ŠIRITEV POLICIJSKIH POOBLASTIL – ZAKAJ ŽE?

Dr. Vinko Gorenak

Ne vem ali spremljate spletni portal https://www.domovina.je ali ne. Toda koristno bi bilo, da ga spremljate, kar vam tudi priporočam. Omenjeni spletni portal je danes nahttps://www.domovina.je/slovenija-na-poti-policijske-drzave-dr-vinko-gorenak-nikakor-a-s-siritvijo-policijskih-pooblastil-previdno/  objavil prispevek o tem, da policija pripravlja predlog zakonskih sprememb, po katerem naj bi v pomembnem delu širla svoja pooblastila. Informacijska pooblaščenka temu v pretežni meri ostro nasprotuje. Spletni portal pa je korektno soočil želje policije, odgovore Informacijske pooblaščenke in moja stališča. Vabim vas k branju prispevka na gornji povezavi. Moja stališča so zelo korektno povzeli. Moja stališča lahko preberete v nadaljevanju, a koristnejše in širše bo branje prispevka na povezavi. ODGOVOR – DR. VINKO GORENAK Spoštovani Pri odgovorih na vaša vprašanje je potrebno upoštevati nekatere omejitve, zlasti pa dejstvo, da uradnih zakonskih besedil predlogov policije za širjenje policijskih pooblastil ni na razpolago in da so na razpolago le obrazložitve policije zakaj določena pooblastila potrebuje in da imamo na razpolago še pisna nasprotovanja Informacijske pooblaščenke širjenju določenih pooblastil policije. »Policija je edina institucija države, ki ima na razpolago zakonska pooblastila in prisilna sredstva s katerimi lahko v imenu države na zakonit način posega v svoboščine in pravice posameznikov. Že zato je nujno potrebno, da smo skrajno previdni, kadar policija sama predlaga zakonsko širjenje svojih pooblastil. Že v osnovi moramo zato dati veliko večjo težo tistim strokovnim institucijam države, ki jamčijo izvajanje človekovih pravic in ne policiji. Sam sem se ob napovedani širitvi policijskih pooblastil najprej vprašal, kaj je meni predlagala policija, ko sem opravljal naloge notranjega ministra leta 2012/2013, ko je bil sprejet sedaj veljavni zakon, ki opredeljuje policijska pooblastila, in kaj se je v mednarodnem in domačem okolju spremenilo od leta 2013, da bi policija potrebovala dodatna policijska pooblastila? Razen večje nevarnosti terorističnih dejanj in sodelovanja naših državljanov v tujih vojaških formacijah, ne vidim nobene spremembe po letu 2013, ki bi zahtevala utemeljeno presoj po uvedbi novih policijskih pooblastil. Iz razpoložljivih podatkov sklepam, da policija predlaga: Uvedbo električnega paralizatorja. Policija je tako možnost predlagala že leta 2009, a je takratna notranja ministrica Katarina Kresal tako možnost striktno zavrnila. Leta 2013 mi policija ni predlagala zakonskega določila po katerem bi lahko uporabljala električni paralizator. Ne vem zakaj? Toda sam sem naklonjen uporabi električnega paralizatorja predvsem takrat, kadar gre za že določene zakonske pogoje uporabe strelnega orožja, torej v primeru neposrednega ogrožanja življenja policista ali tretje osebe. Samo pomislite, če bi nesrečni policist iz Posavja, ki je pred slabim mesecem dni izgubil življenje v postopku z nemškim državljanom, lahko uporabil električni paralizator, bi bil še danes živ. Tudi v nekaterih drugih nujnih primerih, ki pa bi morali biti natančno zakonsko določeni, podpiram uvedbo električnega paralizatorja, kot prisilnega sredstva policije, tudi zato, ker ga uporabljajo že policije številnih drugih držav EU. Avtomatizirano prepoznavo registrskih tablic. Način na katerega naj bi policija avtomatsko zajemala podatke o registrskih