Milena Miklavčič

Milena Miklavčič, pisateljica, pravljičarka, publicistka, novinarka in raziskovalka piše že vrsto let.

Prijatelji (46)
Parada Plesa
Katja Vidrajz
Leon Kralj
Milena Parteli
Bojan Ekselenski
Aleksander Kozarski
Lejla Beja
Mirjana Frankovic
Spremljevalci (19)
Romano Rajkov
Jelka Tary
Aleksander Kozarski
Najini Teki
Marija Lesjak
Sonja Ramsak
Risovi Literati
Romeo Nesic
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

odlomek iz knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE
PLAYBOY ZAŠEL V ŽIRI
tudi tebe, Alpina, tudi tebe!
PETER MOČNIK, ROMUNIJA
SREBRNI (G)LAS
Ko je bil punkelj edini vir preživetja
VIKI ČADEŽ
Lintvern - proti času
razmišljanje ob nekem intervjuju
kdaj bomo postali ljudje?
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
Marec 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031

COPY PASTE

Milena Miklavčič
24.09.2015 08:50 (Sep 24, 2015)

Jaz bom levi aktivist. To je najboljši hobi!


Nič, šibam. Grem na mejo inštruirat upehane Sirijce, kako se po slovensko jebe mater EU in zmerja policaje s svinjami.

Miha Šalehar Miha Šalehar

Vedno sem sanjal, da bom nekoč objadral Mediteran z jadrnico, muharil v Mongoliji, posurfal največje valove v Lizboni, odtancal treking do baznega tabora Everesta. Da bom skratka gojil konjiček, ki bo hkrati tudi lifestyle.

Predstavljal sem si samega sebe kot kombinacijo Brada Pitta iz pojoče reke in osivelega mačo sulca, ki je v 80. s kanujem brodil po Amazonki in reklamiral Camel čike.

Pa je vse padlo v vodo. Premislil sem si. Videl sem bojevnike na slovensko-hrvaški meji in si premislil. Postal bom politični aktivist. Levi politični aktivist. Anarhist!

Ha, to je z naskokom najboljši hobi, ki si ga lahko zamisliš.

V Mehiko med Zapatiste

Na Študentu Manu Chao, rolaš džojnt, bereš Mladino — Chomsky, Marx, Bakunin, Kropotkin, Godwin… —, ko naenkrat zaštekaš, da je ne samo zate, ampak za cel svet in planet

Vabljeni k ogledu filma!

Milena Miklavčič
30.08.2015 09:27 (Aug 30, 2015)

PREDPREMIERA FILMA OGENJ, RIT IN KAČE bo danes, v nedeljo, 30. avgusta, ob 19.00 uri v SODNEM STOLPU, MARIBOR

Najbolj brana slovenska knjiga doživela filmsko premiero

“Ogenj, rit in kače” – dokumentarni portret Milene Miklavčič / 55 min / 2014
Studio Virc za RTV Slovenija

Milena Miklavčič je novinarka, pisateljica in publicistka, ki že več kot 20 let raziskuje intimno življenje starejših generacij. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja je spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v leposlovni obliki v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Mileno postavljamo v ospredje filma kot nosilno figuro, ki je že sama po sebi zanimiva, nam pa služi tudi kot medij za pripovedovanje zgod, ki jih je zbrala skozi leta svojega raziskovanja. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah generacij v prvi polovici 20. stoletja so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa gradirajo v žalostne, boleče,

Novi stari primeri (New Tricks)

Milena Miklavčič
10.08.2015 17:32 (Aug 10, 2015)

Pred dnevi sem na televiziji slučajno naletela na eno od epizod nanizanke Novi stari primeri (New Tricks). Zgodba se je vrtela okoli tipa, ki je zvabljal mlada dekleta v svoje mreže in jim potem z ustrahovanjem, nasiljem in maltretiranjem do te mere opral možgane, da se niso drznile pobegniti od njega niti v primeru, ko so se vrata v svobodo na stežaj odprla. Ob gledanju me je - to moram priznati- močno pretreslo, pa ne toliko zaradi filma samega kot zaradi asociacij. Boleče sem se začela zavedati vzporednic z realnostjo, ki jo Slovenci danes živimo. Pa ne vedno manj, temveč vedno bolj.

