Kar nekajkrat slišim tarnanja nad žalostno usodo. Priznam, da tokrat je oni zadnji poriv za ta prispevek dal prav zapis Katarine Žarki tukaj, na PublishWall-u. V Sloveniji se je nekako uveljavil mit, da smo vsi nekakšne "matere Tereze", dolžni v socialističnem duhu skrbeti za vsa pobalinstva vseh sodržavljanov. Kolikor se do neke mere morem s tem celo strinjati, pa se zadeva preneha v trenutku, ko se moram odpovedati svojemu svetu samo zato, ker nekdo drug ni pripravljen sprejeti svojega in živi imitacijo drugega do te mere, da ni več zmožen niti videti iza kulis, ki si jih je ustvaril.

Kot se je zapisalo Romanu Vodebu v njegovi objavi, si bom dovolil manjšo parafrazo: ded me je vzgojil v plemiškem duhu, in mi vcepil, da kljub sistemu, ki temu ni naklonjen, "kri ni voda". Oče me je naučil, da je moč dostojanstveno graditi svoj svet, kljub v neugodnim družbenim odzivom, ki so izhajali iz pedigreja. Tako sem se torej že od mladih let zavedal, da more in mora človek zgolj skrbeti za mojtrstvo v okviru svojega področja delovanja in se ravnati po načelu biti svoboden človek na dobrem glasu. Za potešitev lastne narcisoidnosti tako nisem nikoli potreboval nadkompenzacije in kitenja z dosežki in/ali nazivi. Zadostovalo mi je, da sem se v okvirih svojih želja mogel udejaniti po najboljših močeh.

In tako se mi je v življenju vedno dobro godilo. V osnovni šoli sem bil odličnjak in v srednji sem užival mladostniško lagodje ob t.i. Titovi štiendiji. Tudi na faksu sem se s povprečjem nad osmico dobro odrezal, pa čeprav se predmetom, za katere sem smatral, da mi v življenju ne bodo ključno pomagali, preprosto namenjal manj pozornosti in so mi posledično zniževali povprečje. A to je nekaj, kar človek z jasno izdelanimi predstavami vzame v zakup. V prvi službi nisem zaslužil bog ve kako bajno, a je bila moja plača še vedno več kot dvakratnik povprečnega tehnika. Za nekoga, ki šele vstopa na trg dela zelo dobra popotnica. In po desetih letih dela sem uspel priti do številk, ob katerih so (uradne) številke politikov, o katerih se pogosto piše, smešno nizke.

Tudi mene je leta 2008 "udarila kriza" in razvojni oddelek, v koncernu kjer sem nazadnje delal, so preprosto razpustili. Večina sodelavcev se nas je takrat odločila za takšno ali drugačno samostojno pot. Nekaj napačnih poslovnih odločitev me je stalo večine prihrankov. Draga a učinkovita šola. Še lepše se je začelo odvijati potem... Kljub dobro opravljenemu delu, se je dogajalo, da stranke niso plačevale. Tudi po pol leta in več... Nekatere nikoli. Na grobo bi lahko rekel, da jih 40% ni nikoli plačalo. Od preostalih, ki so, pa sem moral polovici naknadno v obliki dobropisa krepko znižati račun, da sem si omogočil sprejemljiv finančni tok. In tako so tudi prihranki kopneli. Potrebno se je bilo odpovedovati. Najprej luksuzu, potem pa vedno bolj tudi rečem, ki bi jih težko opredelil v kategorijo slednjega.

Lahko bi se tožaril, toda bolj kot razmetavanje denarja za odvetnike, mi je dišalo omogočiti družini vsaj osnovne dobrine, potrebne za življenje. Po onem načelu: bolje vrabec v roki, kakor golob na strehi. Izgledi pa niso bili dobri in stvari se preprosto niso obračale v smeri, ki bi bila vsaj malo perspektivna. V nekem trenutku smo se znašli v nezavidljivi situaciji življenja na robu, kot se temu reče in s sredstvi, ki bi zadoščala kvečjemu še za nekaj mesecev. Tako sem se odpovedal še najemno pogodbo za poslovne prostore in se odločil, da poskusim drugače.

Na spletu sem poiskal kolege, s katerimi sem delal še v časih dela v Nemčiji in jih prosil za kako priporočilo ali informacijo. Daleč od oči - daleč od srca. Časovna distanca je bila preprosto prevelika, da bi mogli biti konkretno koristni. V tem času se je mnogo spremenilo tudi v njihovih življenjih. Naslednji korak je bil iskanje projektov. Ko sem našel primernega sem pripravil rešitev in jo odposlal - zasebnemu podjetju. Povsem zastonj. Povsem na slepo. Na zaupanje. In še isti teden je prišel odgovor (v Nemščini seveda): "Navdušen sem nad vašim predlogom. Z veseljem vam dam dva tedna, da poskusite delati v našem teamu... " in hudomušen ter izzivalen zaključek (v angleščini): "Show me your magic.". Moja narcisoidnost je bila potešena. Sledil je čas za mojstrstvo. Sledilo je ravnanje v duhu svobodnega človeka na dobrem glasu...

Soprogo sem nosečo skupaj s takrat dveletno malo Kneginjo zapustil neke nedelje ob pol drugi uri zjutraj. S seboj sem vzel ravno dovolj denarja za dober dvotedenski dopust. Njej je ostalo nekaj manj. To je bilo še vse, kar nama je ostalo. Obljubil sem ji, da ko se vrnem, bodo stvari drugačne. Obljubil sem ji, da se bomo božič praznovali skupaj, v novem domu v drugačnih okoliščinah. In obljubo sem držal. Danse smo tu, skupaj. Nikjer se ne cedita med in mleko. Toda izgledi so. In vse, kar človek potrebuje je, da more dostojanstveno delovati v okvirih svojih zmožnosti.

Danes, ko se oziram v Slovenijo, priznam, da me nič kaj dosti ne vleče več tja dol. Kar imam opravka s slovenskimi uradniki, me vedno spomnijo na Dajanin zapis. In mučno mi je izgubljati čas z nepotrebnimi zapleti. Zgolj za primer: sem sem odšel kot slovenski podjetnik - torej sem na nemške dohodke plačeval davke in prispevke v Sloveniji. Nato je po uradni dolžnosti nek uradnik ugotovil, da naslovu podjetja to ne posluje. In sprožil postopek izbrisa. Povsem korektno in po črki zakona. Mogel bi ugovarjati in zadevo ustaviti. Pa je nisem. Preprosto sem dejavnost prijavil tukaj. In Slovenija ima enega davkoplačevalca manj. Po uradni dolžnosti.

In kaj je poanta tega zapisa? Kakšno povezavo ima z uvodom? Preprosto bo treba vzeti usodo v svoje roke in poskrbeti za svojo dobrobit, za dobrobit svojih bližnjih, za dobrobit svojega okoliša. Ne čakajte na "point of no return". Ne čakajte, da bo to storil kdo namesto vas. Ne čakajte na odrešitev od zunaj. Narcisoidna satisfakcija mučeništva a la Mati Tereza je kratkotrajne narave, če ni podprta z dovolj močno ideološko osnovo. Če za konec parafraziram še Slavoja Žižka, je storiti nič včasih enako hud zločin, kakor storiti zlo.

Oblikujte sisteme notranje izmenjave. Od delodajalcev zahtevajte plačilo - če plačilo izostane, prenehajte hoditi v službo še isti trenutek. 16.-ga, 19.-ga ali kakorkoli že pride datum. Uredite gredice, opravite kako izpopolnjevanje na področju vaših veščin. Poskusite se v tujini, če vam jezik ni ovira. Možnosti je mnogo in univerzalnega recepta žal res ni - saj ne poznam vaših želja. Le opustite idejo po odrešitelju. Židje sicer nanj vztrajno čakajo že več tisočletij. Za vas dvomim, da imate toliko časa.