Članek
Cerkev in denacionalizacijska odškodnina
Objavljeno Nov 05, 2016

V članku z naslovom Ni pravne podlage za to, da Cerkev ne bi dobila odškodnine, ki je bil objavljen v ljubljanskem Dnevniku (22.10.2016) je bilo navedeno, da nekdanja  premierka Alenak Bratušek vlado poziva, naj cerkvi ne izplača odškodnine za podržavljene gozdove, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da so bančno luknjo pomagale vrtati tudi cerkvene družbe Zvon Ena, Zvon Dva in T2. Po mnenju A. Bratušek nosi cerkev desetino krivde za petmilijardno bančno luknjo, ki so jo morali pokrpati slovenski davkoplačevalci. Navedeno je še stališče pravnika dr. Udeta, da ni pravne podlage za neizplačilo odškodnin. Pomembno pa je, ali sploh obstaja »prava« pravna podlaga za izplačilo odškodnin?

Kot piše v članku, je sodišče v Ljubljani o enem zahtevku ljubljanske nadškofije odločilo pred slabim letom in ji prisodilo 11,4 milijona odškodnine, skupaj z zamudnimi obrestmi pa je to že več kot 16 milijonov evrov. Iz članka izhaja tudi to, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne daje neposredne podlage za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja, drugi odstavek 72. člena ZDen namreč določa samo to, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe (…) v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. Kljub tako jasni zakonski določbi, ki ne omogoča plačila omenjenih odškodnin po uveljavitvi zakona, pa je sodišče odločilo, da odškodnina denacionalizacijskemu upravičencu kljub temu pripada, pa čeprav v tej določbi nikjer ne piše, da se odškodnine priznajo po uveljavitvi zakona. Na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev? Izhajajoč iz članka na sodno prakso! Ali je lahko sodna praksa podlaga za odločanje? Po ustavi ne, kajti v 153. členu piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je zapisano v Zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V obeh pravnih aktih torej ni govora o sodni praksi. Podlaga za odločanje so lahko samo ustava, zakon ali zakonit predpis. Zakaj potem sodišča niso zavrnila zahtevkov za plačilo odškodnin za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenih cerkvenih nepremičnin, če ne obstaja zakonska oz. zakonita pravna podlaga?

Poleg osnovnega zahtevka pa cerkev zahteva še zamudne obresti. Ali je upravičena do njih, tudi če odmislimo prej napisano? Po Zakonu o pravdnem postopku sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Morala je torej bistven element pravosodnega sistema. Ali je cerkveni obrestni zahtevek v skladu z moralnimi načeli? Logično je, da lahko obresti, pa tudi če so te zamudne, zahteva, ne glede na to, da jih pravni red dopušča, samo tisti, ki v principu ni proti obrestim. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V njenem temeljnem verskem spisu, bibliji, je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ni upravičena zahtevati zamudnih obresti odškodnin za nezmožnost uporabe. Ker je to storila, gre za nemoralo, saj eno uči oz. govori, drugo pa dela. Skladnost govora in delovanja je namreč, vsaj po mojem mnenju, eden bistvenih temeljev morale. Zakaj je sodišče temu zahtevku ugodilo, če nasprotuje moralnim pravilom?

Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj preko cerkveno indoktriniranih sodnikov, segajo tudi v pravosodje. To je dobro vidno na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je potrdilo tudi neobstoječo oz. izmišljeno pravno podlago za plačilo spornih odškodnin po načelu a contrario, kar bo neupravičeno močno udarilo davkoplačevalce in to v korist že itak izjemno bogate katoliške cerkve.