Članek
NIti tek, niti plezanje. Tokrat samo
Objavljeno Oct 29, 2015

Zgodba, ki ni tekaška, niti plezalna, je pa resnična

Včasih se sprašuješ, pisati ali ne, objaviti ali ne, potem pride trenutek, ko narediš vse hkrati, in zraven se ti še zvali kamen od srca.

Kar dolgo je že od zadnjega »uradnega« teka, še mnogo več od zadnje plezarije, malo manj od zadnjega reševanj, zgodilo pa se je mnogo, mnogo več.

Življenje gre pač svojo pot in tokrat je res zavilo nekam v svojo smer. V zadnjih dveh mesecih se je zgodilo več, kot marsikomu v celem življenju. Včasih se vprašaš Kaj mi je tega treba?, a kmalu ugotoviš, da smo nekateri pač taki, da rabimo neko aktivno dogajanje. In res, selitev na drugi konec naše male državice, nove službe, novi vrtci, novi izzivi, nove želje, nove težave, ……ni konca (na srečo)

Z Vanjo sva enostavno sprejela izziv in se podala na novo, nekoliko drugačno pot. Razlogov zanje je bilo več. Poleg moje »državne« službe, ki se je izkazala kot neprimerna za izzivov in energije polnega človeka, prazna in res lepa koroška kmetija pa še kaj, so poskrbeli, da nas je avgusta naša življenjska pot peljala na hribovsko kmetijo, 700m nad morje. In čeprav skoraj vsi po vrsti jočemo, kako težki so časi, kako ni služb, ni časa, ni denarja, ni….nič, smo s 1. Septembrom oba kot prvošolčka zakorakala v nove, izzivov in želja polne služba, otroka v nov vrtec, vsi skupaj pa v nek novi svet. Kdo bi si mislil, da bodo vse težave, skrbi, stres,…vplivali na nas tako, da po skoraj petih (5)!!! Letih končno prespimo vse noči – NORO!!. Kdo bi si mislil, da bo lahko otrok iz bloka skrbel za 9 ovc, ene 5 mačk, mislim da 6 kokoši, prešal jabolka, kopal krompir…..in da bo…. lušno J Seveda so plani običajno taki, da se sproti spreminjajo. Tako se je nek lep nedeljski izlet v hribe, ravno ko je minil teden dni, odkar sem vrnil opremo reševalni službi končal tako, da sem pomagal svojo taščo dvigati v helikopter s trojnim zlomom noge,…in sam čas je poskrbel, da si po kar nekaj letih neprestanih tekaških potepanj želim malo tekaške pavze. Ni kaj, lepo je življenje če si ga pripravljen sprejemati in uživati v slehernem trenutku. In lepo je tudi priti na izlet nazaj na primorsko, se dobiti z bližnjimi, s prijatelji şpiti kako pivo in sanjati naprej. In če koga zanima kako je na Koroškem v očeh Primorca: LUŠNO!!! Ljudje so res fajn, v službah se dela, ampak se dela z veseljem, brez nekega »jajcanja« (vsaj v moji službi), mošta je dosti, naglas imajo prav fajn in ..lušno je…

Mitja