Dr. Ivan Janez Štuhec: Zgodovinske poneverbe brez primere

Objavil/a V Fokusu, dne 2019-08-11 ob 23:17:06

Letos in prihodnje leto bomo praznovali trideset letnice vseh najpomembnejših dogodkov, ki so tlakovali pot samostojni slovenski državi, s tem pa k samostojnemu upravljanju z vsem, kar predstavlja domovino neke skupnosti, ki živi na bolj ali manj točno opredeljenem ozemlju. Naj na začetku jasno povemo, da v času od naselitve Slovanov na teh prostorih v 6. stoletju in vse do konca dvajsetega stoletja, Slovenci nismo imeli lastne državne tvorbe, s katero bi lahko tako suvereno upravljali, kakor upravljamo s svojo državo zadnjih trideset let. Za to bi vse tisto, kar je oviralo nastanek samostojne slovenske države moralo biti v javnosti in kulturi zavrnjeno in zavrženo. Vse tisto, kar pa je k temu prispevalo in odločalo na poti samostojnosti in suverenosti slovenskega ljudstva, kakor je to opredelila Majniška deklaracija 1989, pa bi moralo predstavljati našo skrinjo zaveze, naše svetišče državotvornosti in samobitnosti.

         Na žalost pa smo priče retrogradnim procesom, ki nas vračajo v čas pred osamosvojitvijo, v čas revolucionarne kulture, miselnosti, delovanja in razslojevanja. Nekdanji mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej se je leta 1997, v Zborniku posvečenemu dr. Matiji Slaviču, ključni osebnosti, ki je prispevala k priključitvi Prekmurja k matični domovini vprašal: »Ali je v Soboti, Ljutomeru in Gornji Radgoni imenovana katera ulica po dr. Matiju Slaviču«?

          In mi se lahko danes vprašamo, ali je v vseh večjih slovenskih mestih karkoli poimenovano po dr. Jožetu Pučniku, po Rudiju Šeligi, Tonetu Pavčku, Francetu Tomšiču, nedavno umrlem Andreju Capudru in Alojzu Rebuli in vsemi, ki jim bodo sledili. Odgovor je, NE! Še vedno pa imamo množico poimenovanih ulic po raznih tako imenovanih herojih, ki za slovensko stvar nikoli in nikdar niso nič naredili in nič žrtvovali. Ta simbolika nam pove vse, o našem značaju in naši kolektivni zavesti.

         Slovenska mesta in kraje si predstavljam tako, da je v njihovem središču vedno simbolni spomin na Karantanijo, kneza Pribina in Koclja, brata Cirila in Metoda, srednjeveške grofe in plemiče, brižinske spomenike, samostane, škofije in župnije, na začetke slovenske pismenosti s Trubarjem na čelu in v nadaljevanju s katoliško obnovo, barokom ter vsemi krajevno ali nacionalno pomembnimi osebnostmi, ki so pripravljali kulturne temelje za začetek oblikovanja nacionalne zavesti, sredi devetnajstega stoletja. Od tam naprej pa se krog širi na vse tiste, ki so s slovensko besedo, znanostjo, kulturo in vzgojo ter izobrazbo prispevali k zgodovinskim letom, mesecem in uram, ko smo dobili svojo državo.

         Če bi sledili tej logiki naše slovenske samobitnosti, bi danes sredi Murske Sobote moral stati spomenik dr. Matiji Slaviču, ne pa spomenik zmage, ki ga spletna stran občine Murska Sobota tako predstavlja:  »Spomenik zmage je bil zgrajen po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja v čast in slavo zmagovalcev 2. svetovne vojne: sovjetskih vojakov in jugoslovanskih partizanov. Svečano so ga odkrili ob prisotnosti predstavnikov zavezniških sil 12. avgusta 1945. Zasnovan je kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja, pred katero stoji častna straža, nad njo pa se dviga mogočni obelisk z Leninovo podobo na bronasti medalji. Tu naj bi bili pokopani sovjetski vojaki, ki so padli v Pomurju, vendar so bili njihovi ostanki preneseni v skupne grobove na soboškem pokopališču. Avtorja plastik dveh vojakov sta brata Zdenko in Boris Kalin. Topova na obeh stranskih ploščadih sta del takratne vojne opreme. Ob zlomu komunizma, ko je padlo mnogo podobnih spomenikov, se je ta ohranil kot svojevrsten simbol Murske Sobote in njene zgodovine, obenem pa ohranja spomin na žrtve, ki jih je terjala vojna«.

