mineva 23 let, odkar smo se Slovenci na plebiscitu odločili, da ne želimo živeti v Jugoslaviji, da želimo samostojno državo. Mineva tudi 22 let od razglasitve slovenske ustave.

Od sprejetja do danes je bila ustava spremenjena devetkrat, pri čemer je bilo večjih sprememb šest. Zadnji dve spremembi je DZ sprejel letos.

Dan ustavnosti je v četrtek s slavnostno sejo zaznamovalo tudi ustavno sodišče. Predsednik sodišča Miroslav Mozetič je v nagovoru dejal, da je spoštovanje človekovih pravic, ki jih zagotavlja ustava, temelj svobode, pravičnosti in miru v državi. Zato je prepričan, da bi morali dan ustavnosti praznovati vsi in ne zgolj ustavno sodišče. "A ne kot spomin na sprejem ustave, temveč kot tisto, kar je pri ustavi bistveno, to je kot opomin na vrednote in ustavnost kot sistem vrednot," je še dejal.

Žal njegovi pozivi in besede nasploh verjetno ne bodo nikoli padli na plodna tla. Vsaj pri Slovencih ne.

V letih samostojnostih smo do te mere spremenili svoj značaj, miselnost in ravnanje, da so vrednote zadnje, na kar bi prisegali. Nekateri pravijo, da smo se zbankalizirali, a se bojim, da s svojo današnjo podobo Balkan v tem- slabšalnem pomenu- žalimo.

Še veliko slabši smo! Predvsem pa neskončno bolj ''tupi'', kot bi nas Bog zaobšel, ko je delil pamet.

Pomanjkanje srčne kulture, narodne zavesti, spoštovanja do moralnih vrednost se kronično kažejo na vsakem koraku.

Kako grozljivo sprenevedajoče se danes- z manj kot enoletnim zamikom - slišijo premierkine besede, ko je po padcu prejšnje vlada zagotovila, da je s tem padcem konec nesvobode.

Zakaj tako mislim, me boste vprašali.

Zato, ker me je ta trenutek strah ustavno nedopustnega namena Vlade, ki želi s spremembo zakonodaje po hitrem postopku dovoliti policiji ne samo to, da izvaja vohunjenje na vsakem računalniku in vanj namešča trojanske viruse za oddaljeni nadzor elektronske pošte, skype-a in facebooka, ampak policiji v ta namen dovoljuje celo tajen vstop v stanovanje brez vednosti stanovalcev.

Ta vladna namera je tudi v ostrem nasprotju z mednarodno peticijo številnih intelektualcev, med njimi petih nobelovcev, za nedotakljivost digitalnih človekovih pravic. Če temu grotesknemu vohunjenju, ki ga vlada želi udejanjiti, prištejemo kršenje vseh možnih človekovih pravic, ki jih v naši državi kršijo dnevno, ne da bi zato kdo odgovarjal, pa legalne kraje, politične kurbarije vseh vrst, revščino, ki nam diha za ovratnik,da o korupciji ne govorim, potem se povsem upravičeno bojim, da nas barabija, ki sedi v Parlamentu – z našim pristankom, ker smo lepo tiho- pelje Severni Koreji naproti.

Prej, preden bom kakšno rekla o korupciji, bi vam rada povedala zgodbico iz tridesetih let prejšnjega stoletja.

V okolju, kjer se je zgodila, jo še danes pomnijo. Mogočen kmet, ki je bil obenem tudi župan, je šel v nedeljo k maši, a ga je narava prisilila, da je moral na hitro počepniti za zid.  Ko je opravil, je ukazal hlapcu, naj zadevo pokrije s klobukom in pazi nanjo, kajti zaradi ljudi, ki so prihajali k maši, ni bilo priložnosti, da bi pospravil za seboj. In ljudje, ki so videli hlapca, so bili radovedni in so ga nagajivo spraševali, kaj ima pod klobukom.

Hlapec, ki je bil bolj počasne pameti, jim odgovarja, da gospodarjev zaklad, ki ga ne sme nihče videti. Ljudje so si sicer zatiskali nosove, ker so dobro vedeli, o kakšnem zakladu je govora, a ker je bil kmet mogočen, so le kimali, ker se nihče ni drznil reči bobu – bob.

