Četudi so slovenski mediji polni različnih afer, ki se množijo kot morski prašički, tako da jim je sila težko slediti, si ne morem kaj, da ne bi še zmeraj imela pred očmi otrok, ki so umirali na srčni kirurgiji. Vmesno poročilo mednarodnega nadzora pravi, da je zaradi zdravniških napak umrlo okoli deset otrok. Žal je bilo to poročilo v medijih omenjeno mimogrede, kot da gre za gnilo solato, ki jo inšpektorji najdejo pri branjevkah na ljubljanski tržnici. Zabolelo me je srce, ko sem videla, da ob številnih izgovorih, ki so jih odgovorni nudili javnosti, pravzaprav nikogar od njih niso zanimali mali bolniki,  ki prihajajo in so prihajali s svojimi starši po pomoč.

Notranji spori so, tako je bilo razbrati, pa bogdaj, da se motim, usodo otroškega srčnega programa krojili vse od začetka, od leta 2007. O njihovih zdrahah je bilo javno zapisanega veliko. Zgodbe staršev umirajočih otrok, ki niso vedeli, kje in kdaj bodo otroci, če sploh bodo, operirani, so bile v srce segajoče. Nemalokrat sem se ob njih zjokala, stresal me je mraz ob misli, da bi se morala znajti v njihovi koži. Še bolj pretresljive so bile zgodbe tistih, ki so jih zdravniki pošiljali vstran, kadar je šlo za malega bolnika, ki ga je pred tem ali kdaj vmes zdravila t. i.  "konkurenca". Zaradi očitne nesposobnosti najti skupni jezik, danes malčke vozijo v tujino, k nam pa prihajajo kirurgi iz Češke in Italije.
Kot je bilo pričakovati, so se mediji hitro potuhnili tudi v zvezi z razmerami na Nevrološki kliniki. Vsak, ki pa je znal sešteti 1+1, je lahko razbral, da so tam leta in leta vladali spori in nesoglasja med zaposlenimi. Vse več, zlasti med zaposlenimi, je tistih, ki trdijo, da je bil Ivan Radan žrtveno jagnje, postavljen na oltar, ker nekomu - zelo pomembnemu- ni uspelo skozi zadnja vrata pripeljati dobavitelja medicinske opreme, od katerega bi imel sam in še kdo, ki bi držal žakelj, velike koristi.

Največja preiskava glede korupcije v zdravstvu, ki se je začela decembra 2013, je pokazala, da so zdravniki in zaposleni v zdravstvenih ustanovah, ki so pomagali pri izbiri dobavitelja medicinskih pripomočkov, za to dobivali od deset do sto tisoč evrov provizij. Preiskovalci so našli ne le gotovino, tudi zlate palice. Meni osebno je povsem nerazumljivo, da preiskav niso sprožili zaposleni,  začela se je – kako ironično! - na podlagi prijave dobavitelja, ki ni več mogel ali hotel plačevati astronomskih podkupnin. Ob vsej kloaki, ki ji ni videti ne konca, ne kraja, je težko soditi, kaj je res in kaj ne.

Kdo ima prav in kdo le brani svoje koristi, ki se izražajo v procentih, katere kapljajo v privatne žepe.

Prekleto dobro pa se zavedam, da so zdravniki naše zadnje in naše edino upanje, ko zbolimo. Komu bomo lahko zaupali, če ne moremo njim? Ministrici za zdravje? Politiki, ki ima prav tako gore masla na glavi?! Lepo vas prosim.

Prejšnji teden so kirurga Erika Breclja bolniki z rakom že drugič izbrali za najbolj srčnega zdravnika, ironija pa je, da so le dan kasneje njegovi nadrejeni Breclju izročili zadnji opomin pred odpovedjo. Očitajo mu kršitev pogodbenih obveznosti, sam pa pravi, da se ga želijo znebiti, ker javno opozarja na nepravilnosti na inštitutu. Spet vas sprašpujem:komu verjeti? Komu?! Pa ni le Brecelj tisti, ki mu želijo skrajšati jezik in ga zaradi opozarjanja na napake že leta poskušajo na vse možne načine kaznovati.