številkah vozil na določenih območjih in namen zakaj naj bi to počela, ter zagotovilo o uničenju neuporabnih podatkov, me niti slučajno ne prepriča v to, da bi v širitev policijskih pooblastil v tem delu sploh razmišljal. Na podlagi dosedanjih podatkov in obrazložitev policije sklepam, da gre zgolj za poskus policije po sistemu »če uspe je dobro, če pa ne pa je tudi dobro«. Nekaj podobnega je policija predlagala leta 2010, ko je želela spremembo Zakona o kazenskem postopku po katerem bi lahko pregledovala vse telefonske številke, ki so telefon uporabljale na območju določenega repetitorja, pa smo v Državnem zboru predlog, prav na podlagi argumentov Informacijske pooblaščenke, gladko zavrnili. Snemanje in nadzor z brezpilotnimi zrakoplovi. Policija ima že danes zakonsko opredeljene možnosti snemanja določenih pojavov ali dogodkov. V kolikor gre zgolj za to, da policija za že opredeljeno zakonsko dovoljeno snemanje, uporablja še brezpilotne zrakoplove, ne vidim razloga, da bi temu nasprotovali. Potrebna pa je stroga zakonska omejitev kdaj se posnetki lahko uporabijo in kdaj se morajo uničiti. Obdelavo podatkov o letalskih potnikih in biometričnih podatkov. Tu imam premalo podatkov, da bi se do predlagane spremembe zakona na tem področju lahko opredelil. V kolikor gre za to, da smo zakonodajo na tem področju, primorani prilagoditi zakonodaji EU, potem kaže o tem razpravljati in soočiti argumente do katere mere naj to storimo, v kolikor pa ne, pa ne vidim potrebe po zakonskih spremembah. Širitev pooblastil na področju iskanih oseb. Po letu 2013 ne poznam nobenih varnostnih sprememb v mednarodnem ali domačem okolju, ki bi narekovale kakršnekoli spremembe na tem področju, zato v večji meri verjamem argumentom Informacijske pooblaščenke. Dokler ne bo dodatnih argumentov policije in seveda dodatnih mednarodnih primerjav in analiz, zakonskih sprememb na tem področju ne podpiram. Dodatni načini izvedbe protiprisluškovalnega pregleda. Tudi v tem primeru me argumenti policije ne prepričajo. Protiprisluškovalni pregledi se delajo zlasti z namenom varovanja varovanih oseb in prostorov in v nekaterih drugih primerih. Prav nobenega varnostnega problema v zvezi s tem ne poznam v zadnjih desetletjih, zato mi sploh ni jasno zakaj bi policija potrebovala dodatna pooblastila na tem področju. Splošno pa ne morem soglašati s kritiki, ki govore o policijski državi. Povsem razumljivo je, da si policija želi večja in širša pooblastila. To si želi vsaka policija. Na strokovni javnosti, zlasti pa na poslancih Državnega zbora, pa je, ali bo policija taka pooblastila tudi dobila ali ne. Kot vidite bi bil sam pri širitvi policijskih pooblastil skrajno previden in restriktiven. Kar pa se tiče izjave predsednika vlade dr. Cerarja, da je stopnja ogroženosti Slovenije z vidika terorističnih napadov nizka, pa je prav tako potrebna strokovna previdnost. Prav noben politik, zlasti pa ne predsednik vlade ali notranji minister ne bo stopil pred kamere in državljane informiral o nevarnosti terorističnih napadov, če ne bo v to zaradi realnih groženj prisiljen. Politiki morajo v tem pogledu vedno dajati pomirjevalne, toda previdne izjave. Sam mislim, da je v Sloveniji seveda manj možnosti resnih terorističnih napadov, kot v velikih in izpostavljenih državah Zahoda. Toda tam po terorističnih napadih dvigujejo varnostne ukrepe in nobenega razloga ni, da se večje ali manjše teroristično dejanje ne more danes ali jutri zgoditi tudi v Sloveniji«.