Ob osamosvojitvi smo si zagotovili svobodo, rešili smo se spon z nekim krutim in neživljenjskim političnim sistemom, prvič smo si dovolili lastne in samostojne sanje, vendar je bilo vse skupaj le navidezno. In zelo kratko. Tako kratko, da se je komaj dvakrat, trikrat ''zadihalo'', pa smo ponovno zdrsnili v naročje ''starega'', katerega smo bili navajeni.

Na vseh področjih, zlasti tistih, ki se ti

7. Literarni natečaj v poeziji ali prozi

Milena Miklavčič
03.08.2015 15:46 (Aug 03, 2015)

7. Literarni natečaj v poeziji ali prozi z naslovom

                         Zgodbe, ki se jih tudi otipa

Spoštovani,

letos se vam oglašamo malo prej, kot je običajno.

Zakaj?

Zato, ker je tudi Literarni natečaj malo drugačen!

Zakaj?

Zato, ker želimo, da tudi mi, literati, prispevamo k večji prepoznavnosti Slovenije.

Zakaj?

Obiskovalci (turisti), ki obiskujejo slovenske kraje, po navadi nimajo dosti izbire, ko želijo s seboj odnesti nekaj tipičnega, domačega, slovenskega. A četudi se že zgodi, da jim lokalni ponudniki tovrstnih daril kaj ponudijo, obiskovalci še zmeraj ne vedo točno, kaj dotični predmet predstavlja, kakšna je njegova vsebina in sporočilnost.

Zakaj?

Zato, ker podarjenemu (kupljenemu) predmetu manjka – zgodba!!!!!!!

Torej?

Odločili smo se, da poslej ne bo več tako!

Zelo preprosto: literati boste napisali (glej razpis!)neko privlačno in zanimivo zgodbo v obliki legende.

fNa podlagi le-te bodo različni rokodelski umetniki (lahko jih poiščete sami) naredili umetniški iz

Kdaj sanjaš o svoji vesti?

Milena Miklavčič
28.07.2015 17:16 (Jul 28, 2015)

Nekoč sem se pogovarjala z žensko, ki ji je vaška oblast/zaradi tega, ker so bili njen mož in sinovi pri ta belih/ naredila veliko hudega /poleg tega, da so ji moža zverinsko ubili/ že s tem, da ni mogla dobiti službe, da so šikanirali otroke, da po vojni ni dobila kart za hrano ... Zanimalo me je, če v duši nosi kaj maščevalnih misli. Žalostno me je pogledala in mi, verna kot je bila, odgovorila:«Veš, Milena, človekova vest je tista, ki nas najhuje kaznuje, in nam povzroči pekel že za časa tuzemeljskega življenja. Kdor vest ima, bo že brez moje »pomoči« za svoje hude grehe trpel, kdor je pa nima, mu pa tako ali tako ni pomoči.«

V dolgih letih, skoraj za četrt stoletja sem jih je nabralo, ko sem zbirala zgodbe in izpovedi za knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se srečala z več kot 1600 sogovorniki. Med temi srečanji nisem le poslušala, ampak sem se marsičesa tudi naučila. Kdaj točno me je začela privlačiti tudi človekova vest, vam ne vem povedati. Vem pa, da se je kar zgodi

Potemkinova vas in driska

Milena Miklavčič
27.07.2015 13:16 (Jul 27, 2015)

Včasih si prav pregrešno zaželim, da bi bila ena tistih, ki jih sploh ni tako malo, ki se obnašajo, da nič ne vidijo in nič ne slišijo. Če se slučajno že zgodi, da jim kaj pride na ušesa, pa ajd na facebook, kjer svojim prijateljem nemudoma pošljejo kakšno lepo, pocukrano in zelo duhovno misel, če pa to ne, pa svojo pasjo zverino v prisrčnem objemu s šopkom vrtnic. Brrr!

