Jože stržaj je danes župnik v Poljanah.

pričujoči pogovor je nastal oktobra, leta 2005

Prišel sem, da bi bil od vseh

Jože Stržaj, žirovski župnik, trenutno je na študijskem izpopolnjevanju v Italiji, odhaja na novo delovno mesto v župnijo Poljane.Ko je prišel v Žiri, ga sprva niso marali, ker so mislili, da je hote izpodrinil prejšnjega, dokaj priljubljenega župnika. Zelo kmalu je svoje farane zmedel s tem, da je uvedel nek drug red, ki ga niso bili vajeni. Ogovarjanj ponavadi ni »slišal«, raje se je nasmehnil in šel na sprehod. Kmalu je postal znan po tem, da rad poklepeta z vsakim, tudi z »rdečimi«. Redno ga je bilo videti na kulturnih prireditvah. Nič ni imel proti temu, da je tudi cerkev Svete Ane na Ledinici odprla svoja vrata glasbi. Bil je svetovljan, intelektualec, človek, ki se ni spotikal ob polena in pritlehne malenkosti.

Za svojo dušo je lani, skupaj s Šmarničnimi romarji, prepešačil 800 km dolgo Jakobovo božjo pot v Španiji.

Vsake igre je enkrat konec pravi popevka.

Kaj se vam zdi za vaše žirovsko obdobje, je bila to tragedija, melodrama, komedija?

Kar veliko vprašanj naenkrat./smeh/. Igra pravzaprav še ni končana, ampak se nadaljuje drugje, na drugem odru.Mi, duhovniki, smo že po poklicni plati navajeni, da pridemo in gremo.

Za žirovsko obdobje bi rekel, da je bila to ena posebna človeška igra, v kateri pa je zmeraj, ne samo v tem primeru, nekaj primesi komedije, drame, tragedije. Zlasti potem, ko se srečujem z ljudmi. Če sem odkrit, duhovnika ljudje najbolj pogosto poiščejo tedaj, ko v sebi doživljajo stiske. Osebno sem žirovska leta doživljal kot lepa in zrela leta. Predstavljate si, da je bilo to obdobje podobno roži, ki že gre v cvet, zrasli so ji tudi trni, človek pa ob vsem tem zori, si pridobiva nova spoznanja in lahko rečem, da so bila res bogata in zrela leta.

Za mnoge poklice velja, da se morajo celo življenje izobraževati. Ali mora tudi duhovnik obiskovati tečaje in seminarje, da  nadgrajuje znanje, ki si ga je pridobil na fakulteti?

Mi vsako nedeljo veliko »dajemo« v pridigi. Če bi jih kdo skrbno beležil vsaj deset let, bi ugotovil, da vsaka prinaša nekaj novega. Za pridigo se je potrebno pripraviti, veliko razmišljati. Težko je govoriti nekaj, če ne čutiš ljudi in njihovega življenja. Zato je potrebno marsikaj prebrati, marsičemu prisluhniti, da se potem besede znajdejo v takem vrstnem redu, ki na koncu prinese tisto pravo sporočilo, ki si ga ljudje zapomnijo. Treba se je tudi ozemljiti, pogovoriti s kom, obiskati kakšno družino. Zelo so mi bila dobrodošla slučajna srečanja na cesti, ko sem poklepetal zdaj s tem, zdaj z onim. Takrat začutiš utrip, ljudje veliko bolj prisluhnejo, če vedo , da v ozadju pridige stoji  življenje in izkušnje. Če vedo, da spregovorim o stvareh, ki jih oni živijo. Stalno se je treba pogovarjati. Vedeti je treba, da je evangelij enak že od samega začetka, toda vsaka generacija je nova in treba je najti pravi jezik za pogovor z njo. Po eni strani se moramo strokovno izobraževati, po drugi strani pa se moramo učiti drugačnosti, ki je del vsakega človeka in tudi naših medsebojnih odnosov.