            A ker je dr. Matija Slavič bil katoliški duhovnik in profesor svetega pisma na Teološki fakulteti, Univerze v Ljubljani, ter tudi njen rektor, ker je bil za revolucionarje sovjetskega tipa razredni sovražnik, nekdo, ki je zagovarjal in širil vero, ki je po Marksu opij za ljudstvo, bo preteklo še nešteto kubikov reke Mure, predno bodo Sobočani podrli sredi svojega mesta simbol ruske boljševiške revolucije in postavili na to mesto simbol demokratičnih, miroljubnih, argumentiranih pogajanj v Parizu, po prvi svetovni vojni, ko je po zaslugi dr. Slaviča, in ne jugoslovanske delegaciji, ki ji ni bilo veliko mar za Prekmurje, uspelo iztrgati najbolj vzhodni del slovenskega življa, izpod madžarske in takrat boljševiške hegemonije.

         Lahko si predstavljamo, kaj so predstavniki velikih sil vedeli o neki pedi zemlje, stisnjene med Avstrijo in Madžarsko. Japonskemu predstavniku se Prekmurje niti v sanjah ni moglo prikazati. Še včerajšnji sovražniki Italijani in Avstrijci, so družno pripisovali vse, kar je vzhodno od Mure, Madžarom. Še huje, prekmurski rojak Aleksander Mikola je skupaj z Janosom Melichom dokazoval, kako Slavičevi pogledi na Prekmurje ne ustrezajo zgodovinskim, kulturnim in jezikovnim dejstvom.

         Sporni promadžarski avtor dr. Tibor Zsiga, je leta 1996, izdal knjigo Od Prekmurja do Trianona, ki so jo kritično ocenili med drugim Vilko Novak in Jožef Smej. V tej knjigi nedvoumno pove, da je bil Slavič odločilna osebnost, kar zadeva priključitve Prekmurja k Sloveniji, posebej na pariški mirovni konferenci. Slavičeva zasluga je, da je mirovno konferenco prepričal o resnici na strani Slovencev. To je bil odločilen korak (str.154).

				dr Matija Slavič			dr Matija Slavič

         To kar Slaviču priznajo poraženci na mirovni konferenci mu ne prizna lasten narod.

         V eni od zadnjih uradnih Zgodovin Slovencev, ki je izšla leta 1979 pri Cankarjevi založbi, je Prekmurju posvečenih borih 28 vrstic. Ime Slavič zaman iščete v tem stolpiču ali v imenskem kazalu. Lahko pa berete: »Ko je 22. 3. 1919 svet ljudskih komisarjev Madžarsko  oklical za sovjetsko republiko, so v Ljubljani zaklicali  mirovni konferenci v Parizu: ’Rdeča nevarnost ni izmišljena! Ne odbijajte sigurnih zaveznikov Slovencev, Hrvatov in Srbov zato, da si ohranite nesigurne! Pri nas so dane garancije za mir in zvestobo'! Jugoslovanska delegacija je imela kljub temu  že februarja 1919 pripravljen predlog za mejo…To je mirovna konferenca upoštevala in je že 26.5. 1919 soglašala s tem, da dobi Jugoslavija Prekmurje, ki pa mora biti prej osvobojeno »boljševiške nevarnosti«. Tako je Jugoslavija v sklopu atantnih intervencionalističnih sil na Madžarskem v začetku avgusta 1919 začela zasedati Prekmurje. Ni pa svet četverice dovolil zasesti Porabja« (str.619).

         Avtor tega dela zgodovine je Metod Mikuž, ki je svojega nekdanjega profesorja na Teološki fakulteti gladko zamolčal. In da je parodija še večja, so komunisti sredi Murske sobote po drugi svetovni vojni postavili spomenik tisti armadi, ki je Madžarsko in z njo Prekmurje, vsaj za kratek čas, že imela pod boljševiško oblastjo po prvi svetovni vojni. Sovjetski komunistični imperij bi tako že od leta 1919 naprej segal vse do reke Mure. Kar ni uspelo takrat, je uspelo po drugi svetovni vojni. In očitno uspeva še danes, sto let po tem, ko je zadnji predsednik slovenskih komunistov glavni organizator obletnice, pred katero bi se boljševiki in komunisti, ali morali skriti v mišjo luknjo, ali pa pred narodom zmoliti kesanje za vse laži, prevare in zamolčanja zgodovinskih dejstev.