Žal mi bogovi niso namenili tovrstne slepote, ki vodi zgolj in samo v prepad, kjer v stalni in nenehni pripravljenosti ždijo tisti, ki so zadolženi za pranje možganov državljanov. A imeti dostojanstvo, pokončnost in ponos zna biti tudi tvegano. Zlasti za to - slednje. V ruščini beseda ponos pomeni drisko, recimo. Raje si ne predstavljam, kako so se lahko člani nedavnega ruskega obiska na Vršiču muzali, če so nas slišali govoriti: ''Ponosni smo na Slovenijo'', saj so bili prepričani – pa se niso niti zmotili - da jim dopovedujemo, da se podristamo nanjo.

Žal smo se res. In to krepko. Pa že neštetokrat, če smo lah

Naša vest

Milena Miklavčič
21.07.2015 19:01 (Jul 21, 2015)

Včasih, ko razmišljam, kaj Slovenci počnemo, kako samomorilski smo postali, pričnem resno dvomiti v zdravo pamet tega naroda, ki si že več kot pol stoletja sam koplje jamo, čakajoč, kdaj bo padel vanjo.

Nekako sem bila prepričana, da se zgodbe o dehidriranih otrocih, ki jih nepremišljeni starši na vročem soncu pustijo čakati v zaklenjenih avtomobilih pred trgovskimi centri dogajajo le v Ameriki in v filmih, a kot kažejo zadnji primeri celo z Gorenjskega, ja, bog se usmili tudi mi nismo cepljeni pred norostmi!

Prejšnji teden sta morala onemoglega 13-letnega dečka iz pregretega avta pred nakupovalnim središčem Qlandia z razbitjem stekla reševati kranjska poklicna gasilca Matej in Simon. Ena od sobot pa bi bila kmalu usodna  - in to na istem parkirišču - za enajstletno deklico. Ja, ljudje božji, kje imate zdravo kmečko pamet!?!  Pa sta prišla v javnost le dva primera, koliko je še takšnih, o katerih se sploh ne piše!

Če že pri lastnih otrocih, tistih, ki bi morali biti punčica v naše

KVOTA TREZNIH IN PAMETNIH

Milena Miklavčič
13.07.2015 15:00 (Jul 13, 2015)

To, da čebela lažje preživi v mestu kot na podeželju, je skrb vzbujajoč podatek, je pa misel, za katero stoji Boštjan Noč, predsednik čebelarske zveze Slovenije. Ob dejstvu, da človek že do te mere uničuje naravo, da so postale celo čebele ogrožene, se skrijejo celo grške afere,  pa tudi vse tiste- zelo naše, ki nam jih politična kruta realnost servira iz dneva v dan- brez najmanjšega predaha.

Ena takšnih je bila jako zabavna afera z mesom. Človek bi se ob vsem, kar se je okoli nje dogajalo, malodane zjokal. Najprej so nas inšpektorji dodobra razdražili s preplahom, češ, Slovenci jemo meso sumljivega izvora! Potem pa, ko bi bilo treba objaviti, kdo so tisti, ki kršijo predpise, so se podelali v hlače! Šele na velik pritisk javnosti so objavili seznam vseh 60-ih kršiteljev, ki so ubogim Slovencem, ki – tako kaže - lahko požrejo ves drek, da so le mošnjički tistih, ki manipulirajo z nami in našimi želodcu ustrezno polni, dostavljali ceneno meso od vsepovsod, le z Marsa ne.

Moj pred

V soboto ob 23.15 :-)

Milena Miklavčič
10.07.2015 08:13 (Jul 10, 2015)

Milena Miklavčič pripoveduje o spolnosti naših babic in dedkov: "Če so ženske takrat doživele orgazem, je bil to greh. Orgazem ženski enostavno ni pripadal." Več v oddaji "Zvezdana", v soboto, 11.7. ob 23:15 na TV SLO 2.

https://www.facebook.com/oddajazvezdana?pnref=story

http://jutri-2052.blogspot.com/

kje so meje?