SLOVENIJA IN HRVAŠKA POTREBUJETA NÜRNBERG

Dr. Vinko Gorenak

Včeraj je nekatere, mnoge pa tudi ne, presenetila novica, da je sodišče v Münchnu v Nemčiji, na dosmrtno kazen zapora, obsodilo Hrvaška UDBA-ša  Josipa Perkoviča in Zdravka Mustača. Sodišče ju je spoznalo za kriva, ker sta leta 1983, kot uslužbenca UDBE organizirala uboj Stjepana Durekoviča, ki je živel v okolici Münchna. In zakaj je bila ta novica za nekatere presenečenje, za druge pa sploh ne? V državah razvite demokracije, kamor Nemčija zagotovo sodi, je nekaj povsem normalnega, da kriminalisti in tožilstvo odkrivajo in preganjajo vse, ki so osumljeni kaznivih dejanj, sodišča pa jim ne glede na to, kdo so in koliko so stari sodijo. To pravilo pa vsaj za Slovenijo in Hrvaško, praktično sploh ne velja. V Sloveniji in na Hrvaškem očitno 25 let po osamosvojitvi in demokratizaciji veljajo za kriminaliste, tožilce in sodnike drugačna pravila, torej pravila ščitenja morilcev, ki so brez sojenj in v času po drugi svetovni vojni, pomorili na deset tisoče nedolžnih ljudi. Podobno pravilo očitno velja za nekdanje UDBA-še, ki so (seveda ne vsi) načrtovali in izvajali klasične umore ne le doma ampak tudi širom po Evropi. Bodimo še nekoliko točnejši. Če so kriminalisti vsaj za povojne poboje podali tu in tam kakšno ovadbo, pa praga sodne dvorane ni prestopil nihče. Kakršne koli kazenske ovadbe niti na nivoju kriminalistične policije, zoper posamezne pripadnike UDBE v Sloveniji, pa kolikor vem, tudi ni bilo. Zato pa je situacija recimo v Nemčiji popolnoma drugačna. Nemci so v času druge svetovne vojne izvedli številne zločine nad pripadniki drugih narodov, zlasti v koncentracijskih taboriščih. Nemci so zločine priznali, odgovorne pa obsodili. V Nürnbergu so od leta 1945 do leta 1949 izvedli več sodnih procesov, na katerih so sodili odgovornim iz časa Hitlerjeve Nemčije. Po znanih podatkih so v omenjenem času izvedli 12 sodnih procesov, samo v prvem sodnem procesu pa je bilo na smrt obsojenih 11 za vojne zločine najbolj odgovornih posameznikov. Posameznikom, ki so se po drugi svetovni vojni nekako potuhnili in skrili, in ki jih odkrijejo šele danes kot ostarele starčke, sodijo še danes in jih tudi obsodijo. Pri nas pa kot rečeno, kar 25 let po osamosvojitvi in demokratizaciji za povojne poboje ni odgovarjal nihče. Kljub številnim materialnim dokazom in pričevanjem. Kako si potem lahko razlagamo tako situacijo? Nič drugače kot da pristojni pri nas zločince ščitijo. Povsem enaka situacija je na področju pripadnikov nekdanjih političnih policij v nekdanjih socialističnih državah. Večina držav nekdanjega vzhodnega bloka je odgovornim pripadnikom nekdanjih političnih policij z lustracijo prepovedala politično udejstvovanje in zasedanje pomembnih družbenih položajev, mnoge pa je tudi sodno preganjala in obsodila. V Sloveniji in na Hrvaške pa je