Članek
Ne, nisi kjut!
Objavljeno Mar 18, 2015

Vsi v svojem naravnem habitatu sobivamo z vsaj eno osebo, ki vedno blekne, kar ji prvo pade na pamet. Primer. Že celo življenje biješ vojno s kilogrami in zadnje kar po težavnem tednu in napornem projektu potrebuješ na delovnen mestu, je opazka na račun teže. In vendar si ena oseba dovoli ravno to, ko ti sicer prijazno in s podtonom nedolžne blondinke, (ki je v ameriških filmih ponavadi največja prasica na šoli), svetuje, da greš v to in to trgovino, ker tam pa imajo cunje tudi za takšne kot sem jaz. Sicer še doda, da ne spadaš med debele in gre celo tako daleč, da v detajle kategorizira tvojo postavo.

Se sprašujete, kaj je narobe s tem, da so ljudje iskreni? Nič ni narobe, če so ljudje iskreni glede stvari, o katerih imajo pravzaprav sploh pravico povedati svoje mnjenje. Glede mojih kilogramov, kilogramov mojega psa, mozoljev, pack na kuhinjskih ploščicah, pa so lahko iskreno zgolj moji bližnji. Pika. Ob vse to se nima kaj spotikati nekdo, s katerim sem zgolj v poslovnem odnosu ali pa se žal navidezno poznamo iz istih socialnih krogov. Pravzaprav sploh ne razumem, zakaj nekateri ljudje mislijo, da imajo pravico kar vsakemu povedati, kar mu po njegovem gre. Vidim, da nekateri takšni ljudje harajo skozi življenja drugih ljudi z opravičilo, češ da takšni pač so. „Jaz sem odkritosrčen, direkten in tak pač sem,lalalalala, pa še tako kjut sem, da mi ne moreš zamerit,“. „Ne, nisi kjut. Spizdi!“.

Takšne ljudi sicer največkrat srečamo v ženski obliki in mislim, da so jih starši v otroštvu prevečkrat klicali princeska. Ker princeske so na dvorih ponavadi zaradi dolgčasa in iz zabave žalile druge ljudi. In takšni ljudje, ki se tako srčno kitijo z iskrenostjo in kjutkanostjo imajo, tako opažam, izjemno veliko `prijateljev`, ob večerih in vikendih pa so sami.

Zadnjič me je nekdo vprašal, če potemtakem raje vidim, da se ljudje za hrbtom opravljamo. Ja, ženske, ki nismo v bližnji prijateljski ali sorodstveni navezi se opravljamo med seboj. Ženske, ki smo zgolj v poslovnem odsnosu se celo obrekujemo. Zaradi mene me lahko za mojih hrbtom opravljaš kolikor želiš, samo ne mi zjebat dneva v faco.

  Res, popolnoma mi je vseeno, če me ostarele samozvane princeske opravljajo na kavi s sodelavko. Ker to počnem tudi jaz. Ker krepi imunski sistem in ker so mi v pravljicah princeske vedno šle na živce.

Vsa finta je v tem kako sprejmeš vse skupaj. Če ti nedolžna blondinka na "prijazen" način svetuje kako nakupovati v trgovinah, ki je primerna tvoji velikosti, ji na "prijazen" način obrazložiš, da so dandanes klinike za shirane na vsakem vogalu in obenem še dodaš, da na "osebnost prasice" pač ne moraš dati make-upa. Prasica bo ostala prasica ... pa nima to nebene veze s kilogrami. :) Sem se nasmejal medtem, ko sem bral. Sploh tam pri "Nisi kjut, spizdi!" :D ... veri gud tekst.

No, mogoče pa tole ni čisto tako. Ker če ti tri ženske rečejo, sa si debela (ena ali dve ti verjetno zavidata postavo, tretja pa ima po logiki stvari najbrž prav), se je za zamsiliti. In mogoče tudi za ukrepati. Če pa tri trije, ali celo osem govorijo za hrbtom, da se "kotališ", se boš (nič osebnega) kotalila še naprej. Brez vedenja, da jih vsaj polovica upravičeno negativno ocenjuje tvojo/mojo postavo... So pač prišli taki časi, da komentiramo vse po vrsti - od izgleda, telesne teže, dolžine tiča, velikosti dojk, pa vse do premoženjskega stanja... Beliti si glavo s tem, ali je to prav, ali ni, je malce neproduktivno. To (namreč) tako je.