Milena Miklavčič
06.07.2015 16:06 (Jul 06, 2015)

Micka Kovačeva

Micka Kovačeva
pila, nič plačala,
pil bi še vsak hudič,
plačal pa nič.

Jako čuden narod smo Slovenci. Čez leto jamramo, da ni denarja za ceste, šole, zdravstvo, otroke in penzije, potem pa pride poletje in …preko Dragonje se začnejo viti dolge kolone turistov, željnih namakanja v Jadranu. Kar naenkrat se - po nekem čudežu - najde denar za nič kaj poceni poletno uživanje, tc, tc, tc!

Vseeno je bilo – to je treba reči –poleg ležanja na plaži, par stvari tokrat drugačnih kot običajno. Slovenci so, ne glede na spol, težo, leta, porjavelost in ne glede na zunanjo lepoto, glasno slavili grško zavrnitev plačila dolga na referendumu. Odpirale so se piksne piva in slišali so se gromki hura-ji, da so mi šli mravljinci po koži. Pa dragi rojaki, sem si mislila: mar ste nori ali kaj? Grki so se pritlehno ponorčevali tudi iz Slovencev in naše več kot milijardne solidarnost, jebela cesta! Ob tem pa tudi pozabili, da je bila Grčija še v prvi polovici 2014 na dobri poti okrevanja z n

petega kolesa pa ni bilo

Milena Miklavčič
29.06.2015 20:25 (Jun 29, 2015)

Pravijo, da človek živi vsaj tri različna življenja. Eno je tisto, ki ga poznajo tudi drugi, po katerem ga tudi sodijo- v dobrem ali slabem. So pa še druge plati, še druga življenja te-istega človeka, ki so lahko dosti  bolj krute, mračne, nevarne in zlobne. Neštetokrat se zalotimo, kako nas celo kdo ob bližnjih, za katerega se nam zdi, da ga poznamo  vsaj toliko kot sebe, preseneti. Šokira.  Spominjam se, bilo je lansko leto, ko sva se pogovarjala z nekim starejšim gospodom, izseljencem. Ko je njegov ljubljeni oče, ki je še pred 2. svetovno vojno iz rodnega kraja zbežal čez ocean, nenadoma umrl, je v zapuščini našel več pisem, ki so pričala, da je ta v mladosti nekoga na zverinski način ubil. ''Vsa leta, do svoje smrti, nam je bil najboljši oče,'' mi je zaupal sogovornik, ki se enostavno ne bo mogel nikoli sprijazniti z očetovo skrivnostjo.

Minuli teden sem se soočala z dokaj razklanimi občutki, medtem ko sem prebirala takšne in drugačne komentarje na račun naše skupne domovine.

Angel varuh

Milena Miklavčič
22.06.2015 16:54 (Jun 22, 2015)

Četudi so slovenski mediji polni različnih afer, ki se množijo kot morski prašički, tako da jim je sila težko slediti, si ne morem kaj, da ne bi še zmeraj imela pred očmi otrok, ki so umirali na srčni kirurgiji. Vmesno poročilo mednarodnega nadzora pravi, da je zaradi zdravniških napak umrlo okoli deset otrok. Žal je bilo to poročilo v medijih omenjeno mimogrede, kot da gre za gnilo solato, ki jo inšpektorji najdejo pri branjevkah na ljubljanski tržnici. Zabolelo me je srce, ko sem videla, da ob številnih izgovorih, ki so jih odgovorni nudili javnosti, pravzaprav nikogar od njih niso zanimali mali bolniki,  ki prihajajo in so prihajali s svojimi starši po pomoč.

Notranji spori so, tako je bilo razbrati, pa bogdaj, da se motim, usodo otroškega srčnega programa krojili vse od začetka, od leta 2007. O njihovih zdrahah je bilo javno zapisanega veliko. Zgodbe staršev umirajočih otrok, ki niso vedeli, kje in kdaj bodo otroci, če sploh bodo, operirani, so bile v srce segajoče. Nemalokra

kdaj bomo postali ljudje?

