Članek
Vinko Vasle: Pravica je prasica ali – imamo, kar smo izvolili
Objavljeno Nov 21, 2015

Država, v kateri dobi bivši šef partije in Udbe Milan Kučan pravljično biografijo, predsednik države Borut Pahor igra prijaznega klovna, predsednik vlade Miro Cerar pa toči solze, ker bi moral zavarovati meje svoje domovine – takšna država je podoba humanističnega raja, ki je blizu demokratičnemu eko socializmu. Če k temu dodamo še amaterizem ministrice za obrambo Andreje Katič, lahko v levičarskem žargonu govorimo o ministrici za kapitulacije, kar je dobro, ker to ne povzroča nepotrebnih žrtev na strani morebitnega sovražnika. Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar pa je še najbliže podobi iz Hitchcockovega filma Gospa, ki izginja. Nikdar je ni tam, kjer bi morala biti. Ko se najde, pa govori in je nihče ne razume.

Tako počasi izgrajujemo družbo nenasilja, prosto odprtih meja, policije, ki med delovnim časom kvačka, in vojske, ki opazuje rast trave. Zaradi tega in še česa naši sovražniki to vlado razglašajo za najbolj nesposobno doslej in Cerarju podtikajo, da je slabši od Pahorja. To je žaljiva obdolžitev in tudi namerno širjenje defetizma v zapletenih časih, ko Janez Janša resda za tri do štiri mesece prehiteva Cerarjeve ideje na vseh področjih, a to je mogoče samo, če se Janša pri tem opira na tuje vire – se pravi na tuje obveščevalne službe. Potem je lahko biti pameten. Kako bi Janša drugače vedel že julija, da bo Cerar novembra gradil tehnične ovire! In kako bi že takrat vedel, da bodo k nam v desettisočih drli migrant in begunci, o čemer je zadnjič spregovoril Cerar!

Postavite v prvo vrsto Cerarja, Györköševo in Katićevo, v drugo pa Klemenčiča, Erjavca in Židana (ostali so v ozadju) in boste kmalu ugotovili, da se nasilju, celo okupaciji tile ne bi nikdar uprli. Preveva jih krščanski etos (Cerar), odvetniška obrambna logika (Györköševa) in marksistični pogled na nasilje kot levo roko revolucije po potrebi za likvidacijo notranjega sovražnika (Katičeva). Klemenčič tako živi v pravni praznini, Erjavec se bojuje za lokacijo pralnega stroja svoje hčerke, Židan pa izgrajuje kmetijsko-gospodarski sistem »Stalin plus malo Kardelja«. In je tudi edini v naši vladi, ki se je relativno zelo poredil, da ga nekateri že idejno in personalno primerjajo z velikim slovenskim komunistom Stanetom Dolancem. To je tisti, ki je rekel, da je on s komunisti na oblasti, če ne bi bil, bi bil pa kdo drug. Židan sicer ni na oblasti – je samo zraven, ker ga po levi prehiteva nacional-ekološko-socialistična stranka Združene levice. Ta je proti militarizaciji države, razen ko gre za nasilje nad političnimi in ideološkimi nasprotniki. Pač nekaj v slogu münchenske pivnice.

Zato seveda generalno ne moremo govoriti, da imamo nesposobno vlado, imamo le rahlo omejeno, kar je rezultat časa in segrevanja ozračja. Cerar in njegova stranka sta bila namreč pred zadnjimi volitvami na horuk vržena v črno luknjo vladavine in v razmere, ko po Alenki Bratušek ni ostal kamen na kamnu, razen malomarnega magisterija, po Pahorju pa je še trava nehala rasti. Zato intimno ne morem sprejeti pavšalnih kritik te vlado, ki se je morala soočiti celo s tem, da so njenega največjega nasprotnika spustili iz zapora in ga zastarali, da lahko zdaj v parlamentu sadistično opozarja, da je opozarjal že pred več meseci, pa ga niso poslušali. Nesramnost brez primere.

In tudi nihče ne more reči, da nimamo kompetentnih ministrov. Anja Kopač Mrak je na primer sprožila pravi cunami z idejo in zahtevo, da so potrebne obvezne ženske kvote tudi v gospodarstvu. Sam dodajam še ženske kvote v težki industriji in gozdarstvu. Finančni minister Dušan Mramor po svetu potuje pogosteje kot včasih Josip Broz, ki so mu zato rekli Tito turist. Tudi on je na tujem iskal denar. Mramor tudi, ker ga potrebuje zaradi upravičenih zahtev javnega sektorja, čeprav se zdajle ne spomnim, zakaj so te zahteve upravičene. Naj izpostavim samo še kompetentnost ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, kar se je pokazalo ob njeni podpori Andreju Baričiču, da se poda na samomorilsko pot generalnega direktorja UKC. Tam številni zaposleni dodajajo samo to, da upajo, da se ne bo predolgo mučil …

Beri dalje...