Žirovski slikarji  

 Že pesem pokojne Darine Konc, spoštovane učiteljice,  pravi: Smo  skriti med hribe, pa to nič ne de, po celem nas svetu poznajo ljudje.

Res so Žiri znane tudi po svetu. Ime našega kraja je ponesla v svet  Alpina s svojimi čevlji in druga žirovska podjetja s svojimi izdelki.  Žiri pa so daleč po svetu znane tudi  po zaslugi naših priznanih slikarjev. Seveda nešteto njihovih del občudujemo tudi  v naši domovini; predstavljena pa so bila tudi na razstavah.

Kar nekaj žirovskih slikarjev je že upokojencev in smo vam jih  želeli predstaviti. Zato sem jih obiskala, poiskala razna pisanja o njih, ali pa so nam sami pisali o svojem delu. V nadaljevanju vam jih predstavljamo, tudi z njihovimi deli.

Nekateri naši umetniki  pa se, žal, za tako predstavitev niso odločili.

Janez Jan

(rojen 15. 5. 1917)

Janez Jan, trenutno najstarejši  še živeči slikar v Žireh, že premaguje 93. leto življenja. Še vedno zdrav in bistrega duha nam pripoveduje, da mu je to dano zaradi zdravega in ustvarjalnega življenja.

Že kot 12-letni deček je moral služiti za pastirja; pri očetu se je izučil za sobo- in črkoslikarja. Barve in umetniška stran slikarstva sta mu prirasli k srcu. Z velikim zanimanjem  je opazoval in študiral dela, ki so segala v dobo impresionizma.

Med služenjem vojaškega roka je na pobudo oficirja naslikal Bled na platno in oficirju je sliko prodal za višino ene podoficirske plače. To  je bilo pred 7o leti.

Janez Jan ni slikal v komercialne namene, temveč je vsak prosti čas, če so mu ga dopuščale zahtevne službe, izkoristil in prenesel zamišljeno ali videno na platno. Njegova hiša v Jarčji Dolini je prava zbirka njegovih del. Težko jih je prešteti. Največkrat so prikazani motivi lepih žirovskih krajin, tudi s posameznimi osebami, druge pa spet izpričujejo dogajanja v posameznih časovnih obdobjih. Njegova zadnja dela prikazujejo že trend modernega slikarstva s čudovitimi barvnimi kompozicijami.

Ivan Gluhodedov

(rojen 23. 8. 1925)

Ob njegovi 8o-letnici je imel razstavo in v spremni besedi Staneta Kosmača je zapisano:

Ivanov motivni svet je stalen in mu zvesto sledi in ga upodablja v mnogih različicah. Pa naj gre za njemu zelo ljuba tihožitja cvetlic iz različnih letnih obdobij, s katerimi nas nagovarja in opominja o času, ki nezadržno hiti, in minljivosti vsega, kar je povezano z njim, ali o tihožitjih, ki nam govorijo o sadovih, ki jih je človek znal pridobiti iz narave in jih izkoristiti sebi v prid, ki so mu razveseljevali in mu še razveseljujejo marsikatero urico življenja in ne nazadnje krajine, žirovski pejsaži, ki nas razveseljujejo s poglobljenim izrazom.

Njegovo slikarstvo se zgleduje po holandskem slikarstvu 18. stoletja in še bolj po meščanskem slikarstvu 19. stoletja. Noče biti na silo drugačen, modernejši, čeprav mu je tudi moderna umetnost poznana in ceni mnoge velike tuje in domače sodobne umetnike. Hote ostaja v tem odmaknjenem, hermetičnem svetu preteklosti, ki motivno, kompozicijsko in slikarsko »diha« iz njegovih podob in zdi se nam, da so njegove podobe zatočišča nepokvarjenosti, nostalgične zasanjanosti in umikanje pred nasilno in vsiljivo sodobnostjo, ki, če to hočemo ali ne, vdira v nas in ruši naš duševni mir in ogroža naš notranji habitat …

Ivan Gluhodedov se torej predstavlja kot slikar, ki z romantičnim odnosom do sveta in preprostim in čistim razmišljanjem ter z zavidljivim znanjem in slikarsko tehniko, ustvarja podobe, ki nas nagovarjajo z istim jezikom in v nas vzbujajo taista romantična vzdušja in čustva.

Tako je zapisal Stane Kosmač, Ivan Gluhodedov pa je še povedal,  da je delal  veliko in to po redni službi v Alpini. Spomni se začetkov, ko je delal pozno v noč, z enim kolenom klečal na stolu in risal, risal. Gnala ga je neustavljiva sla po ustvarjanju. Ima veliko del, doživel je tudi veliko kritik, vse pozitivne.