Milena Miklavčič
15.06.2015 10:37 (Jun 15, 2015)

Ko čez teden skrbno prebiram slovenske medije, se pogosto sprašujem, ali sploh živimo s tistimi, ki jih ustvarjajo, v isti državi! Sem in tja izgubljam voljo, ko vidim, kako silno težko si je odstraniti plašnice in razmišljati še kako drugače kot po nekih ustaljenih, že stokrat prežvečenih kopitih, ki pa so- četudi nas nenehno tepejo- videti domači, saj smo postali v 70 letih verbalne diktature ene same miselnosti, več kot lepo vzgojeni.

Da je temu tako, da kaže tudi na domačem pragu. Po zadnji katastrofalni poplavi so prišli k potoku Rakuljščica možje v delovnih oblekah, ga pri mostu, pri Binetu, dodobra razkopali in razrili, posekali vse, kar je bilo živega in zelenega – ter odšli. Že več mesecev se mimoidočim ponuja več kot žalostna slika razdejanja, ki prej kot ne spominja na opustošeno Lunino pokrajino.  Pred kratkim so se, verjetno te-isti, lotili še zgornjega toka Rakulščice in- kakšna groza- ob njej posekali tudi smreke, ne le grmovja. Čemu? Komu so bile na poti stoletn

Butngaskala

Milena Miklavčič
10.06.2015 13:35 (Jun 10, 2015)

Svet, v katerem smo, živi, diha, se razvija, gre naprej, redke so države, razen skrajno komunističnih kot sta na primer severna Koreja ali Venezuela, da bi za več desetletij obtičale na mestu, globoko v blatu.

Skok k sosedom, k Hrvatom, nas dobesedno šokira v pozitivnem smislu, kajti oni hitijo v Evropo sto na uro. Tistih, ki pritiskajo na zavoro, ko se derejo ''živel Tito'' in podobno, sploh ne slišijo več.

Pri nas, v Sloveniji pa se, kot zakleto, obnašamo, kot bi spali, še več: vzbujamo celo občutek, da nočemo, da bi se zbudili in kaj postorili zase.

Ljudje zasvojeni z resničnostnimi šovi in svojimi vrtički, dajo vedeti, da dokler se problem ne dotakne njih, ta ne obstaja.

 Krčevito se oklepajo starega, znanega, bojijo se sprememb, novih izzivov, bognedaj povezovanj z drugimi. Včasih se zdi, da bi nekatere občine okoli svojih becirkov najraje postavile kitajske zidove, da se v njihovo posvečeno sredino ja ne bi pritepel kdo od nebodijihtreba sosedov. Njihova ozkost in zaplanka

gate na glavo, pa pamet na rit

Milena Miklavčič
02.06.2015 17:02 (Jun 02, 2015)

(Luštrek, eden najpomembnejših afrodiziakov)

Karel Lipnik danes piše v Financah, da v Sloveniji zaradi korupcije država na leto izgubi vsaj milijardo evrov. Meni se zdi, da še veliko več. Mediji so iz dneva v dan bolj polni korupcijskih škandalov, da ob njih prebivalci enostavno pozabljamo, kaj sploh je pošten posel, ki ne prinaša le dobička, temveč tudi delovna mesta in ščepec veselja.

S prirejenimi razpisi, prevelikimi nabavami materiala, nenormalno visokimi cenami izdelkov in storitev, nepreglednim kadrovanjem, prikrivanjem napak javnih uslužbencev in drugimi nepravilnostmi, ki se plačujejo s kuvertami in podobnim, ne izgublja le država, izgubljamo predvsem državljani, saj nas tisti, ki države ne znajo voditi, vedno bolj porivajo v revščino. In če zraven prištejem še sindikate, ki še zmeraj živijo v letu 1960, pa upokojensko stranko in vse tiste, ki mahajo z rdečo zvezdo in bi radi do neskončnosti izčrpavali državna podjetja kot je na primer Telekom, se bojim, da se nam res ne p

prvi v Vesolju

Milena Miklavčič
26.05.2015 10:14 (May 26, 2015)

Zadnje čase imam vedno bolj občutek, da smo Slovenci žabe, ki se kuhajo v loncu. Za današnji komentar sem iskala neke podatke in sem zato prebrala več starejših zapisov. Lasje so mi šli pokonci, ko sem ugotovila, da so stvari, ki sem jih izpostavljala še pred letom ali dvema, danes že povsem normalne in vpete v naš vsakdan. Še več:nihče niti ne trzne, ko se lomijo takšna in drugačna kopja na hrbtih državljanov.