Rekli ste, da gre tudi čas v cerkvi naprej. V žirovskem obdobju smo, skupaj z vami, doživljali številne pretrese znotraj inštitucije. Zgodile so se pedofilije v ameriški in še kateri drugi družbi.  Kaj to pomeni duhovniku, ki mora krmariti med dobrim in slabim, istočasno pa mora dajati vzgled, da se ljudje od vere ne odvrnejo?

Odgovor bi našel v življenju staršev. Njihovi otroci lahko gredo svojo pot. Vsak odrasel človek mora prav tako imeti v sebi neko jedro, iz katerega živi. To jedro mu mora dajati moč, da ga vsaka zunanja stvar ne vrže iz tirov in da se ne zamaje njegova trdnost. Tudi v cerkvi ljudje še zmeraj iščejo to trdnost, ki jo drugje niso mogli najti. Hkrati pa iščejo zrno, ki jim bo pomagalo, da bodo vsejali nekaj novega in dobrega.

Vsi dogodki vplivajo na človeka, mislim pa, da če človek jemlje življenje kot izziv, bo vedel, da se lahko zgodi marsikaj.

Osebno me afere ne pretresejo. Ker sem veliko med ljudmi, vem, da je človek zmeraj človek. Z vsemi slabostmi vred. Frančišek Asiški je zelo realno rekel: če me bog ne bi držal pokonci, sem sposoben z najbolj divjo prostitutko imeti otroka. S tem je hotel reči, da je pač človeški realizem zmeraj prisoten, ko smo krhki, omejeni, dovzetni za slabosti. Po drugi strani pa moramo iskati moč drugje. Marsikaj se dogaja, tudi v cerkvi. Zmeraj smo v razponu med človeškim in božjim.

Zmeraj moramo iskati v sebi najboljše.  Če se ladja potaplja, kdo naj ohrani hladno kri? Kapitan, kajne? Potem mornarji. Če bi jih zagrabila panika, ubogi potniki. Mi, duhovniki, imamo posebno poslanstvo, da ljudem dajemo neko trdnost. Če se v cerkvi zgodi kakšna afere, marsikdo gleda sumničavo tudi do tistega, ki ni kriv. To pa je še večja spodbuda za nas, da živimo tako kot učimo.

Prvi papež Peter je rekel: v tistem, ko vas obrekujejo in sramotijo, pokažite, da je vaše življenje pravo. Kot duhovnik se moram zavedati,da me ljudje želijo za sogovornika, istočasno pa hočejo tvoje moje mnenje. To pa je stvar, ki ji v cerkvi posvečamo še premalo pozornosti. Tudi humorja je  premalo. Premalo se smejemo. Janez XXlll.  je bil poln humorja, če se še spomnite. Ob neki priložnosti so ga vprašali, koliko ljudi dela v Vatikanu. Pa je odgovoril:«Polovica«.

Znal je stvari obrniti na humorno plat. Tako veliko več poveš kot s preveč turobnimi besedami.

V Žireh niste bili samo dušni pastir, bili ste tudi menager, morali ste urediti marsikaj na poslovnem in finančnem področju. Kako se javnosti kaže ta druga plat, ki ni ravno v neposredni povezavi z »ovčicami«?

Še zmeraj izhajam iz jedra: človek mora v sebi najprej živeti, potem pa dela, kar je treba. Duhovnik je  slovenskemu človeku zmeraj nekaj dajal. Nekoč je bila to knjiga, danes mu poveš kaj lepega po TV (Ozare, kjer je večkrat nastopil) ali pa vodiš vrtec. Poskrbiš, da se uredi zunanjost cerkve, izbrskaš denar, povežeš se z odgovornimi na občini, kjerkoli. Zaupati je treba v Boga, vase in zgodi se./smeh/

Župnik sicer živi sam, toda župljani mu pomagajo pri najrazličnejših opravilih. Ste se vi v preteklosti se naučili poskrbeti zase?

