebes: "Čakali te bomo tu, ljuba sestra. Zdaj pa ozdravi svoje srce. Ljubiti moraš in odpustiti tistim, ki so se pregrešili proti nam."
Vedno znova je vstala, vedno znova odpuščala, tudi morilcem svojih najdražjih. Vodjo tolpe, ki je umorila njene domače in ki je iskala tudi njo, je obiskala potem, ko je bil zaprt v ječi.
Rekla mu je: "Odpuščam ti."
Vedela je, da brez tega ne more živeti na novo ... Župan, ki je omogočil srečanje, je bil besen: "Kaj je bilo to, Immaculee? Ta človek je umoril tvojo družino. /.../ In ti si mu odpustila! Kako lahko to storiš? Zakaj si to storila?"
"Odpuščanje je vse, kar lahko ponudim."

Immaculee Ilibagiza (s Stevom Erwinom): Preživela, da pričujem (Kako sem med ruandskim holokavstom odkrila Boga), knjiga je izšla 2010 v Mariboru pri Slomškovi založbi.

Preživela, da pričujem - odpustiti neodpustljivo, 2. del
Odpreti srce in odpustiti

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
2
Ana Kos
0
Nov 15, 2013
Dajana! :-)
#2
Dajana Babič
0
Nov 15, 2013
Ana! :)
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-11-15 20:32:56 (Nov 15, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
Sveta glava
Ryanova hči
Povodni mož v Svetem pismu
Anketa o uporabi mobitela
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
November 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930

Oglasi

6582.) matematičnestrture ii

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

3845.) hrepenenje ostane

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5645.) kravica katra

Kategorija: Računalništvo in internet

Cena: 14.99 €

2390.) spolost skozi stoletje

Kategorija: Zdravje

Cena: 9.99 €

2701.) veiki ljudje abli svet

Kategorija: Leposlovje

Cena: 10 €

varnost pri delu na delovnem mestu in z njim povezane storitve. obiščite našo spletno stran in preverite kaj vse potrebujete za varno delo, ki ga opravljate.

Kategorija: Storitve

Cena: 1 €

konopljina semena lahko uporabljamo kot samostojno živilo, saj vsebuje veliko beljakovin. lahko pa jih uporabimo kot dodatek pri solatah, juhah ali pa pri peki kruha. več info: https://be-hempy.si/izdelek/oluscena-konopljina-semena/

Kategorija: Prehranska dopolnila

Cena: 9 €

7747.) zlati faraon

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 10 €

6321.) vdovec

Kategorija: Leposlovje

Cena: 25.99 €

4429.) orlovo darilo

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 25.99 €

3596.) drugo mesto

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 14.99 €

1967.) deklica in sončnice

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj