Članek
Ne gre nam dobro od rok.
Objavljeno May 23, 2016

Pandorino skrinjico izkoriščanja fosilnih goriv je prvi odprl škotski matematik, inženir in izumitelj James Watt z izumom parnega kotla (1765) ki je za delovanje uporabljal premog.  S tem je duh porabe fosilnih goriv ušel iz skrinjice, kajti  razvijajoča se industrija je potrebovala čedalje več strojev, ki so nadomeščali ročno delo delavcev, naraščal je promet z novimi stroji, stroje so začeli uporabljati tudi v kmetijstvu, gradbeništvu, predelovalni industriji, termoelektrarnah in vse te naprave so potrebovale za svoje delo fosilna goriva premog, ali nafto oz. bencin, kasneje tudi plin. Z gorenjem fosilnih goriv v katerih je shranjena tisočletna sončna energije, se je sproščal ogljikov monoksid in začelo se je množično onesnaževanje okolja.

Problem onesnaževanja okolja in z njim povezano segrevanje ozračja je prisoten že več kot pol stoletja. Leta 1962 so ga v Ameriki predstavili takratnemu predsedniku Niksonu, vendar pa niso izpostavili vzroka ampak omenjali možnosti za blažitev temperatur.                                                                                                                Resna pogajanja po podnebni pogodbi so se začela leta 1990, triindvajset let kasneje (leta 2013) so podatki pokazali, da so se emisije toplogrednih plinov(CO2) dvignile za 61% v primerjavi  z letom dogovora.                                                                                                                                                                                                Leta 1992 je bila podpisana podnebna konvencija združenih narodov, vendar  je bila dokaj neuspešna saj se je količina emisij od podpisa konvencije zopet enormno povečale.                                                                                                                                                                                                                                                   V Kobenhavnu je bil sprejet neobvezujoč dogovor, da se globalna temperatura  ne sme dvigniti za več kot dve stopinji, od temperature, ki je bila v času  pred množično uporabo premoga, torej pred iznajdbo Watovega  parnega stroja. To je bila politična odločitev, ki po mnenju znanstvenikov še zagotavlja udobno bivanje. Toda dosedanji dvig temperature za 0,8 stopinje že kaže na alarmantne posledice, kot so zakisavanje morij nad pričakovanji , taljenje grenlandske plošče, naraščanje naravnih nesreč, ki jih povzročajo suše, poplave, viharji, in nekaj tega smo že občutili tudi pri nas: vse več je poplav ker se stoletne vode, pomikajo proti desetletnim, hkrati je vse več sušnih obdobij, pa tudi močnih nalivov  s točo...

 Decembra 2015 se je v Parizu končal Podnebni vrh, bolj globalen in bolj obvezujoč, ki napoveduje prehod v dobo brez fosilnih goriv. Fosilna goriva naj bi opustili do leta 2050.

Toda...

Izkoriščanje premoga in lahko črpanje iz obstoječih naftnih nahajališč se počasi zaključuje, medtem ko se pogoltnost po tem energentu v svetu veča. V zadnjih letih množično iščejo in odpirajo nova nahajališča v tudi v neokrnjenih predelih sveta, kot je Aljaska, Severno morje, Arktika, Čukotsko morje, v Andih, Amazonskem gozdu, da ne omenjam držav v razvoju, kjer so prebivalci brez moči zaradi skorumpiranih vlad...

Eksperimenti iz leta 1947, (dve leti kasneje pa že komercialno pridobivanje),so pokazali, da se lahko nafto in plin pridobiva na težji vendar tudi zelo umazan in za klimo ter okolje obremenjujoč način s hidravličnim drobljenjem kamenin ( fracking), ko vodo pomešano s peskom in kemikalijami pod visokim pritiskom brizgajo v vrtine. Skozi majhne razpoke, ki pri tem nastanejo priteče ven plin, nafta ali kaj drugega. V ta namen je treba na območju teh kamenin "postrgati" vrhnjo rodovitni plast zemlje( največkrat velike gozdne površine, ki so "pluča" sveta, ker vsrkavajo ogljikov dioksid najbolj nevaren zastrupljevalec ozračja), da se dobi prostor za potrebne postopke  pridobivanja nafte ali plina in odlaganje strupene jalovine.  Najbolj znano nahajališče na ta način pridobljene nafte je v Alberti (Kanada) obsega področje približno v velikosti Ljubljane z ljubljanskim barjem vred.                                                                                                                                                                   Hidravlično drobljenje  za enkrat v EU  ni dovoljeno, kar je, mimogrede rečeno, velika sreča za Prekmurje, kjer je hotela angleška družba na ta način pridobivati plin. Zanimivo bi bilo videti če bi vlada vzdržala lobistične pritiske naftne družbe, v primeru, da  bi bilo hidravlično  drobljenje v EU dopustno. Dogajanje v svetu namreč kaže, da so mnoge vlade popustile pritiskom naftnih družb, in  jim celo pomagale pri zatiranju protestov domačinov...

Pohlep in nepravičnost uničujeta ta planet.