Svet je moj trenutni dom

»Leto je mimo odkar sem prvič prišel v Romunijo. Živim, delam in ostajam zvest enemu mestu. Mediaş je staro industrijsko mesto, ki leži v severnem delu pokrajine Sibiu,« je o svojem »oknu v svet« pričel pripovedovati Peter Močnik dan za tem, ko so mu ob praznovanju Alpine izročili posebno priznanje.

Njegovo svetovljanstvo se je najprej kalilo v Bosni, od tam je odšel v Romuniji, danes pa, občasno, službeno potuje tudi na Kitajsko.

 »Ko sem se prvi dan peljal po Romuniji sem skozi okna opazoval nov svet, nova obzorja. Pot je kar dolga in človek ima čas razmišljat, poslušat glasbo – domačo seveda. Najbolj me je žrlo, kako napraviti dober vtis in potem dober odnos.«

Industrijsko mesto Mediaş, kjer se je nastanil, z neverjetno naglico odslikava  temno plat kapitalističnega razvoja. Na eni strani razkošje in blaginja, na drugi beda in siromaštvo. Bogati sloj si gradi trinadstropne vile v zelo lepem predelu mesta, medtem  ko povprečni in revni sloj živi v enosobnih hiškah. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo zgrajenih veliko blokov – čebelnjakov. Tukaj so stanovanja ponavadi tri sobna, v katerih živi tudi po 8 do 11 ljudi. To pomeni, da v enem stanovanju stanuje več družin.

»Trenutno je najpomembnejše opravilo povprečnega Romuna v mestu gledanje kabelske televizije. V času vladavine Čeauşesca in njegove Sekuritate je bilo televizijskega programa samo uro in pol dnevno. Oddajali so samo en program, uro in pol zvečer, kolikor je  trajal politični nokturno. Potem se je začel film, približno 35 minut vsak dan. Film so razdelili na več delov. Da o primernosti in žanra filmov ne govorim,« pove Peter.

Zadnja zima je bila zelo ostra. Živo srebro se je spustilo tudi do –19°C. Ljudje so po mestu hodili kot otrpli. Po več dnevnem prigovarjanju in spraševanju kaj se dogaja, je Peter dobil odgovor, da se po domovih spi s kapo na glavi, ker je plin predrag. Ironično pa je, da prav ti kraji ležijo na ogromnih zalogah zemeljskega plina….

»Na vasi je življenje popolnoma drugačno. Vodovoda še ni, na dvoriščih so »štirne« in »WC na štrbunk«. Voda je pitna samo na oddaljenih studencih. Zanimivo je videti kako gredo ženske prat perilo. Včasih smo v Žireh poslušali, kako so to delale naše stare mame. Tukaj pa se taka opravila še vidi v živo. V hiši je ena sama žarnica.  Veliko je takih, v katerih so tla še ilovnata, prekrita z odpadnim linolejem na sredi hiše oz. sobe,«  razlaga Peter.

Ampak kljub razmeram, kakršne vladajo po vaseh, se ljudje še znajo nasmejat. Ne moti jih politika, film, novice iz domovine in sveta. Poleti je obvezno pred večerno kopanje deklet in fantov v bližnji reki. Kakšen trušč, vik in krik. Posebej to ni potrebno razlagati, mar ne?

Romuni so do tujcev zelo nezaupljivi in Peter je lep čas porabil zato, da jim je zlezel pod kožo. Tudi oni so ga potrebovali, da so spoznali Alpino.

Delovne razmere so še zmeraj zelo težke. Delavci prinesejo malico s seboj. V podjetju, kjer Peter dela, je samo eno stranišče kamor lahko nemoteno gre, pa še za tega bi marsikdo zavijal z očmi.

Tudi zimski čas ni bil lahek, posebno v šivalnici ne. Temperature nizke, cevi mrzle, toplega zraka iz posebnih šob ni in ni hotelo biti. Dekleta so izza strojev pogledovale s kapami in kučmami na glavah. Dodatne težave je povzročal tudi zastarel strojni park.

»Ob neki priložnosti je sodelavka Marija iz žepa povlekla škarje, da bi odrezala štrlečo nitko. Navadne škarje, ki normalno strižejo, so takoj vzbudile pozornost. Vsa dekleta v šivalnici so jih hotela preizkusit, pa bi jim jih tudi dala, če bi še isto dopoldne ob manjši nepozornosti le-te ne izginile. Ja, takšno je življenje v Romuniji,« vzdihne Peter in odhiti k pripravljanju kovčkov.

Spet bo treba na pot.

Nasvidenje Slovenija, dober dan Romunija.