situacija ravno nasprotna. Obstajajo številni dokazi, da je UDBA na Hrvaškem nekako nadzirala in usmerjala osamosvojitvene procese in procese demokratizacije Hrvaške v zameno za to, da se jim po letu 1991 ni zgodilo prav ničesar. Ne le to, zasedli so pomembne družbene položaje in obdržali številne privilegije. Tudi  včeraj v Münchnu obsojena Perkovič in Mustač sta vseskozi zasedala pomembne položaje na Hrvaškem, vse do svetovalcev v kabinetu predsednika države ali vlade. Stvar je šla še dlje, leva Vlada Zorana Milovanoviča je še leta 2014 sprejela tako imenovani »lex Perkovič zakon«, s katerim je skušala tik pred vstopom v EU zavarovati pred pregonom prav Josipa Perkoviča. Zakon je bil sprejet, toda na pritisk Nemčije kasneje razveljavljen in Josip Perkovič in Zdravko Mustač sta bila izročena Nemčiji. Dokazov, da bi slovenska UDBA neposredno vplivala na procese demokratizacije v Sloveniji sicer ni, toda dejstvo je, da se odgovornim posameznikom naše UDBE, tudi tistim na položajih v Beogradu, kljub temu da so načrtovali in izvajali umore tako doma kot po Evropi, zažigali arhive in še kaj, vseh 25 let ni zgodilo ničesar. Še več, vse do danes so in še zasedajo najodgovornejše položaje v državi. Konec koncev v vseh sestavah Državnega zbora je bilo do sedaj kar 37 aktivnih pripadnikov UDBE ali njihovih sodelavcev. Da niti ne govorim o tem, da so po letu 1991 zasedli druge najpomembnejše položaje v gospodarstvu, bančništvu, sodstvu in tudi v politiki. Če torej vsaj na ravni medvojnih in povojnih zločinov, ter odnosa do pripadnikov političnih policij, primerjamo Slovenijo in Hrvaško na eni strani in druge države v Evropi na drug strani, opazimo pomembno razliko. V Sloveniji in na Hrvaškem se vsaj do sedaj vsem tem ljudem po letu 1991 ni zgodilo ničesar, drugod pa so bili na tak ali drugačen način postavljeni pred roko pravice. Zdi se mi, da je s tem neposredno povezano tudi dejstvo, da se v drugih državah Evrope na oblasti menjavajo leve in desne politične stranke, le na Hrvaškem in v Sloveniji je vseh teh 25 let v veliki večini na oblasti politična levica (čas Tuđmanove HDZ ni mogoče šteti za desnico). Politično levico v Sloveniji in na Hrvaškem pa lahko seveda neposredno povežemo ne le z UDBO ampak tudi s povojnimi zločini, vsaj v kontekstu korenin sedanjih levih političnih strank v obeh državah. Toda vrnimo se k v  Münchnu včeraj obsojenima Josipu Perkoviču in Zdravku Mustaču. Njuna dosmrtna obsodba v Nemčiji, daje na eni strani vzgled Sloveniji in Hrvaški, zlasti njihovim kriminalističnim službam, tožilcem in sodstvu, na drugi strani pa predstavlja neke vrste opomin levim političnim silam v Sloveniji in na Hrvaškem. Vse to pa kaže tudi smer kam naj desne politične sile v Sloveniji in na Hrvaškem peljejo stvari v prihodnje. Neke vrste Nürnberški procesi so potrebni tudi v Sloveniji in na Hrvaškem.

