Lintvern - proti času

»Bo jutri zmaga ali poraz?

Bo jutri sonce ali rezal bo mraz?

Bomo pr'jatli skupaj ostali?

Počakaj, kaj prinesel bo čas…«

Skupina Lintvern, tipično žirovska, žmohtna in edinstvena, letos praznuje dvajsetletnico obstoja. Pisalo se je leto 1990, ko se je zgodilo glasbeno rojstvo po združenju  skupine Arion, kjer so igrali trši rock, in O.T.M. bend, v katerem so gojili večglasno petje in zvok akustične kitare. Mladič, ki se je rodil, je negoval glasbo v stilu Erica Claptona, Bruca Springsteena, Neila Younga, Boba Dylana in podobnih, ki so jih z mladostniškim užitkom preigravali tudi v živo.

Matjaž Zabukovec, kitarist in pisec nekaterih besedil, je ob  prehojeni poti zadovoljen, kajti počeli so točno tisto,kar so želeli. In nič drugega.

»Prvi nastop smo izpeljali 15. junija 1991 po enoletnem piljenju petja in igranja. Zgodil se je v družbenem domu Partizan v Žireh. Takrat smo se trudili: Katja Trojar, Hermina Kavčič – spremljevalna vokala, Katarina Primožič – klaviature, Vojko Erznožnik – bobni, Robert Križnar – akustična kitara, vokal, Marko Marovt – bas kitara, Drago Kramperšek – ritem kitara, vokal,  solo kitara pa je bila v mojih rokah.

V Žireh smo vas vsi poznali tudi po tem, da ste nenehno tičali skupaj, pa me zato res zanima, kdo je sprožil akcijo?

Ori, Tinik, Mafo (Robert Križnar, Matjaž Jereb, Drago Kramperšek.) so v skupini O.T.M. špilali folk ameriško glasbo, mi, v Arionu (Marko Marovt, Igor Novak, Vojko Erznožnik, Vlado Balažinec in jaz) pa smo bili bolj zateženi, igrali smo nekakšen hard rock. Dobro se še spomnim scene, ko sta prišla Robert in Drago pod balkon naše hiše in rekla, ej, ti, kaj če bi mi ustanovili band. Usedli smo se za mizo, se zmenili, kaj bomo špilali, eno leto smo potem vadili kot nori, tako da se je prvi nastop lahko zgodil 15. junija 1991. Bilo je nepozabno. Prišlo je veliko folka, bili so navdušeni, to je bil dan, ki ga ne pozabiš! Ob tem pa ne smem pozabiti na dva, ki sta nam v zakulisju veliko pomagala: Drago Grošelj, ki nam je omogočil, da smo lahko vadili na odru v kinodvorani in to zadaj za filmskim platnom- brezplačno lepo prosim! in Milan Oblak, ki nam je posodil mešalno mizo, snemal muzko, skrbel za ozvočenje… obema še enkrat hvala lepa…

Novi band je bil povsem žirovski tudi zaradi imena?

Ja, imaš prav. Nikoli nismo tajili, da smo lokalni band. Z Lintvernom pa smo za povrhu še oživili legendo. Vojko je zmeraj pripovedoval, kako ga je mama Pavla klicala  lintvern in ideja se nam je zdela super, tudi mi se nismo imeli za prav pridne fantke. Stopili smo do Tomaža Kržišnika, z veseljem nam je naredil logo, specifičen, krasen, unikaten. Ko smo začeli z nastopi, smo zmeraj imeli s seboj tudi platno, s katerega je publiko pozdravljal lintvern. Pa da ne pozabim: zmaj izpod Žirka je potem okužil še Starožirovce, postal je njihov simbol, smučarji so začeli tekmovati za pokal Lintvern, na tržišču so se pojavile prve maskote. Prosili smo tudi Miho Nagliča, da nam je za drugi CD priredil pravljico o hudobnežu, ki počiva v podzemnem jezeru in čaka na svojih pet minut.

Nekaj posebnega so besedila, ki ste jih zmeraj skrbno izbirali,mar ne?

Ja, res, je. Tekste za prvo zgoščenko je napisal Adi Smolar. Spoznali smo ga v Žireh, ko še ni bil znan, šli smo ga poslušat, beseda je dala besedo,povedal nam je, da ima nekaj zanimivih tekstov, hitro smo se dogovorili, naredili smo aranžmaje in ko je bil program naštudiran, je Adi je nekajkrat z nami tudi nastopil. Dobro se še spomnim, bilo je v Slapu ob Idrijci, Adi je začel brenkati pred na pol prazno dvorano, ker je bila ura še mlada, a so začeli ljudje prihajati, ker se jim je zdel mož s kitaro zanimiv. Mnogi so nas spraševali, kdo pa je ta »Smolnikar« ali kako so mu že rekli. To vam pripovedujem zato, da boste videli, kako dolgo nazaj je že to bilo, kajti danes za Smolarja nihče ne bi mogel reči, da je kaj drugega kot zvezda, pa tudi legenda.

Kako ste si v Lintvernu delili delo?

Z Dragom sva bila deklici za vse. Vodila sva posle, skrbela za prevoze, špile. Na začetku smo se vozili z lastnimi avti, potem smo ugotovili, da to ne gre, kajti igrali smo vsak teden, kdaj tudi po dvakrat - najeli smo kombi, sicer pa smo ves čas  igrali v glavnem za potne stroške in lastno zadovoljstvo, enako kot je večinoma še danes.

Če bi vas danes vprašali, kaj vas je držalo skupaj, kaj bi odgovorili?

Poštena muzika v živo, prijateljstvo, žur, predvsem to. Bili smo stari dvajset let, ko smo začeli, zaljubljeni do ušes, tako v glasbo kot tudi drugače. Kot zanimivost naj povem, da smo bili v skupini trije pari,Hermina in Robert, Katja in Drago, Katka in jaz. No, Marko in Vojko pa nista bila par (smeh), sta pa bila- in sta še, dobra ritem sekcija, kot rečemo muzikontarji. Skupaj smo uživali ob glasbi, zaljubljeni smo bili, ustvarjali, kaj bi še hoteli več?

So ti pari enako zaljubljeni še danes?

Danes se imamo pa radi…./smeh/

Glasba, ki ste jo poslali med poslušalce, je živa še danes. Kateri so bili najbolj udarni komadi?

Nedelja lep je dan je bil hit,  Kravata se je prav tako zelo veliko vrtela po radijskih postajah, pa Izgubljene iluzije. Iskra, čas in mraz pa je pesem, ki je bila meni od vseh najbolj všeč. Je čista poezija… Z druge plošče bi izpostavil skladbe Če padel bi na glavo, Še je čas, in, po mojem mnenju, malo preveč prezrto Bolečino pokojnega Franca Kopača, ki jo je uglasbil Robert Križnar Ori

V svetu glasbe stoji za izdajo zgoščenke cela mašinerija?

Mi smo bili in hoteli biti zmeraj sami. Seveda smo poprosili za pomoč tiste, brez katerih bi glasbo težko spravili med ljudi torej založbo. Prvi CD smo posneli leta 1995 v studiu PAN, kjer smo pod taktirko Igorja Potočnika ustvarili deset skladb pod skupnim naslovom LINTVERN. Nepozabna in lepa izkušnja! Ovitek nam je oblikoval akademski slikar Tomaž Kržišnik. Sledila je predstavitev v medijih in igranje v živo, kjer smo kombinirali naše pesmi s tujimi  rockovskimi klasiki. Resnici na ljubo smo se takrat prvič prebili iz lokalnih meja in igrali po vsej Sloveniji. Obenem je že tlela ideja za novi album,ki smo ga poimenovali ZOB ČASA, izšel pa je leta 1999. Na njem je avtorska glasba, tekste in melodije smo tokrat ustvarjali sami, aranžmaji pa so v glavnem delo Igorja Potočnika. Na albumu je enajst skladb, ponovno smo snemali v studiu PAN v Kranju, tokrat v postavi: Nataša Gladek – spremljajoči vokal, Drejc Pogačnik – klaviature, Robert Križnar – bas, Vojko Erznožnik – bobni, Drago Kramperšek – vokal, kitare, orglice, Matjaž Zabukovec – solo kitara. Album je izšel v sodelovanju s Klubom žirovskih študentov, ovitek je oblikoval Matjaž Mazzini. Nepozaben spomin ob promociji je predvsem akustična predstavitev albuma v ambientu osnovne šole Žiri z žirovskimi študenti.

