Pravijo, da človek živi vsaj tri različna življenja. Eno je tisto, ki ga poznajo tudi drugi, po katerem ga tudi sodijo- v dobrem ali slabem. So pa še druge plati, še druga življenja te-istega človeka, ki so lahko dosti  bolj krute, mračne, nevarne in zlobne. Neštetokrat se zalotimo, kako nas celo kdo ob bližnjih, za katerega se nam zdi, da ga poznamo  vsaj toliko kot sebe, preseneti. Šokira.  Spominjam se, bilo je lansko leto, ko sva se pogovarjala z nekim starejšim gospodom, izseljencem. Ko je njegov ljubljeni oče, ki je še pred 2. svetovno vojno iz rodnega kraja zbežal čez ocean, nenadoma umrl, je v zapuščini našel več pisem, ki so pričala, da je ta v mladosti nekoga na zverinski način ubil. ''Vsa leta, do svoje smrti, nam je bil najboljši oče,'' mi je zaupal sogovornik, ki se enostavno ne bo mogel nikoli sprijazniti z očetovo skrivnostjo.

Minuli teden sem se soočala z dokaj razklanimi občutki, medtem ko sem prebirala takšne in drugačne komentarje na račun naše skupne domovine.

Ker sem imela odprte oči in ušesa tudi pred 24 leti, še zmeraj hudičevo dobro pomnim tiste, ki so ji metali polena pod noge- ne le z besedami, tudi z dejanji. Pa si mislim:''Kdo jo bo ljubil to ubogo, edino domovino, če je mi ne bomo?!''

 Vsak, ki hoče (od) rasti, se rešiti hudega, mora (!) biti ljubljen! Ni tako?Nisem noben sanjač, zelo dobro poznam vse njene napake, pa vendarle ne bom nikoli verjela v psihopatsko blebetanje tistih, ki bi se želeli že včeraj, ne šele danes odcepiti od EU, zaživeti po svoje ali se- bog se usmili njihove pameti- celo združiti s kom iz bivše Juge. Na srečo nas- če ne drug- vsaj najbližji sosedi Hrvati ne bi marali več, kajti oni že lep čas pišejo povsem drugačno, uspešno EU zgodbo kot jo piše skorumpirana in povampirjena Slovenija.

Seveda, hipotetično je možno, da bo EU nekoč razpadla, nič ni večno, zakaj bi bila EU!? Verjetno bodo naši zanamci izumili način, kako živeti brez denarja. A se bodo morali prej rešiti kalupov svojih prednikov, katerim je - vsaj nekaterim- samo po sebi umevno, da živimo na kredit. A do takrat, ko se bo to zgodilo, želim bivati v nekem redu, kjer se ve, kdo pije in kdo plača. Kjer vladajo zakoni, pravila in svoboda. Seveda v upanju, da se bomo civilizacijskih manir prej ali slej nalezli tudi mi.

Neštetokrat se vprašam, kako to, da smo dovolili, da nam je domovino izropala klika, ki se svojim zajedavskim lastnostim zlepa ne bo odpovedala. Na svojo stran so pridobili celo nekatere medije, ki jim za Judeževe kovance vdano držijo žakelj. Ja, prav imate, to kar naprej ponavljam, a kaj morem- tako pač je. Včeraj recimo, je neka novinarka Nina podučila gledalstvo, da so Grke v krizo pahnili upniki. Čakaj malo- kakšni upniki?

Le-ti danes samo zahtevajo tisto, kar so posodili Grčiji! Mar so posojilodajalci krivi, ker so Grki denar zmetali v nikoli sita grla razbohotenega uradništva in najmlajših upokojencev na svetu?

Ko človek, ki se zaveda svojih dolžnosti, posluša, kaj se v zvezi z Grki govoriči pri nas, ima občutek, kot da so polni bankomati nekakšna ustavna človekova pravica.

"Slovenija bo sredstva za pomoč Grčiji kot kredit najela na svetovnem kapitalskem trgu in ga za približno točko dražje plasirala v Grčijo," je pred nekaj leti pojasnjeval nekdanji finančni minister Franc Križanič, ko je obenem tudi trdil, da bomo s tem posojilom celo še kaj zaslužili. Križana gora! Takole pa je Luko Mesca in njegove ''stehtal'' Joc Pečečnik:''Ljudje iz Združene levice ne vedo, da prihodek in denar ne prihajata od države niti z neba. Preden kaj izjavijo, bi morali razumeti, kakšne so zmožnosti implementacije takšnih izjav. Tukaj mi gre na smeh. Nisem več jezen, zdaj se smejim. Nevarno je podžigati ljudi z iluzijami, ki jih ni mogoče uresničiti.''

Pravzaprav  je tudi Slovenija – glede na dotične politike- iz dneva v dan bolj podobna Grčiji. Silijo nas, da živimo na puf, bojijo se uveljaviti fiskalno pravilo, narediti prepotrebne reforme v javni upravi, v zdravstvu- povsod tam, kjer izginja javni denar neznano kam, kjer vlada anarhija, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača v državnih podjetjih.

Zakaj smo še vedno tako trdoglavi? Vsi kazalci, kot pravi Andreja Jaklič iz Centra za mednarodne odnose pri ljubljanski fakulteti za družbene vede, kažejo, da so privatizirana podjetja uspešnejša. In bolje upravljana ter bolj učinkovita in prodajno usmerjena podjetja so navadno bogatejša in ustvarjajo delovna mesta.

Da smo Slovenci že večkrat potrdili, da smo izjemno družbeno angažirani; visoko moralni, pošteni kot iz Trstenjakovih knjig, da ne prenesemo krivic, obenem pa imamo sokolji in povsod prisoten pogled, je pred dnevi zapisal tudi Miha Mazzini.

Če se ta hip- tako piše - v neki vasi na Kitajskem pripravljajo k pasji pojedini, že ostro protestiramo! Dan prej smo, recimo, zavzeli visoko moralno držo nad že kakšnim pokolom v Ameriki. Da bi se soočili z domačimi grozodejstvi s trupli po jamah in globelih? Lepo vas prosim!

Za vse druge vemo, kako bi morali ravnati in kaj storiti, zase pa ne.

Vprašanje, kako to, da vsi ti ''pokončni'' in ''odločni'' ljudje na domačem terenu prenašajo vso to lopovščino, korupcije, apatijo in razpad sistema, ostaja brez pravega odgovora.

Veste, kaj je najbolj zanimivo? To, da protestiramo tam in proti tem, ki nam ne morejo zameriti, in za kar nam ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Prilizujemo pa se tam, kjer se nadejamo koristi. Velikih ali majhnih.

A še večjo težavo nam povzroča molčeča večina, ki s tem, da jih je strah, da so tiho, krepko pripomorejo, da voz drvi navzdol.-

Ste vedeli, da Slovenija sploh ne vodi evidence zdravniških napak? Pa tudi: mar si upate svojemu zdravniku povedati, da je storil napako? Si ga upate prijaviti? Prav tako ne vodimo evidence kakovosti šol in drugega. Ne vodimo ničesar, s čimer bi se lahko komu zamerili.
Mihi Mazziniju je jasno, da so ljudje narejeni za beg pred realnostjo. Obenem pa trdi, da bi potrebovali le nekaj odstotkov več ljudi, ki bi si upali spregovoriti na pravih mestih, v obraz, ne za hrbtom.

Koliko je sploh takšnih, ki ne bi lezli v rit, ki bi znali reči bobu bob, ki se jim ne bi tresle hlače niti pred lokalnimi veljaki?!