         Dokler bodo Sobočani  sredi svojega mesta gledali in tolerirali spomenik rdeči armadi, tako dolgo Prekmurje in z njim Slovenija, živimo v popolni duhovni kontaminaciji, zgodovinskih laži in zamolčanosti, v duhovni kontaminaciji boljševistično-komunističnega pogleda na svet, ki v svoji postkomunistični, tranzicijsko libertarni verziji prepričuje narod, kako zgodovina ni pomembna, za to da jo lahko naprej neovirano potvarjajo. To počnejo z zgodovino izpred stotih in izpred tridesetih let.

         Ko danes premišljam o prekmurskem človeku, mi prihaja na misel Cankarjeva črtica, »O domovina ti si kakor zdravje«. Cankarjev Gjuro bi lahko bil prekmurski Pišta, ki je v teh zadnjih stotih letih že štirikrat odšel po svetu. Najprej v začetku dvajsetega stoletja, za tem takoj po drugi svetovni vojni, tretjič v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in četrtič v zadnjih dvajsetih letih. Tako kot Gjuro tudi Pišta, ko se vrača v svojo pokrajino ob Muri začuti, da »komaj se je dotaknila noga rodne zemlje, je vzkipelo v njem in zaigralo, kakor mlado življenje…Pozdravljeno, ti polje neizmerno, blagodišče…pozdravljena, ponosna šuma, do neba pojoča…in od src pozdravljen, moj rodni kraj, ki se beliš na zelenem brdu!... Blagoslovljena, zahvaljena, majka domovina…ti rodnica, usmiljena preporodnica!« A komaj Gjuro/Pišta sreča svojega prvega soseda, ga ta ne pozna več in za njim drugi in tretji tudi ne. Vsi ga pošiljajo tja, kjer je izgubil mladost in moč. Ubogemu Gjuri/Pišti se je zdelo da nosi kamen na hrbtu. »Pobral je s poti grudo prsti in jo je pobožal z dlanjo, kakor lice otroku. 'Zemljica, majka'!...

Solza je padla na grudo…Dolgo je počival Gjuro/Pišta, in ko je vzdignil glavo, so stali sosedje pred njim.

'Tako je, Gjuro/Pišta: ne bomo ti kratili gorke slame, tudi kruha ne; in tudi ti ne bomo očitali, Gjuro/Pišta, da ne žanješ, kjer si sejal…Pozdravljen nam!'

Gjuro/Pišta je vstal.

'Ljudje božji, bratje, domovino sem imel in zdravje; ko sem oboje izgubil, so izpregledale moje oči in so videle, da sem imel zdravje in domovino…Pokažite mi, bratje, kje je jama, zame izkopana!'

Truden je bil in je legel v hlev na gorko slamo in je zaspal in se ni več predramil…«

Ja, žal se je mnogim Prekmurcem tako zgodilo, ko so umrli daleč od svoje zemljice ali pa se vrnili domov in doma srečali tujce po miselnosti in šegi.

         Ob 20-letnici osvoboditve Prekmurja je bil tabor v Črenšovcih, na katerem je bilo navzočih 20.000 ljudi. Govorila sta dr. Korošec in dr. Natlačen. Slavič pa je povedal samo to: »Veselim se, da vidim v tolikem številu srečne in zadovoljne Prekmurce, zbrane ob 20-letnici osvoboditve. To mi je dokaz, da se Ivanocziji in Kuharji niso zaman trudili s svojim delom za sedanjo mejo in so opravili za narod koristno delo. Tedaj so nam v Parizu ugovarjali, da meja ne bo strategično dobra in pravilna, mi pa smo vedeli, da je ljubezen in zvestoba ljudstva  najboljše poroštvo za trdnost meja. Naše prekmurske meje varujejo vaša zvesta srca« ( Zbornik, Matija Slavič, str.36).

         Naj prekmurska zvesta srca premagajo Pištovo bolečino in smrt!