PIVO IN NACIONALNI INTERES

Dr. Vinko Gorenak

Se še spomnite političnih razprav pred dobrimi 20. leti, ko smo prvič prodajali državni delež v Pivovarni Laško? Kupca sta bila Pivovarna Union in Belgijsko podjetje Interbrew. Mnogi so takrat naravnost kričali, da je državno lastništvo Pivovarne Laško, čisti nacionalni interes, da je to kokoš, ki nese zlata jajca in ne vem kaj še vse. Sam sem že takrat dejal, da je nacionalni interes dobro plačan delavcev Pivovarne Laško, plačani davki in poceni pivo. Lastniki pa seveda sploh niso pomembni. Važno je, da plačujejo davke, dobro plačajo delavce in prodajajo poceni pivo. Pred dnevi sem bil na potovanju po Češki. Čehi so že pred skoraj 20. leti prodali tujcem večino svoje pivovarske industrije, ki je mimogrede veliko starejša in večja kot je naša. Lastniki večine so danes Južnoafričani, kar večina tamkaj zaposlenih in tistih, ki kupujejo njihovo pivo niti ne ve. In zakaj trdim, da je državno lastništvo v tem primeru slaba rešitev? Ne glede na to, da smo preteklo leto, torej skoraj 20 let za Čehi, prodali obe naši pivovarni Nizozemskemu Heinikenu, za veliko manj denarja, kot bi ga iztržili pred skoraj 20. leti od takratnega nesojenega kupca Interbrew, pa posledice državnega lastništva obeh naših pivovarn, plačujemo še danes. Pa poglejmo številke. »Kozel« se imenuje Češko zelo pogosto prodajano in zelo kvalitetno pivo. Za pločevinko smo pred nekaj dnevi v povprečni njihovi trgovini na Češkem odšteli 0,45 evrov. Prav ste prebrali, manj kot pol evra torej. Pri nas pa boste danes za pločevinko piva Laško ali Union še vedno odšteli okoli 0,75 do 0,90 evra. Za Češko pločevinko piva znamke »Kozel« pa boste pri nas odšteli od 1,20 do 1,40 evra. Posledice državnega lastništva obeh naših pivovarn plačujemo torej še danes. Danes po skoraj 20. letih sem še toliko bolj prepričan v moje takratno stališče, da ni slovenski nacionalni interes državno lastništvo ene ali druge pivovarne, da ne ena ne druga nista kokoš, ki nese zlata jajca, temveč je naš nacionalni interes, dobro plačan delavec, plačani davki državi in seveda poceni pivo. Čehi to imajo že zdavnaj.