Priznanje mu je dala tudi Občina Žiri, ko mu je bilo leta 2oo8 podeljeno priznanje župana za umetnostno obogatitev žirovskih domov in delavskega vsakdana.

Jože Peternelj

(rojen 12. 1. 1927)

Jože Peternelj - Mausar je pisatelj, slikar in tudi s kiparjenjem se je preizkusil.

Ob obisku pri njem sva se pogovarjala in  med  drugim je povedal:

»S pisanjem sem začel kmalu po vojni. Veselilo me je. Pisal sem za oddajo Še pomnite tovariši. Pisal sem o dejanskih razmerah v tistih časih, pisal sem izvirno. Mislil sem, da pišem za sebe, vendar so založbe moje knjige prav kmalu začele izdajati. Sem se pa moral zelo truditi, saj bi lahko rekel, da sem bil zaradi vojnih razmer ob mojem šolanju polpismen. Opazoval sem, mnogo bral, se učil od drugih in tako sem napredoval. Grunt – domačijo sem pustil bratu za  menoj, ki je sedaj peti Mausar, ker je mene vleklo v druge, umetniške vode.  V času 10–15 let sem napisal 11 knjig, prve tri za sebe, 8 je bilo izdanih pri založbah.«

 Že pri tridesetih letih je strnil svoja doživetja v Bridke spomine na mladost. Njegov najbolj znan roman  je Krtar in Dolinci.

»Zmeraj sem imel zelo dober spomin in ničesar ni ušlo mojemu očesu,« je še dejal. Njegova babica pa mu je nekoč položila v srce naslednjo misel:«Poglej tu dol  po strehah hiš; vsaka ima svoj roman.«         

Nadaljeval je:

»Z risanjem pa je bilo tako. Sedel sem pod mojo rojstno hišo v Jarčji Dolini, gledal v nasprotni breg in risal. Tako sem začel. Nato sem risal in risal. Bil sem vztrajen. Dosegal sem uspehe in ob moji 5o-letnici so me zelo počastili. Pa sem jim povedal:

»Moja veličina je v tem, da se zavedam svoje majhnosti. Zato bom vesel vsakega, ki  me prizna kot droben kamenček, vtkan v slovensko kulturo. Razstavljal sem v vseh ljubljanskih galerijah in po svetu. Največ pa sem dosegel, ko sem bil izmed vseh slikarjev samorastnikov izbran za razstavljanje na Japonskem. Tam je bilo veliko zanimanja za moja dela – vse so pokupili. Moja dela so v Ameriki, Evropi, doma. Po letu 197o sem se odločil za status svobodnega umetnika in delal v svojem ateljeju.«

Skoraj sva že pri koncu, ko me  povabi v preddverje. Pokaže mi kip matere z otroki, ki ga ima pred hišo, in pove: »Tudi to je moje delo, pa marsikdo tega ne ve. Bilo pa je tako: Imeli smo delovni shod, slikarji in kiparji. Pa so nas kiparji dražili: Vam slikarjem je lahko, naredite napako,  jo z drugo barvo prekrijete, pa je v redu. Če pa  kipar izseka kamen napačno, pa ni popravka. Nisem se dal. Preskrbeli so  mi primerno velik kamen. Obdelal sem ga. Nastal je kip v spomin trem Anam: moji mami, soprogi in sestri ter spomin na mene mojim – hčerkam in vnukom.«

Za konec mi je povedal, da so ga obiskale mlade diplomantke in vprašale za recept za uspeh. Odgovoril jim je: Moj moto je veliko delati, imeti svoj stil in poslovnost. Pri besedi poslovnost so bile začudene, ko da ne bi vedele, da je pomembno tudi to.

Ob svoji 80-letnici je razstavljal v Galeriji DPD Svoboda v Žireh. Od leta 1952, ko je pričel s slikanjem, je imel že več kot tristo razstav na vseh kontinentih. Nekoč celo v letalu, ki je letelo nad Atlantikom.

Milan Dolenc

 (rojen 15. 4. 1932)

Milana Dolenca kot slikarja bolj malo poznamo, čeprav se je s slikarstvom začel ukvarjati že leta 1976. Risal je kot amater – ljubitelj – samouk, brez kakšnih koli slikarskih šol ali tečajev. Slikal je največ našo pokrajino in kmečke motive.  V začetku je delal miniature in nekaj reprodukcij, kasneje pa je začel z obsežnejšimi in bolj zahtevnimi kompozicijami .V zadnjem času je risal tudi na panje.

Na razstavi je prvič sodeloval leta 1979 v Škofji Loki, nato pa še na razstavah: v Žireh, Kranju, Bledu, Begunjah, Radovljici, Tržiču, Brežicah, Jesenicah, Mariboru

in na Poljskem. Sodeloval je tudi na 4. in 5. reviji likovnih skupin Slovenije, v letih 1979 in 1981. Leta 1982 je imel samostojno razstavo v Žireh. Ob tej priliki je  Janez Mesesnel  med drugim o njem napisal: »Tudi Milan Dolenc je svoj prosti čas namenil čopiču, barvam in napornemu prenašanju zelene ali bele pokrajine okrog Žirov, na les ali platno. Čeprav slika  šele šest let, se s svojimi slikami brez zadržkov uvršča med svoje že znane rojake. V teh zrelih delih je  Milan Dolenc dokazal, da bo prispeval splošnim in posebnim potezam tega žirovskega slikarstva svojo osebno različico.«

Ernest Kavčič

(rojen 12. 12. 1938)

To, da so Žiri znane po bogati slikarski kulturi, se ve. Magistrici umetnosti Barbari Kastelčevi je ob praznovanju 50-letnice Svobode uspelo, da je organizirala razstavo vseh slikarjev in ostalih umetnikov, ki so ustvarjali nekoč in danes, kar se do sedaj še ni zgodilo. Med njimi je bil tudi Ernest Kavčič.

Pravzaprav je ravno o njem izmed celotne žirovske  slikarske srenje najmanj slišati. Dela bolj kot ne zase in uživa v slikanju. Ljubezen do barv, platna in narave  je oče prenašal tudi na sina in to že od mladih nog. Slikarstvo obeh pa temelji na občutenjih drobnih utrinkov iz vsakdanjega življenja, se dotakne srca in duše, zlasti s svojimi toplimi barvami, ki v prostor prinašajo svetlobo in sonce. Ne držita se enega in istega sloga, menjata ga, odvisno od tega, kako jima postane neki prizor, ki ga želita naslikati, blizu.

Pravi balzam za dušo je, ko opazimo barve, ujete v olje ali v akvarel in številne prizore iz okolice Žirov. Prav barve pa so tiste, ki jih izbira na svojstven način in se s tem loči od ostalih slikarjev samoukov v Žireh.

Ernest je že kot otrok dokazal, da ima dar za risanje. Učiteljica Končeva mu je zaupala zvezek svojih pesmi in ga prosila, naj jih ilustrira. Za nagrado mu je kupila barvice.

Že njegov oče, ki je bil pleskar, je rad rezbaril in se ukvarjal še z drugimi ročnimi spretnostmi.

»Žal je bila šola zame večen tabu. Večkrat sem že mislil poskusiti, toda težko se je bilo izmakniti okolju, v katerem sem odraščal,« pripoveduje.

In tako je ostal pri ljubiteljstvu. Obiskoval je tečaje in iskal svojo izrazno pot.

»Zmeraj sem risal najprej zase. Težko je razložiti, ampak slikanje mi polepša prosti čas. Ko delam, pozabim na slikarska pravila, poslušam svoje srce. Moj notranji jaz je tisti, ki vodi čopič,« pripoveduje, medtem ko se v ozadju sliši tiha in umirjena glasba.

Do sedaj je imel le eno razstavo. Ni se hotel preveč angažirati.

O slikarstvu se večkrat pogovarja s sinom Iztokom.
«To je nujno,« pravi Ernest.

»Včasih se preveč prepustim čustvom in zaplavam nad oblaki.«

Viktorija Kajin

 ( rojena  14. 6. 1947)

Vida – po tem imenu jo poznamo, rojena leta  1947 na Cerkljanskem. Mož, dve hčeri, hiša in šest vnukov je dopolnilo njeno življenje, vedno polno energije in optimizma.

Bolj samorastniška mladost jo je utrdila in naučila marsikatere spretnosti. Da ji gre risanje od rok, je spoznala že v osnovni šolo, nekoliko kasneje pa, da ji gre tudi šivanje. Nitko tako spretno uporablja pri šivanju kot tudi pri risanju. Pri risanju z nitko le-to namaka v tuš in z raznimi potezami ustvarja raznolike motive. Imela je že dve samostojni razstavi v Ljubljani in Škofji Loki. Preizkuša se tudi v drugih slikarskih tehnikah, kot sta olje in akril.

Upa, da njen čas za ustvarjanje in izobraževanje šele prihaja. Njeno tretje življenjsko obdobje bo torej vse prej kot dolgočasno.