Nerodno bi bilo, če bi kdo mislil, da duhovniki živimo sami. Tudi mi smo družinska bitja.  Moja družina so duhovniki. Z njimi preživim skupaj vsak četrtek. Skupaj se pogovarjamo, kaj skuhamo. Čez teden so verniki, ki pridejo k maši, tisti, ki mi delajo družbo.  Na srečo vem, s kom se bom pogovoril, kadar imam težave. V župniji se moram razdajati, tako je moje poslanstvo. In če me že sprašujete o kuhanju /smeh/……..

V 11 letih niti pomisliti nisem mogel, da bi si karkoli sam skuhal. Še prej, ko sem imel manjšo faro, sem velikokrat, zaradi dela, pozabil, da se mi na štedilniku cmari klobasa. Potem je bilo potrebno zavreči tako posodo kot klobaso (smeh) Mislim, da se zmeraj najde rešitev, kajti če Bog zapre vrata, odpre okno. V zgodovini cerkve duhovnik še ni umrl od lakote. Če delamo za ljudi, se zmeraj najde kdo, ki nam pomaga. Kajti jaz skuham duhovno kosilo, posamezniki zame poskrbijo materialno. Si predstavljate, da bi po nedeljski deseti maši tekel v farovž, ker bi se mi mudilo olupiti krompir? Sicer pa: kdo je že videl, da bi nune pridigale, duhovniki pa kuhali? /smeh/

Tudi v Jezusovih časih je bilo podobno: zmeraj so se našle dobre duše, ki so poskrbele za apostole.

Spominjam se dogodka izpred let, ko sem pred cerkvijo kidal sneg. Mimo pride nek gospod in mi reče: »Vsak pred svojim pragom.« Ja,  imel je prav. Pokazal sem mu cerkvenega in dejal, ta je pa »naš«, ni moj.

Dandanašnji se tudi duhovniki veliko bolj odpirajo svetu kot nekoč. Nekateri so motoristi, drugi čarajo, tretje najdemo med planinci. Kaj pa vi, imate kaj hobijev?

Posebnih hobijev nimam. Poleti me razveseljuje morje, bil sem na šoli jadranja, rad hodim v hribe, zlasti po samotnih poteh, ko se lahko srečam sam s seboj. V veliko veselje mi smučanje, nenazadnje tudi zaradi zdravja. Skoraj vsak dan grem na sprehod, ob tem doživljam veliko sproščenost. Zelo rad rolam, da se prediham, da si naberem novih moči. Je pa res, da ne zbiram znamk ali starega denarja(smeh)

Zavedati se moramo, da ni dovolj, da samo molimo, skrbeti je treba tudi za splošno počutje. Kako bi izgledala nedeljska pridiga, če bi vernike nagovoril z namrgodenim obrazom?

Že sv. Benedikt je dejal, moli in delaj. Šele potem je življenje kot mavrica. Živeti je treba vse barve. Božja volja je, da človek tudi počiva.

Kakšni ste bili kot otrok, ste mami delali sive lase?

Odgovor na to vprašanje bi morali iskati drugje (smeh) Moja mama si barva lase, to pomeni, da ima že precej sivih (smeh) Oče je, žal, že pokojni, da ne bi mogel odgovoriti. Nisem bil preveč priden fantek. Spominjam se neke zelo radovedne sosede. Nekoč me je ustavila in me pobarala, kaj nesem v torbi. Pa ji zabrusim nazaj, da nosim to, kar ne more »iti«. Bila je zelo jezna in me je zatožila mami. Skupaj s svojimi prijatelji in sošolci sem bil povsod, kjer se je dogajalo kaj živahnega. Nisem se izmikal življenju. Tudi kakšno sem ušpičil in  učiteljica me je kdaj za ušesa. Bil sem tak kot drugi.