TOKRAT DOPUST NA VZHODU

Dr. Vinko Gorenak

Redni bralci moje spletne strani ste opazili, da se nisem oglasil kar nekaj dni. Uganili ste, če ste sklepali, da sem na dopustu. Sredi julija se je končalo zasedanje Državnega zbora in kar se mene tiče je nastopil čas potovanja z avtodomom. Tokrat smo se odločili za potovanje na tako imenovani Vzhod. Poljska je država kjer še nisem bil, zato je bil to osrednji cilj. Toda hkrati smo obiskali še Češko, Slovaško in delno, na poti nazaj, tudi Madžarsko. Dvanajst dni je trajalo tole potovanje in prevozili smo nad 2600 kilometrov, spali pa seveda obvezno v avtokampih in nikoli izven njih, že iz varnostnih razlogov. Spodaj objavljam nekaj slik in komentarjev s poti. Obiskovalec prestolnice Češke,  Prage seveda ne more mimo Hračanov, osrednje graščine nad starim mestnim jedrom, kjer domuje tudi njihov predsednik države. Na Hračanih je vedno gneča. Obiskal sem jih tudi v vlogi notranjega ministra leta 2012. Tole pa je stari dobri Karlov most v Pragi. Vsaj četrtič ali petič sem bil tukaj in vedno se sprašujem kako je ta arhitektonska mojstrovina preživela toliko stoletij, v katerih je bilo nešteto poprav, vojn ali potresov. Avtodom omogoča tudi hrano po želji. Stara dobra goveja juha sredi Prage pač ni problem. No pivo na Češkem je običajno cenejše kot 0,5 evra –  seveda v trgovini. Tudi dieselsko gorivo stane manj kot 1 evro za liter. Sprehod po trgovini pa pove, da je vsaj hrana cenejša kot pri nas. Tole pa je staro mestno jedro Varšave – prestolnice Poljske. Diesel je tukaj nekako po 0,9 evra za liter goriva. Tudi vse ostalo je precej ceneje kot v Sloveniji. Kava sredi Varšave je cenejša kot sredi Ljubljane. Po Varšavi smo obiskali koncentracijsko taborišče iz druge svetovne vojne Auschwitz, kjer pa so vladali posebni varnostni ukrepi brez možnosti obiska notranjosti stavb. Gneča je bila nepopisna, saj je taborišče v neposredni bližini Krakova, ki pa se je pripravljal na svetovno srečanje mladih z aktualnim papežem Frančiškom. Prav vidite. Nune plešejo. Tole se je dogajalo v Krakovu – mestu papeža Janeza Pavla II. Osrednja cerkev v Wadowicah na Poljskem, slabih 100 km južneje od Krakova. V ozadju rojstna hiša papeža Janeza Pavla II. Na tlakovanem trgu so vgrajene plošče z imeni držav, ki jih je obiskal. Našli smo tudi Slovenijo z napisom 1996, 1999. Rojstna hiša papeža Janeza Pavla II. Njegov oče je leta 1919 v tej stavbi najel stanovanje. Leta 1920 se je rodil Janez Pavel II. Kot otroka so ga vrstniki klicali “lolek”. Leta 1929 mu je umrla mama, leta 1941 pa še oče. Oba sta pokopana na mestnem pokopališču. Janez Pavel II je ob priliki enega od številnih obiskov mesta, obiskal tudi njun grob. V hiši se ne sme snemati je pa impresivna in hrani mašniška oblačila Janeza Pavla II, ko je bil posvečen v duhovnika, imenovan za škofa, kardinala in na koncu izvoljen za papeža. Hranijo tudi okrvaljena oblačila varnostnika, ki je varoval Janeza Pavla II v času atentata v Rimu in seveda pištolo s katero je bil nanj izveden atentat. Kip Janeza Pavla II med cerkvijo in rojstno hišo v Wadowicah na Poljskem. Leta 1999 ko je predzadnjič obiskal svoj rojstni kraj, je povedal, da je po maturi odšel v bližnjo slaščičarno na kremšnito. No to kremšnito je jedel v tejle slaščičarni, kjer kremšnite prodajajo še danes. Pot nas je nato vodila domov preko Slovaške in Madžarske.