Dr.Ivan Janez Štuhec

Izvirno objavljeno v reviji ZVON

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
1
Miha Skumarc
0
Aug 11, 2019
Da, groza.
#1
V Fokusu
V Fokusu
Objavil/a 2019-08-11 23:17:06 (Aug 11, 2019)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Simpozij in monografija o Ivanu Roškarju, kmetu, narodnem buditelju in politiku
Izobraževanje in usposabljanje zaposlenih - nuja vsakega podjetja
Sejem AGRA odprt, premier Šarec pobalinsko nad Marjana Podobnika, ki pa mu ni ostal dolžan
Uvajanje novih sodelavcev je nujno potrebno
Ilegalni migranti, vsakodnevna stalnica policijskih poročil
Ob 23. avgustu, evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov
Predsednik Borut Pahor jih ni imenoval, je pa obsodil zločinskost vseh treh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Bo Šarec blindirani kvartet uporabljal za varovanje zelene meje s Hrvaško ali za prevoz ilegalnih migrantov v azilne centre
Dr. Stane Granda: Po 100 letnem jubileju Prekmurja
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
sds
(35)
Celje
(32)
ZDA
(16)
znamka
(14)
znamke
(12)
nsi
(10)
sls
(8)
furs
(6)
kava
(6)
kpk
(5)
sdms
(4)
sto
(4)
NKBM
(3)
šah
(3)
gdpr
(3)
rop
(3)
sova
(3)
NATO
(2)
sneg
(2)
klop
(2)
UMAR
(2)
maj
(2)
mak
(2)
SMC
(2)
udba
(2)
2
(2)
2tir
(1)
eu
(1)
HES
(1)
nlb
(1)
uefa
(1)
uber
(1)
Film
(1)
s
(1)
tisk
(1)
pust
(1)
rak
(1)
Vrt
(1)
Gozd
(1)
ura
(1)
btc
(1)
voda
(1)
delo
(1)
ico
(1)
mlaj
(1)
bik
(1)
miza
(1)
lipa
(1)
IZUM
(1)
pivo
(1)
hota
(1)
DUTB
(1)
igra
(1)
čaj
(1)
mars
(1)
dru
(1)
Dr
(1)
SAB
(1)
vso
(1)
dan
(1)
NLS
(1)
SOS
(1)
ozn
(1)
vlom
(1)
npu
(1)
uboj
(1)
SKP
(1)
ment
(1)
P
(1)
Ptuj
(1)
je
(1)
heta
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Avgust 2019
PTSČPSN
1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031

Oglasi

dober dan   ste v kakšni finančni krizi? ali potrebujete posojilo? ne skrbite več, ker imate srečo, posameznikom in podjetjem odobravamo posojila ne glede na znesek ali časovni zamik, obrestna mera je dostopna. če vas zanima, nas lahko kontaktirate preko hopkinsonloan@outlook.com in izpolnite spodnje podatke.   polno ime: znesek posojila: trajanje posojila:   hvala

Kategorija: Storitve

Cena: 10 €

7529.) knjiga sodnega dne 1 , 2 , 3 - connie willis

Kategorija: Posel in ekonomija

Cena: 29.99 €

7477.) na stranskem tiru - minka krvina

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

7159.)  jezikovna vadnica - kopčavar, izdana leta 1971

Kategorija: Leposlovje

Cena: 15.99 €

6585.) abeceda ekonomije - dr. france černe

Kategorija: Humanistika

Cena: 9.99 €

3386.) žaluzija - alain robbe - grillet

Kategorija: Leposlovje

Cena: 11.99 €

ste posameznik ali institucija, ki jo potrebujete za povečanje kapitala. brez skrbi, dajem vam na razpolago zanesljive kratkoročne in dolgoročne kapitalske sklade z nizko stopnjo 3%. če ste resni in resnično potrebujete, nas za več informacij kontaktirajte.   e-pošta: henrybenette@outlook.fr   whatsapp: +33644687693

Kategorija: Delo

Cena: 2000 €

ste posameznik ali institucija, ki jo potrebujete za povečanje kapitala. brez skrbi, dajem vam na razpolago zanesljive kratkoročne in dolgoročne kapitalske sklade z nizko stopnjo 3%. če ste resni in resnično potrebujete, nas za več informacij kontaktirajte.   e-pošta: henrybenette@outlook.fr   whatsapp: +33644687693

Kategorija: Osebna vozila

Cena: 2000 €

2661.) kriv - jason pinter

Kategorija: Šport

Cena: 25 €

4691.) nomadi brez oaze  -  boris pahor

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5885.) vidna tema - izpoved o depresiji - william styron

Kategorija: Šolska literatura

Cena: 12.99 €

6455.) oj, hišica očetova - cilka dimec žerdin

Kategorija: Naravoslovje

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj