Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)

Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.

Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!

Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.

Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?

Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.