Podobno se danes obnašamo tudi Slovenci. Vsi vemo, kdo je zakuhal smrad pod klobukom, jasno nam je kot beli dan, kdo so tudi tisti, ki dotični klobuk varujejo, a si ne drznemo niti pokazati s prstom na krvice, da bi tisti, ki so zato pristojni, pospravili drek, strice in tete, ki držijo za klobuk, pa poslali tja, kamor sodijo- v arest.

Korupcija v Sloveniji letno pogoltne od okoli 700 milijonov evrov na leto. Izčrpavanje paradržavnih in javnih podjetij, sporna in preplačana javna naročila, kadrovanje po prijateljskih in političnih merilih pa nam še dodatno- za povrh- odnesejo več kot milijardo in pol evrov. Še slepemu in gluhemu se povsem upravičeno zdi, da je boj proti korupciji zgolj načelne narave, pesek v oči, kajti pri nas preganjajo samo natakarice, ki so pozabile iz denarnice vzeti nekaj centov tringelta ali pa frizerke in podobne, kjer se obračajo drobiži..

V zadnjih dveh letih so, recimo, preverili le okoli 119 odvetnikov. Ugotovili so, da so skupno utajili milijon evrov davka. Sodili so sodniku Škobernetu. Kadar pomislim nanj, se, žalibog, spomnim še na onega drugega, ki je – meni nič, tebi nič – izpustil na prostost Balkanske bojevnike…

Prejšnji teden so bili na tapeti zdravniki. Domine so padale kot za stavo, vsaj videti je bilo. Pa vas moram, dragi moji, postaviti na realna tla. Osebki, ki so za lon, dan pod mizo, bogateli na račun davkoplačevalcev, predvsem pa bolnikov, si v trezorjih kopičili zaloge zlatih palic, so majhne ribice.

Tiste, ta velike, še zmeraj tovariško rovarijo v kalni vodi in ker sem že dolgo na svetu, se bojim, da zanje ne bomo nikoli izvedeli. Še celo šef protikorupcijske komisije je dal rep med noge in jo strahopetno pobrisal na varno prav v trenutku, ko bi moral začeti stresati iz rokava imena tistih, ki so krivi zato, da bomo za barabine do konca življenja in še čez plačevali milijarde za njihove nespametne in kriminalne zadolžitve.

Je zbežal zastonj ali proti plačilu?

Pa veste, kaj me ob vsem tem žalosti? To, da ljudje molčijo. Še bivši ameriški veleposlanik se nam čudi, rekoč, da če bi, recimo,  5 milijardno bančno luknjo pokazali za časa prejšnje vlade, bi bilo na ulicah 20.000 Slovencev.

Jaz ga popravljam: ne 20.000 - 2 milijona!

Kaj smo storili mi? Prizori iz umobolnice z najhujšimi bolniki so se kar vrstili:oprane slovenske glave so nazdravljale s šampanjcem milijardni luknji, ker so jim tako ukazali! Viva 5 milijard, hvala vladi, da jih ni bilo deset!

In- seveda- nazdravljalo se je tudi novi levi stranki Solidarnost (iztrošeni kombinaciji LDS in Zares), ki je nastala zgolj in samo zato, da ljudstvo ponovno zapelje v greh.

Pred vrati so božični prazniki in trgovci nas z vsemi možnimi fintami že več kot dva meseca vabijo k nakupom.

Tradicionalni družinski praznik so še pred dvema desetletjema praznovali bolj redki, pa še ti ne javno. Danes se zdi, da ga praznujejo vsi. Kot po nareku.

Jaz pa pravim, da so nam Božič ukradli. Iz njega so ustvarili potrošniški monstrum, ki z resnično sporočilnostjo tega praznika nima nobene veze.

Če kaj, si v teh dneh želim, da bi pod božičnim drevescem- končno že- našli vsaj malo zdrave pameti, samozavesti in možnosti za lastno razmišljanje o tem, kaj je prav in kaj ne.

Čas bi že bil, da bi si upali tudi na glas izreči, da je tisto, kar se skriva pod klobukom navaden drek in ne, da ponavljamo- kot slaboumne papige- kar nas že leta in leta učijo in prepričujejo.