Dr. Brecelj je na medije in na politiko naslovil že brez števila pisem, v katerih je opozarjal na kaotično stanje v bolnišnici. Se še spomnite, ko smo se zgražali ob zaslužkarskih prodajah operacijskih miz? Sledil je- med drugim- škandal s preplačanimi žilnimi opornicami. Se je komu od glavnih akterjev kaj zgodilo?

Ni.

Le vodstvo bolnišnice je vso zadevo najprej hotelo pomesti pod preprogo, potem pa je zaradi pritiska skupine zdravnikov, ki so še imeli vest, vseeno moralo razkriti sleparijo, ki je davkoplačevalce letno stala 2,5 milijona evrov. Državljani so se nekaj dn

Pisker, ki je počil

Milena Miklavčič
18.05.2015 10:45 (May 18, 2015)

Danes je svetovni dan muzejev in Miha Naglič nas je na ta dan spomnil na prav poseben način. Dejal je, da je izšel nov turistični vodnik v angleščini, ki so ga napisali štirje novinarji iz ZDA,  Anglije in iz Avstralije. Za Žirovce pa je pomembno to, da so med izbranih sto destinacij uvrstili tudi Žiri. Zakaj?

Približno takšna je njihova razlaga: če je res, da leži Slovenija na zemljepisnem križišču/stičišču treh evropskih svetov – alpskega, panonskega in mediteranskega,  in če ležijo Žiri na stičišču treh slovenskih pokrajin, potem je mogoče z malo pretiravanja reči, da so Žiri neuradni center Evrope. Turistični vodnik za ilustracijo izbere dve žirovski posebnosti: Rupnikovo linijo za predvojni in Alpino za povojni čas, sklicuje pa se tudi na razstavo o Alpini v žirovskem muzeju in na dejstvo, da je za dizajn svojih izdelkov dobila že več prestižnih nagrad. Miha nato nadaljuje, da bi rad na današnji mednarodni dan muzejev izpostavil ugotovitev, da je velika škoda, ker zaradi igno

tukaj pa ostaja smetje, tukaj pa ostaja smetje.....

Milena Miklavčič
11.05.2015 10:53 (May 11, 2015)

Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar danes v časopisu Delo pravi, da se je po koncu vojne kolektivni spomin oblikoval skozi spomine partizanov in njihovih podpornikov, vendar jih kot posameznike ni upošteval. Pri tem ne smemo pozabiti, da je zgodbo naglas pripovedovala samo ena skupina. Druge so bile v ozadju oziroma sploh niso imele glasu, zato niso bile vključene v oblikovanje takratnega kolektivnega spomina. Navzven smo, torej, poznali le takšen kolektiven spomin, ki je bil tudi uradna zgodba in zgodovina. Šele v osemdesetih letih se je začel bolj poudarjati človeški dejavnik, saj v ospredje takrat pridejo zgodbe posameznikov.

Tudi jaz sem imela srečo, da sem v sredini devetdesetih let začela zbirati gradivo za svojo zadnjo knjigo, da sem lahko prisluhnila marsikateri zgodbi, ki bi jo pripovedovalci sicer odnesli s seboj v grob, če ne bi vztrajala in jih poslušala. Zato vem- in to iz prve roke- da ni bilo vse tako, kot se o vojni vzhičeno govori, vem, da je marsikateri (številni)

Kot tetovaža na riti

Milena Miklavčič
05.05.2015 12:54 (May 05, 2015)

(fotka je z interneta)

Svetovni dan svobode medijev, tretji maj, je posvečen svetovnonazorski različnosti, o kateri morajo poročati tudi mediji. Da bi to svobodo še bolj ponazorili, na uradnih plakatih zato vidimo mikrofone v pisanih barvah v obliki cvetličnega šopka.

