Članek
Magredi mountain trail 2014
Objavljeno Oct 29, 2014

Vsaj enkrat letno se spodobi, da pretečem razgibanih 100 milj po kar se le da lepih hribih. No, letošnje leto se je začelo »nekoliko drugače« in prav tako nadaljevalo. Začetek leta nam je namreč prinesel novega člana in s tem povezano prilagajanje. In Miha še kar kroji usodo našega (ne)spanja, kar prav pošteno vpliva na našo voljo do teka in vseh ostalih aktivnosti. Prav tako je poškodba pete moja zvesta spremljevalka in me spodbuja k samogovorom med tekom. In na tak način smo doma nekako prikrevsali do meseca septembra, ko se sezona raznih ultra, mega, pa ne vem kakšnih dolgih in lepih gorskih tekov končuje, v meni pa je vse bolj rasla želja po dolgem »odklopu« od vsakdanjega življenja in dolgočasnih sodobno-življenjskih ceremonij. 100 milj istre, UTMB, Irontrail,… vse se je že končalo in vedno težje sem se upiral izzivu, ki se je obetal skoraj pred domačim pragom – Magredi mountain trail. 158km teka, 7700m vzpona, dokaj poceni  startnina, tek brez velikega pompa.

Za razliko od mojih predhodnih dolgih tekov sem MMT jemal bolj kot trening in ne kot nek resen tek, saj sem glede na vse neprespane noči in probleme s peto odšel tja z namenom, da tečem kolikor bo pač šlo in mogoče tudi prav kmalu odstopim. Za piko na i k mojemu razmišljanju je poskrbela še noč pred tekom, ki je zaradi »našega sončka« Mihca minila skoraj brez spanja.

In  tako je prišel 3. oktober in 18. ura, čas starta, kjer sem se počutil res sproščeno in vesel, da sem kjer sem. Po dobrih 15ih kilometrih ravnine se je nad nas spustila tema in cesta je prešla v lepo planinsko pot, ki nas je po skoraj 40ih kilometrih pripeljala na Piancavallo, kjer je bila bogato založena okrepčevalnica.  In od tu naprej je užitek odstopil mesto trpljenju. Neprespane noči, čas za razmišljanje, težave s peto in nočna ura so poskrbeli, da sem naslednjih 30 km bolj ali manj trpel; trpela je glava in trpela je psiha, vse tja do 4. ure zjutraj ko je nekdo spet preklopil stikalo in je v trenutku postalo vse lepo in prav in se je vse postavilo na svoje mesto. Tako sem do naslednje večje okrepčevalnice na 79. km pritekel s sončnim vzhodom povsem dobre volje. Tu sem si privoščil pojedino, nove copate in odtekel naprej v sončen dan. Želodec mi je dal vedeti, da bo tek minil v znamenju  Coca cole, vode, kruha in marmelade, juhe in salame, vsa »kao« športna prehrana in pijača bodo ostale nedotaknjene in prav ta hrana me je na koncu  srečnega pripeljala v cilj. Ja, res je, ni vse, kar je drago in med tekom »nujno« tudi zares dobro, včasih je bolje prisluhniti telesu, ki najbolj ve kaj hoče. Po 100 km je bil za mano ključni klanec – 1200m vzpona v treh kilometrih, skupno pa cca 6000m vzponov. Ko sem po 123 km pritekel do zadnje večje okrepčevalnice, mi je postalo jasno, da je cilj na dosegu roke - 35 km daleč. Spet sem zamenjal čevlje in se odpravil v zadnji klanec, ki je zaradi asfalta in enakomernega klanca poskrbel, da se je moja peta začela upirati, a nekako je šlo in pred mano se je kmalu pokazala še zadnja, dobrih 15 km dolga ravnina. Dan je šel h koncu,  z ravnino je prišla noč in precej dolgočasno ravnino  sem pretekel sam v popolnem miru. Če bi rekel, da sem bil spočit, bi vsekakor lagal, a končno ravnino sem vseeno zmogel s 7-8km/h. Nekaj po deveti uri zvečer, po dobrih 27ih urah teka, sem  prišel v cilj. Pivo v cilju pa sem žal moral tokrat spiti brez svojih najboljših navijačev – Vanje, Roka in Mihca. Za mano je bil še en dobro izkoriščen dan! J