Od kar vas poznamo, se nam zdi, da živite polno življenje, radi se družite in kar je najbolj važno za Žirovce:radi spregovorite besedo, dve, z vsakim človekom ne glede na njegovo politično prepričanje?

Širine se vsi učimo. Meni je ostala globoko v srcu basen, ko je majhna žaba v vodnjaku mislila, da je njen vodnjak največji. Zmeraj sem se trudil, da moj vodnjak ne bi bil središče sveta in to pomeni, da znamo ocean videti in opaziti. Imam to filozofijo, da me vsak človek lahko obogati. Ne zapiram se med štiri zidove, istočasno tudi ne iščem ljudi. Toda, ko se srečamo, rad spregovorim z vsakim, marsikdo je hvaležen za odkrito besedo, tudi če se pohecamo. Poleti me je na sprehodu nekdo ustavil in mi rekel, ej, župnik, vi pa onesnažujete okolje. Začudeno sem ga pogledal, ker ga nisem razumel. Pa mi razloži, da odkar smo osvetlili cerkev z reflektorji, on ne vidi več zvezd na nebu. Hudomušno mu odgovorim, da s svojim govorjenjem in miselnostjo naredi več škode kot vsi reflektorji skupaj. Rekel sem mu tudi, naj gre v naravo,kjer bo lahko v miru opazoval zvezdnato nebo. Kot vidite, je včasih treba komu kaj povedati tudi med vrsticami./smeh/. Če so me Žirovci osebno vabili na kulturne prireditve, sem zmeraj šel. Trdil sem, da je župnik v kraju pač taka »marka«, da ga je potrebno osebno povabiti. Če so bile na sporedu kakšne zelo sodobne komedije, vem, da so mnogi čakali, kako bom reagiral na spotakljivo dogajanje na odru /smeh  V dobi računalnikov bi bilo nerodno, če ne bi tudi jaz kot duhovnik želel ohranjati pristne osebne stike. Do sedaj še nihče ni odvezal psa, če sem prišel na obisk/smeh/. Lepo se je veseliti z ljudmi tudi ob času kakšnih praznikov.

Vaš prihod  v Žiri, pred davnimi 11 leti,  ni bil preveč bleščeč?

V kraj sem bil poslan zato, da bi bil župnik za vse. Škof mi je položil na srce, naj prinesem v novo župnijo razumevanje in mir. V tem smislu sem vsa leta tudi delal in sem bil vesel, če so me lepo sprejeli. Čeprav….no, na začetku so nekateri mislili, da sem prišel zato, da bi svojega predhodnika napodil /smeh/

Zavedam se, da velikokrat vzpostavimo lepši kontakt s tistim, s katerim se srečujemo vsak dan na cesti in istočasno ohranjamo spoštljivost drug do drugega. V cerkvi  te pa kdo vsak dan pobožno gleda, misli si pa svoje….

Kam vas vodi pot iz Žirov?

Pot nam zmeraj ostaja. Spomnite se na Nejca Zaplotnika, ki je rekel, da pot nosimo v sebi. Duhovnikom določajo pot škofovi dekreti. Jaz bom šel za župnijskega upravitelja v Poljane. Še prej bom do Velike noči obiskoval mednarodno šolo za duhovnike v Firence. Ko se vrnem, pridem v Poljane. To ni moja volja, tako je določil škof. Rekel je pojdi in jaz sem ubogal. /smeh/.

Kaj ste svojim župljanom rekli za popotnico?

Rekel sem si:«Kaj jim boš govoril kaj posebnega, saj si to počel celih 11 let. Prepričan sem namreč, da za menoj ne bodo »govorile« besede, temveč dejanja.

Mislim, da je važnejše odkrivat lepoto življenja, ne pa jokat za časi, ki so minili. Biti moramo veseli, da so »bili«. Drugače se je pa treba veseliti sedanjega trenutka.