Ste opazili tudi vi: šopek, ki je nabran na naših tleh, žari bolj kot ne v eni sami barvi? Kako je pravzaprav s svobodo medijev v Sloveniji? Bolj kilavo, kajti o tisti drugi – nekateri jo imajo za drugorazredno temo-  plati naše realnosti v glavnem poročajo le dva, trije nizkonakladniki, ki v množici agresivnih in prevladujočih komaj lovijo sapo.
Da državljani nismo obveščeni kot bi morali biti, govorijo mnoge študije, ki s številkami dokazujejo izjemno prevlado idej levega in levosredinskega svetovnega nazora v domala vseh slovenskih medijih. Povsem običajne so recimo tudi okrogle mize in soočenja, kjer se največkrat razgovorijo zgolj in samo somišljeniki. Celo na javni televiziji, ki jo plačujejo vsi davkoplačeval

utopično razmišljanje neke Slovenke

Milena Miklavčič
29.04.2015 10:00 (Apr 29, 2015)

Pred nami so praznični dnevi, Praznik dela, ki ga še zmeraj praznujemo, čeprav ne vem več točno zakaj, nas bo tudi letos razveselil z dvema prostima dnevoma. (vsaj nekaj!)

V državi, v kateri je skoraj 140.000 brezposelnih, takšni prazniki pomeni nek zanimiv paradoks, ob katerem človek ne ve, bi se smejal ali jokal.

V dneh ob 9. Slovenskih klekljarskih dnevih sem se nehote spomnila na pokojnega Esada Biljalija, ki je že zarana, ko so Žirovci prihajali v službo - v Alpino, z metlo pometal po cesti pred lokalom- pa ne le tam, tudi še malo dlje naokoli. Vmes je vsakega, ga je poznal ali ne, lepo pozdravljal, kot se za pravega Žirovca, ki sanja o turizmu, spodobi.

Potem pa so prišli novi časi, ko je postala metla prej kot ne - prekletstvo, namesto - pravilo.

Esadovega Turističnega društva skorajda ni več, marsikaj, kar je bilo nekoč vredno ogleda, se je sfižilo ali žalostno propada. Še Muzeja se ni znalo obnoviti tako, kot je treba. Po lepi slovenski navadi se je v adaptacijo zmetal

Oglasi

Vsi oglasi tega uporabnika

''že od nekdaj so me privlačevale prepovedane stvari,'' pravi milena miklavčič. več kot dvajset let je potem raziskovala, kakšni so bili medsebojni odnosi med moškim in žensko v prvih 60 letih 20. stoletja. osredotočila se je predvsem na odnose v spolnosti. v knjigi ogenj, rit in kače niso za igrače bralcu skozi resnične zgodbe pripovedovalcev oriše intimne plati življenja nekoč. nekatere podrobnosti le-tega so v tej knjigi razkrite prvič. tudi zato so zgodbe, ki prihajajo med bralce, unikatne in vredne pozornosti.        

Kategorija: Leposlovje

Cena: 20 €

Kategorija: Leposlovje

Cena: 20 €

detektivsko-pustolovska zgodba nekega blaža m. blaž, s čričkom matičkom v  žepu, se po naključju, morda tudi zaradi dolgočasja, odpravi na potovanje, kjer sreča mnogo zanimivih sogovornikov, od govorečega belega kamna nopa, črička vladimirja, mravelj, do razbojniške deklice marine. kamen s svojim kamnitim srcem in kamnitimi mislimi poskuša svet okameneti, a mu to prepreči blaž... v drznih, celo nevarnih pustolovščinah, mu pomaga marina...kako in na kakšen način?

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 15 €

pravljice iz zakajčkove ulice najboljša samozaložniška knjiga v sloveniji leta 2008        

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 15 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj