»Da bi razumeli, kaj Potemkinova vas je, se je treba za hip vrniti v zgodovino, natančneje v carsko Rusijo v drugi polovici 18. stoletja. Potem ko se je Katarina Velika odločila skupaj s tujimi diplomati obiskati Ukrajino in Krim, se je princ Grigorij Aleksandrovič Potemkin, guverner teh območij, znašel v neljubi situaciji. Pokrajina je bila namreč izčrpana zaradi revščine in nemirov. Kako naj torej pripravi predstavitev, ki bi zakrila nezaželeno realnost? Ker je carica s spremstvom potovala predvsem po reki, je Potemkin ob bregovih Dnjepra velel postaviti kulise vasi. Tja je pripeljal kmete, na tisoče glav živine in drobnice od drugod, da bi carici pokazal razkošje, po drugi strani pa naj bi s tem dejanjem v zaledju večkrat povzročil lakoto. Ko se je caričina procesija odpeljala mimo, je nemudoma podrl kulise, toda le zato, da ga je spet zgradil nižje ob toku, da bi tako še enkrat prevaral carico in njeno spremstvo.«

Počasi še tisti, ki so bili do sedaj trdni in brezkompromisni stebri snovalcev Potemkinove Slovenije ugotavljajo- a bolj sami pri sebi kot na glas- da živimo v državi, ki je na zunaj eno, v resnici pa živimo neko povsem drugo, lahko bi rekli- nenormalno, potvorjeno, lažnivo življenje.

Pravzaprav ga ni področja v našem vsakdanu, za katerega te besede ne bi veljale!

Pred dnevi me je s seboj povabila Ana, ki ji je po nekem čudežu uspelo, da je lahko z računa naše največje banke dvignila privarčevani denar (dediščino) svojih staršev. Kazalo je že, da se bo bančni postopek, ki je še pred časom veljal za nekaj ''povsem normalnega'', spremenil v ''misijo nemogoče''.

''V Ljubljani bom kupila stanovanje, z najemnino pa si bom ''polepšala'' pokojnino (634, 34 evrov), da bom lažje dihala,'' je razlagala, medtem ko sva se v družbi agentke, v dežju, vetru in megli, sprehodili do bloka, zgrajenega v zadnjih treh letih.

Občutek, ko smo vstopili v prazen, še nikoli naseljen hodnik, je bil malodane mrtvaški. Stene, po katerih še niso tacali otroški prstki, so bile na mnogih mestih načete zaradi vlage. Ploščice na tleh so bile prej ''nametane'', kot ''položene''.Vstopili smo v dvosobno stanovanje. Agentka je bila ves čas tiho, tega, kar se je kazalo očem, ni niti hvalila, niti kritizirala. Stopila sem do vrat, ki so vodila na miniaturni balkon. Pogled iz tretjega nadstropja se je ustavil na odlagališču starih avtomobilov in delovne mehanizacije.

''Ne zgražajte se, če vas peljem v stanovanje, ki je na drugi strani, tam ne boste več kot kakšen teden v letu videli sonca, zgolj steno naslednje stavbe.''

 Kuhinja, ki je merila komaj dva krat tri metre, je imela troje vrat. Tudi dnevna soba je bila sila neekonomična: vrata v kuhinjo, na balkon, na hodnik. Na edini prosti steni pa je kraljevalo okno, ki je gledalo na prometno ulico. V spalnici bi se bodoči lastnik moral odločiti ali naj vanjo postavi omaro ali posteljo. Za oboje ni bilo prostora. Kopalnica je smrdela po gnilobi, pardon, po zatohlosti in kanalizaciji. Agentka se je opravičevala, da je temu tako, zato, ker že dolgo ni nihče odpiral vrat.

''In koliko to stane?'' s strahom in nelagodjem pobara znanka.

''244.000 evrov,'' odločno izstreli agentka in se nasmehne.

''Saj stanovanje nima niti parkirnega prostora!'' se razjezim, kot bi bila jaz tista, ki bi kupovala mačka v žaklju.

Agentka skomigne z rameni, češ, to je pa Ljubljana in ne ene brezvezne Rovte od koder sem prišla.

Kdor bo – če bo imela sreča mlade - dotično stanovanje kupil, bo moral najprej podreti nekaj sten, obvezno pa urediti cevi in odtoke v kopalnici, potem pa pod NUJNO! zamenjati ogabne ploščice, nad katerimi bi ljudje z vsaj malo okusa vihali nos še v času krutega socializma. Blok je gradil nekdo brez vsakega posluha za osnovne arhitekturne rešitve. Verjetno kakšen krojač ali dimnikar.

Sprašujem se, koliko je še takšnih na pol narejenih stanovanj v Ljubljani (pa tudi drugje)? Zastonj ga nočem, ne pa, da bi zanj plačala skoraj četrt milijona!

Potem sva si ogledali še nekaj starejših hiš. Lastnik ene od njih me je spravil v dobro voljo.
''V hiši je telefon, sanitarije in ''krožnik'' za gledanje tujih TV postaj,'' je vzhičeno nizal prednosti nakupa.

Stali smo pred vegastimi vrati, ometa na sprednji strani sploh ni bilo več, v kletnih oknih so bile šipe razbite. Kopalnica je bila do stropa založena z različno šaro, le spalnica je bila kolikor toliko urejena. Na prevleki  je ''sedela'' italijanska punčka, kakršna je bila moderna v 60 letih prejšnjega stoletja.

''Koliko?'' vpraša Ana.

''Manj kot 150.000 € - ne!''je odločen možak in si vtakne roke v žep.

Stolpnica na Viču, kjer sva parkirali že pod večer, je bila na zunaj obnovljena in odeta v tople jesenske barve.

Morda bova imeli kaj več sreče?

Na vztrajno zvonjenje nama lastnik končno odpre. Vendar se že na pragu hitro zmenimo. Stanovanje bi prodal le v primeru, če Ana ''kupi'' tudi stanovalce. Delavce iz Romunije, Bosne in še od kod.

Ko končno prideva do sape, ga vprašava, zakaj, za vraga, stanovanje potem prodaja.

''Zaradi davka,'' se je glasil odgovor, ''vsaj pol stanovanj se moram znebiti do naslednjega leta.''

Cena za trisobno stanovanje je bila v bistvu ugodna:136.000 evrov.