Ko je bil punkelj edini vir preživetja

Številne etnološke prireditve, ki jih je bilo v avgustu kar nekaj, so privabile veliko obiskovalcev. Marljivi organizatorji iz domala vseh krajev na Škofjeloškem so začeli obujati in negovati izročilo prednikov, kajti vsi skupaj se zavedajo, da bi se  brez tega marsikateri običaj za zmeraj pozabil. S klekljanjem je bilo drugače, saj je številnim ženskam v preteklosti pomagalo preživeti. Kako so sploh našle čas za punkelj je velikokrat vprašanje, saj so bile družine številne, treba je bilo delati na polju ali pa hoditi v dnino. Zvečer, ob petrolejki, so peli še klekeljni.   Angela  je dobila za svoje res umetniško delo pri izdelavi čipk že številne nagrade in priznanja. Njene čipke pa krasijo domove širom po svetu. Kljub temu ostaja še naprej skromna in preprosta, njena vrata so odprta na stežaj, zlasti vnukom in kljub letom še zmeraj skrbi za vrt, pa tudi štedilnik omede, če je treba.

Rodila se je  v Slugovi dolini pod Blegošem. Še zmeraj se spominja, kako so z Blegoških bregov domov nosilo travo kar v koših. Travo so želi, ker se ni dalo  kositi.  Z dvanajstimi leti je šla v Davčo, k stricu, za pestrno. Že doma jo je brat naučil kleklanja. Na žalost je potem med vojno padel…Čipke so prodajali v Cerknem. Najbolje so jih plačali. Najraje so imeli tiste s širokim risom. Kupcev zanje je bilo nič koliko, zlasti Italijanov.

»Potem me je leta 1936  pot zanesla še v Milano, » pripoveduje. »Delala je v gostilni. Lastniki so bili doma iz Toscane in so bili zelo fajn ljudje. Zjutraj sem velikokrat šla še po okoliških kmetijah, da sem dobila jajca in mleko. Za abonente so največ kuhali mineštre in pašto. »

Potem so nekoč, povsem slučajno, videli špice,ki so ji jih poslali od doma. Niso mogli verjeti, da zna tudi ona delali kaj tako lepega . Gospodinja ji je rekla, naj kar pusti hišna dela in se naj raje loti klekljanja.  Z neke kmetije je dobila žaganje, da je lahko naredila »bulo«,  hišna gospodarica je narisala papirce,cvirn in klekellje pa so prinesli iz trgovine.

»Gospodinja je znala ceniti špice. Naredila sem veliko tistih ta širokih, da jih je imela za spalne srajce.«
Ko se je vrnila nazaj domov, je šla služit. Tam je zamerkala svojega bodočega moža in se potem poročila. Potem ni bilo več časa klekljati.  Hodila je k kmetom pomagat, včasih so jo že pred šesto prišli klicat, da je nesla mleko v mlekarno. Za svoje delo bi morala na mesec dobiti 4 lire, vendar se je zanje velikokrat obrisala pod nosom, ker niso imeli denarja, da bi ji plačali.

Ko se je pričela vojna, je mož šel v italijansko vojsko. Tam je ostal do leta 1943, ko se je vrnil domov. Toda takoj naslednji dan so ga obiskali partizani in ga odpeljali s seboj. Ko je bil sin star komaj dober mesec, so že bežali na mejo. Še zmeraj se spominja, da je močno deževalo. Toda kmalu so se vrnili, ker Nemci niso prišli do vasi.

Po vojni je bilo veliko pomanjkanja. Najprej je živela v Ledinah. Še zmeraj je hodila k kmetom pomagat, kuhala pa je tudi  ledinškim šolarjem in veliko jih je, ki se še spomnijo njenih sladkih dobrot. Spet se je lotila klekljanja. Na Gorenjskem je imela sestro, ki ji je čipke prodajala v Trbižu. Denarja zlepa ni dobila, vesela je bila, če je čipke zamenjala za hrano. Sestra je čipke ovila okoli pasu in jih na ta način švercala čez mejo.

»Italijani so mi samo mere poslali. Za posebne priložnosti sem jim naklekljala čipke, ki so bile dolge tudi po več metrov. Delala sem tudi prte, ki so bili dolgi tri metre.  Če bi ga prodala v Idriji, bi dobila 9000, Italijani pa so zanj plačali 18.000 dinarjev. Sestra mi je zmeraj govorila, da moram več računat, pa so res zmeraj vse plačali.«

Danes se klekljanje ne splača več toliko kot nekoč. Ura ne pride niti sto tolarjev.

Angela nima rada, če jo pri tem delu kdo priganja, zato tudi ne dela več za tiste, ki so jo dvakrat na teden hodili spraševat, če je že narejeno.

Zadnje čase gredo bolj v promet tiste čipke, ki jih lahko uokvirimo in obesimo na steno. Zlasti Marije, križi, golobčki in druge priložnostne čipke, ki so namenjene različnim obletnicam.

Potem je odprla omaro in razkazala čipke, ki jih je naredila v zadnjem času. O tem, koliko ur sedenja je vtkanih v njih, ni vedela povedati. Saj nikoli ne gledam na uro, pravi med smehom, kajti občudovanje ji je dobro delo, čeprav pravi, da ji do hvale ni veliko. Da dela bolj za svojo dušo.