MARKO ŠORLI – POPRAVLJENA KRIVICA

Dr. Vinko Gorenak

Danes je Državni zbor s preprečljivo večino izvolil dva nova ustavna sodnika Špelco Mežnar in Marka Šorlija. Današnjo izvolitev obeh ustavnih sodnikov gledam zlasti skozi to, da je bila Marku Šorliju v Državnem zboru popravljena v nebo vpijoča krivica, ki se mu je zgodila leta 2010. Naj vas spomnim, da je Mandatno volilna komisija Državnega zbora 13. 05. 2010 obravnavala kandidaturo vrhovnega sodnika Marka Šorlija za predsednika Vrhovnega sodišča. Predhodno je Šorli dobil podporo Sodnega sveta ni pa dobil podpore obče seje sodnikov Vrhovnega sodišča. Obrazložitve take odločitve nikoli nismo ne videli ne dobili. Na seji mandatno volilne komisije je nastopila takratna poslanka SD Darja Lavtižar Bebler, ki je povedala, da je kandidat Šorli »zagrešil nedopustno napako«, 14. 12. 2004 je namreč sodeloval v senatu sedmih sodnikov Vrhovnega sodišča, ki je v postopku varstva zakonitosti oprostil takrat poslanca SDS Pavla Ruparja. Beblerjeva je poudarila, da niti ne ve, kako je Šorli takrat glasoval, toda že dejstvo, da je v takem senatu sodeloval, je bilo popolnoma dovolj, da mu je odrekla podporo. Postopek imenovanja Marka Šorlija se je na seji Državnega zbora nadaljeval 21. 05. 2010. Na tej seji sem med drugim dejal tudi tole:»Danes smo poslušali gospo Beblerjevo ki je razložila, kako ne morejo podpreti tega predloga, ker kandidat Šorli nima podpore obče seje Vrhovnega sodišča. Na Mandatno-volilni komisiji, prehajam k najbistvenejšemu delu mojega prispevka, pa je bilo rečeno takole: Ne, gospod Šorli je leta 2004 oprostil gospoda Ruparja. Gospe in gospodje, po tem kriteriju v tej dvorani ne more biti nikoli izvoljen predsednik Vrhovnega sodišča. Če je gospod Šorli karkoli delal v življenju, in jaz mu verjamem, da je delal, in če je vsake tri dni sprejel eno sodbo, je v svoji delovni karieri obsodil ali oprostil 2.400 ljudi, namreč bil je kazenski sodnik. In če je obsodil ali oprostil 1.200 levih in 1.200 desnih, potem po tem kriteriju ne bomo nikoli prišli do predsednika Vrhovnega sodišča. Dajte se zamisliti. Torej z odločitvijo, da kandidata Šorlija ne boste podprli, pošiljate v javnost jasno sporočilo. Torej tisti, ki je v življenju izrekal obsodilne sodbe samo desnim lahko postane predsednik Vrhovnega sodišča, tisti ki pa je obsodil samo eno osebe levega političnega pola, pa ne more dobiti vaše podpore. To je vaše sporočilo. Zamislite se nad takim ravnanjem«. Glasovanje je pokazalo, da je Šorli gladko pogorel. Sledil je nov krog iskanja predsednika Vrhovnega sodišča. Kaj kmalu se je pojavil tihi favorit Branko Masleša. Že takrat pa sem naredil neke vrste analizo strokovnosti vseh dotakratnih predsednikov Vrhovnega sodišča vključujoč Šorlija in Maslešo in vse dotedanje predsednike Vrhovnega sodišča po letu 1993, ti pa so bili dr. Boris Strohsack, mag. Mitja Deisinger in Franc Testen, ki mu je mandat potekel 27. 02. 2010. Eden izmed kriterijev imenovanja na tako pomembno mesto naj bi bila strokovnost kandidata. Strokovnost pa se v prvi vrsti kaže v izobrazbi, eventualnem znanstvenem nazivu, zlasti pa v strokovni literaturi, kje vsak posameznik objavlja strokovna in znanstvena dela. Na podlagi javno dostopnih podatkov baze Cobiss sem že takrat pripravil naslednje podatke, ki sem jih povzel v primerjalni tabeli. Avtor/Vrsta dela Dr. Boris Strohsack mag. Mitja Deisinger Franc Testen Marko Šorli Branko Masleša Strokovni članek 27 27 34 14 4 Prispevek na konferenci 4 12 7 12 1 Strokovna monografija 40 11 0 1 0 Znanstvena monografija 1 7 2 2 0 Drugo 20 8 0 1 0 Skupaj 91 64 43 30 5 V času kandidature 83 41 23 30 5 Največjo strokovno težo je imel vsekakor dr. Boris Strohsack, tudi v času imenovanja. Pomembna pa je seveda primerjava med leta 2010 zavrnjenim kandidatom Markom Šorlijem in novim kandidatom Brankom Maslešo. Sodeč po številu strokovnih in znanstvenih objav je imel Marko Šorli šest krat večjo strokovno težo kot Branko Masleša. Strokovni kriterij pa za takratno vladno koalicijo z  SD na čelu seveda ni imel nobene teže. Kakorkoli že, krivica, ki je bila povzročena Marku Šorliju leta 2010 je bila danes odpravljena. In tega sem vesel.

