Članek
Oprostimo, ampak ne pozabimo
Objavljeno Feb 10, 2015

Spet se mi dogaja, nič novega pri meni. Nekdo me prizadene, laže v obraz, poniža in jaz,..,prehitro oprostim. Da ne bo pomote, pozabim ne, razpoka ostane. Mislim le na to, da ko je ta oseba v težavah in me poišče takoj priskočim na pomoč. Nekdo mi je rekel naj odrastem in takšne ljudi odstranim iz svojega življenja. Pa ne morem iz svoje kože. Ne morem in ne znam reči "ne"...sploh, ko vem, da lahko pomagam.

Danes se mi je spet ponovilo. Kaj hudiča je narobe z mano? Občudujem tiste ljudi, ki enostavno potegnejo črto in se več ne zmenijo za težave določenih osebkov.

Vem, da ko bodo problemi rešeni ne bom več tako pomembna, do naslednjih težav. In potem se vseeno vprašam, če je to res tako slabo? V meni je zmeraj tisto..pomagaj, če le lahko. Nikoli se nisem veselila tuji nesreči, ampak vedno iskala način kako bi pomagala.

Saj pravijo dobro se z dobrim vrača...ampak nihče ni povedal, kako dolgo je treba čakati;)

Svoje bitke zmeraj bijem sama, ne vem ali je to trma ali pa enostavno ne znam zaprositi za pomoč. Padem in se poberem, ter vem, da sem sama odgovorna za vse moje napake in napredke :)

Po moje to pomeni biti - človek! Človek, ki ima srce. Po svojih izkušnjah, ki so me grozno zmučile, sem ugotovila par stvari: - toliko lahko delam dobrega drugim, četudi so "oni" grdi do mene, da se ne čutim ponižana in izkoriščana. Ne nek način moram znati vsaj malo zavarovati sebe. Ne da bi me potem žrlo in me uničevalo ... v prvi vrsti sem dolžna poskrbeti zase! - če me nekdo npr. izkorišča, in je (bil) moj bližnji ... če morem z njim ohranjati stike in njemu dobro delati, ni več odnos, kot naj bi bil ali je bil ... recimo, da gre dejansko za to, da se nekdo nam smili in mu zato pomagamo ... kakšnega človeka usmiljenje reši - še nekaj je pomembno: če nekomu preveč strežemo, se lahko zgodi, da nič ne zraste, da ne zori ... Tako da preveč pomagati je na nek način tudi zavijanje človeka v vato ... Če smo bližnjemu naklonjeni, vendar ne pretiravamo s pomočjo, znamo tudi vsaj kdaj potegniti črto, čez katero ne gremo (več), prisilimo človeka, da morda premisli vse skupaj. Morda ugotovi kaj novega. Morda postopoma le vidi, da ni samo nekdo, ki lahko samo ukazuje in ki ima pravico do postrežbe ...

mike...me veseli da sva si podobna, marsikdo preveč pametuje naj ne bom takšna, premehka, ampak takšna pač sem...in verjamem, da tudi tisti, ki me grajajo včasih naredijo enako...saj pa imamo vsi srce ;)

Sandra, še predobro poznam takšne občutke. Kot sama praviš se je izredno težko reči NE. Res je težko za takšne ljudi kot si ti, kot sem jaz, ampak jaz vedno pravim :"dobro se vedno z dobrim povrne". KDAJ? SLEJ KO PREJ! :)