Je še kaj, česar ne boste pozabili?

Hm. Tik pred prvim nastopom v živo je Robert zbolel, dejal je, da ne bo mogel nastopiti, a je potem vseeno igral tako kot zna. Nepozabno je tudi druženje z Vladom Kreslinom, povabili smo ga kot gosta na koncert in promocijo albuma. Skupaj smo odigrali dve ali tri skladbe, kar nam je bilo še v posebno čast. Na Tolminskem, kjer smo veliko nastopali, pa je med tonsko vajo stopil do nas nek fant in nam zelo resno namignil, da se res ne spodobi, da špilamo na play back, da jih ne smemo podcenjevati,  četudi so iz odročnih krajev. Komaj smo mu dopovedali, da igramo v živo. V bistvu smo bili počaščeni. Pa snemanje koncerta v živo za val 202, nastopi na televiziji, snemanje videospota, ki nikoli ni ugledal luči dneva, druženje z drugimi bendi … vsega pa se tudi ne pove a ne ?!

Potem pa je prišel trenutek, ko ste ravnali povsem človeško. Kljub temu, da ste imeli radi glasbo, vam je bila družina pomembnejša.

Leta 2000 smo se odločili za pavzo, morda nam je malo tišine prijalo, vseeno smo nastopali še kot trio, sem in tja, a je šlo predvsem zato, da smo nekaj zaslužili. Potem pa smo tudi s tem nehali, za par let. Lintvern nas je vnovič premamil šele 2004, ko smo znova začeli z vajami in 2005 izvedli koncert v Žireh. Od takrat imamo tradicionalni vsakoletni decembrski žur v Partizanu kjer je zmeraj enkratno tudi zaradi polne dvorane. Žirovci so čudovita in najboljša publika se razume. Gremo pa tudi kam drugam, če je dober ambient in veseli ljudje.

Mogoče vaše besede res zvenijo skromno, kljub temu pa ne smeva pozabiti na to, da ste vse,kar ste ustvarili, naredili kvalitetno. Ali svojo prihodnost še vidite povezano z glasbo?

Nekaj idej imamo, priznam, a sedaj delamo neobremenjeno.Tudi zaradi drugih stvari v življenju. Se veliko pogovarjamo, beri: kregamo (smeh) Pri vsem, česar se lotimo, moramo vsi biti za, kar je velikokrat težko. To je kolektiven šport, več različnih karakterjev, mnenj, misli. Že nekaj časa se dobivamo,igramo, vadimo, rekel bi, da tudi danes delamo predvsem s srcem in pošteno in če bomo kaj naredili nam prav zagotovo ne bo vseeno kaj to bo.

Vaši otroci so medtem odrasli. Je med njimi kakšen mlad talent?

Ja, Liza Križnar uspešno poje pri Drugem čutu, Vojkov Daniel bobna pri taistem bendu, Markova Tajda igra saksofon, mislim da ni otroka, ki ne bi znal zaigrati vsaj enega akorda (smeh). Za otroke bivših članov, ki niso iz Žirov pa niti ne vem. Moje punce so bolj sramežljive, no morda Ajda malo manj, a se še ne ve,kaj bo prinesel čas. Naša muzika ostaja, pustimo se presenetiti. Upam, da bomo ustvarili še kaj novega, dobrega in poslušljivega. Dolgoročno se zna zgoditi marsikaj, a le, če bomo stali za tem, kar počnemo, zmeraj smo želeli biti pošteni do sebe.

Kaj pa tebi pomeni igranje in druženje v skupini?

Lintvern je velik del našega življenja. Prijatelji smo.Marsikdaj ne izgleda tako. V dobrem in slabem, tudi če smo zoprni, ne moremo drug brez drugega. Še v zakonu se partnerja kdaj pa kdaj skregata, posebej, če sta skupaj 20 let. Skupaj gremo tudi na morje, smučat, v gostilno ali koncert. Z mojo Katarino sva velika ljubitelja koncertov kjer se nama kdaj pridruži tudi hči Tina, poslušanje glasbe pa je tudi nuja. Pri nas doma živi glasba v vseh dimenzijah.

Igranje v skupini pa je vsekakor užitek, posebej še, če je prisotna pozitivna energija. Imeti bend in živeti z njim je posebni občutek, ne vem, če je še s čim primerljiv.