MIRO CERAR SE BO POSLOVIL KOT ODSLUŽENA MAFIJSKA METLA

Dr. Vinko Gorenak

Predsednik vlade Miro Cerar je pred dnevi na svojem strankarskem shodu pametoval, da so v SMS pred dilemo, »ali bodo dopustili, da Slovenija ostane ali postane mafijska ali pa moderna država«. No prav, če dobesedno sledimo njegovim besedam se je z njimi mogoče celo strinjati. Cerar torej trdi, da je Slovenija mafijska država. Zanimivo. Mafijsko državo torej vodi prav on Miro Cerar. V opoziciji to isto situacijo pogosto poimenujemo nekoliko drugače. Pravimo namreč, da Slovenijo obvladujejo strici iz ozadja, ki odločajo o vsem, ali pa da Slovenijo obvladujejo vplivna omrežja, ki so jo ugrabila in celo postavljajo politično oblast. Med izjavo Mira Cerarja in opozicijsko govorico v tem trenutku torej sploh ni bistvene razlike. Razlika je le v tem, da Miro Cerar pozablja na to, da so prav ta mafijska ozadja njega samega in SMC postavila na oblast. To mu je očitno ustrezalo zadnji dve leti, sedaj, ko pa ta mafijska ozadja, ki dejansko vodijo državo odstavljajo njega samega in njegovo SMS, ter iščejo boljše ustreznejše izvajalce mafijskih poslov, pa Miru Cerarju to ni všeč. Mafijske botre in mafijce same lahko Miro Cerar poišče kar v svojem kabinetu ali pa v svoji vladi. Če on sam in njegova vlada ne bi bila njihov produkt, bi imel realne možnosti za uspeh. Konec koncev obvladuje policijo in tožilstvo. Tam o mafiji menda ne vedo ničesar, kar ve Miro Cerar. Toda Miro Cerar in njegova vlada, kot mafijska produkta, pač nimata nobene možnosti. Lahko le čakata kdaj ju bo mafijsko ozadje zavrglo kot odsluženo metlo.

MILAN BRGLEZ NAMERO POZABLJA RESNICO

Dr. Vinko Gorenak

Na današnji seji Državnega zbora je v uvodu nastopil predsednik DZ z nagovorom poslancem na temo tragedije v Srebrnici, ki se je zgodila pred enaindvajsetimi leti. Seveda mislim na brutalen poboj nad 8000 Bošnjakov, ki so jih brutalno pobili Srbi. Milan Brglez je med drugim dejal takole: »A preteklo stoletje hudodelstev o kateri sem v tej dvorani že spregovoril priča, da razvitih vrednot nismo ponotranjili in svojih napak ne popravili. Armenski Meth Yegher, ukrajinsko holodomor, judovska Shoah, nacistični holokavst, kamboška morilska porija, ruandske kostnice ter zeleno morje srebrniške tragedije so zgolj nekateri izmed bridkih opominov, kako krhka je človeška volja in kako nezanesljive posledice prinese množična manipulacija z izprijenimi interesi peščice proti etnično drugim ali drugačnim«. Njegov nastop je zmotil poslanca SDS Branka Grimsa, ki je opozoril na to, da predsednik DZ ni omenil tudi povojnih pobojev v Sloveniji. Kot je poudaril gre vendarle za vprašanje nad 600 tovrstnih grobišč. Milan Brglez pa mu je odgovoril takole: »To kar se je v Sloveniji zgodilo, so bili povojni poboji. Povojni poboji so zločini proti človečnosti, to niso genocidna dejanja. Genocidna dejanja storiš proti drugi etnični skupnosti. In to je osnovna predpostavka, da lahko o tem govorimo in zato prosim, da si ne nalagamo večjega bremena kot bi ga lahko nosili«. Milan Brglez ima v teoretičnem smislu delno prav. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »genocid« obrazloži kot »načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin«. A Milan Brglez pozablja, da je bilo na slovenskih moriščih, po drugi svetovni vojni, izvensodno pobitih tudi na tisoče Hrvatov. Če bi Milan Brglez upošteval to realno dejstvo, bi lahko v svojem nagovoru med ostale genocide mirne duše uvrstil tudi povojne poboje v Sloveniji.