Preganjanje svobode govora in želja po omejevanju volilnih izbir kažeta, da tiste na oblasti postaja strah in čutijo željo po več nadzora. Novela zakona o medijih, ki jo je pripravilo ministrstvo za kulturo in je trenutno v javni obravnavi, je po mnenju mnogih pretirano kaznovalna, premalo natančna, v nekaterih ozirih pa tudi pomeni potencialno grožnjo svobodi govora in medijski pluralnosti.

Domala vsi v tej državi se močno strinjajo, da je treba sovražnemu govoru postaviti ogledalo. Žal pa dotično strinjanje pade na izpitu prvi trenutek, ko se začnemo pogovarjati, kaj sovražni govor sploh je.

Nekateri gredo celo tako daleč, da smatrajo za sovražni govor celo moje ponedeljkove komentarje. Češ, da si privoščim preveč svobode! Smešno! V bistvu pa ne počnem drugega, kot opozarjam na anomalije in napake, ob katere se vsi skupaj spotikamo, a jih, žal, večina noče niti videti. Eni ne zato, ker jim to brani politično prepričanje, drugi pa ne zato, ker jih je še zmeraj strah imeti lastno mnenje. In če ob tem lahko dodam še nekaj: največ škode pa naredijo ljudje brez hrbtenice, tisti, ki se za svoj stolček bojijo do te mere, da raje  klečeplazijo in se ponižujejo, kot pa da bi odločno in glasno povedali, kaj je prav in kaj ne.

Prejšnje dni me je bilo pošteno sram tudi zaradi dogajanj okrog pesnika Balantiča. Izjave nekaterih- med njimi so bili celo t. i. ''kulturno osveščeni, so pokazale žalostno in vsega usmiljenja vredno sliko v kakšni duhovni nesvobodi živimo. Pa tudi to, kako nezreli smo kot družba. Kako močan je še komunistični duh, ki nam še leta 2015 ne dovoljuje, da bi razmišljali kot svobodni državljani -brez manipulacij in strahu.

Ob vseh mentalnih pritlikavcih, raznih borčevskih funkcionarjih, ob vseh z vse mogočimi subvencijami podprtimi samooklicani predstavniki civilne družbe je osovraženi pesnik še bolj zrasel v mojih očeh! Takšen barbarski pogrom varuhov pridobitev revolucije smo na prelomu tisočletja doživeli tudi v Škofji Loki s propadom poimenovanja ene od osnovnih šol po profesorju, gimnazijskem ravnatelju in klasičnem filologu Ivanu Dolencu. Sramota vseh sramot!

Na tem mestu, preden končam, bi vas rada opozorila na jutrišnji film na televiziji, ki pripoveduje o tretji generaciji argentinskih Slovencev. O njih so nas 70 let prepričevali, da so uničevali narod, kolaborirali in podobno. Avtorica Živa Emeršič je o filmu povedala: »V dveh letih življenja v Buenos Airesu sem spoznala večino tam živečih argentinskih Slovencev. Prevzela me je njihova zavezanost slovenstvu, ljubezen do jezika in kulture. Dejstvo, da tretja generacija sedemdeset let po prihodu njihovih starih staršev še vedno govori slovensko, me je navdihnila tudi za ta film. Zdelo se mi je prav, da v Sloveniji čim več ljudi spozna navdušenje in zvestobo teh mladih Argentincev, ki so tako ponosni, da so tudi Slovenci.«

P.S. Minuli teden sem preživela na Slovaškem. Podoba dežele se je v 20 letih popolnoma spremenila. Ko sem bila tam prvič, so nas na meji pričakali vojaki z brzostrelkami. Danes je to moderna država, na mračne, socialistične čase opozarjajo le ogabni bloki po ruskem vzoru, ki propadajo v predmestjih. In potem, ko se človek poln navdušenja vrne domov, ko vnovič pade v vsakodnevne politične igrice, ko posluša vedno nova in nova upogibanja besed, izmišljanja novih in novih zgodb, škandalov, zmerjanja in svetohlinstva, kar duši in hromi prav vse v tej državi, je vse, kar si želi, da bi bili vsaj ljudje normalni, da bi se- enkrat že - pričeli zavedati, da se ne preigrava le z našo prihodnostjo temveč tudi z vsem, kar je v nas še človeškega. Pa da niso sovražniki tisti, ki na smrad opozarjajo, temveč oni, ki ga proizvajajo.