Članek
Klarisa
Objavljeno Apr 21, 2014

Snežni vihar je postajal vse močnejši, vendar Klarise to niti najmanj ni zmotilo. Nasprotno, težko krzneno kapuco je nestrpno odrinila z glave in si s hitro kretnjo s čela odstranila šop bujnih las, da bi bolje videla. Zasopla je tekla po zasneženem hribu navzgor, da bi v nizki dolini pod njim s pogledom ujela krdelo severnih jelenov v diru. Snežinke so jo slepile in ledeni veter se ji je zaganjal v pordela lica, medtem ko ji je srce divje utripalo. Pogled na mogočne severne jelene, ki so drveli v snežnem metežu in jim je iz gobcev puhtela vroča sapa je bil veličasten!

 

Dežela je bila, odkar je pomnila, okovana v sneg in mraz. Imela je devet let in bila je ena izmed Otrok, ki so bili dodeljeni skrbnikom širom po deželi. Otroci so čez dan hodili v šolo, kjer so jih vzgajali učitelji pod skrbnim nadzorom Vladajočih. Nad vsemi je budno bdela velika Sfinga, ki so ji bili vsi ljudje vdani in jo oboževali. Od takrat, ko je Sfinga oživela, je minilo že toliko časa, da je spomin v ljudeh skoraj popolnoma izginil. Stari, ki so se tega spominjali iz zgodb ljudi, ki so živeli v tistem času, so se že zdavnaj spremenili v prah. Mesta takratnega sveta so se zrušila v pepel in vse je pomalem prekril sneg in led. Preteklost je postala zgodovina, veliki dogodki in spomini pa so se spremenili v pravljice in mite.

 

Tistega popoldneva je v snežnem metežu, na dnu blage doline našla rdečo kroglo. Ko je čreda severnih jelenov oddirjala in za sabo pustila tisoče odtisov parkljev in pomendran, zmečkan sneg, je že od daleč zagledala nekaj rdečega. Radovedno je stekla bliže in jo pogledala. Bila je natanko takšna, kot je nekoč  slišala starejše govoriti ob večerih, ko so bili prepričani, da že spi. Z rokavicami se je je najprej previdno dotaknila, potem pa jo zmagoslavno pobrala. Bila je težka in topla, njena barva je bila zelo živa in nenavadna. Klarisa je bila vsa iz sebe od navdušenja, ni oklevala niti trenutka, stisnila jo je k sebi in stekla po hribu navzdol. V globokem snegu je brodila proti domu, vse hitreje, saj se je že temnilo.

 

Starša sta sprejela novico o rdeči krogli nekako zadržano in  zaskrbljeno. Za nekaj dolgih trenutkov sta se spogledala in šele potem previdno pokazala nekaj navdušenja, le zato, da bi ga delila  s hčerjo. Vendar je pozorna deklica opazila, da jima je senca skrbi  legla na obraz. V sobi je kroglo previdno odložila na majhno nočno omarico ob postelji. Ko je legla k počitku, je kmalu zaspala, saj je bila utrujena in premrla od mraza. Sanjala je o severnih jelenih in Sfingi, ki se ji je blago nasmihala in videla je sebe pred velikim ogledalom, kako v rokah drži čudovito rdečo kroglo in tisoče snežink, ki padajo vsenaokrog. V sanjah je slišala čudne glasove neznanih ljudi, ki kličejo njeno ime in izgovarjajo tuje besede.

 

V šoli je morala novico povedati Učiteljem, ki so to skrbno zabeležili in se za dolgo časa umaknili v svoje sobane. Klarisa ni bila edina, ki je našla rdečo kroglo, pred njo se je to že nekajkrat zgodilo. Zmeraj pa je ta dogodek dvignil precej prahu in pojavile so se najbolj nenavadne govorice. Prva najdba rdeče krogle se je zgodila nekaj sto let nazaj v času, nazadnje  pred nekaj leti.  Našli so jo pa izjemoma le Otroci in to na najbolj nenavadnih mestih.

 

Otroci, najditelji krogle, so bili vsi nekaj posebnega, prav tako Klarisa. Bila je lepa, pametna deklica, ki je bila za svoja leta preresna. Imela je čudovit glas in s petjem je prav vsakogar očarala. Razen tega je imela še en dar. Razumela je divje živali,  ki jih je bilo vedno manj in so jih ljudje le poredko videvali.  Učitelji so jim v šoli pripovedovali o časih, ko jih je bilo na Zemlji neznansko veliko in to jo je zelo navdušilo. Včasih je slišala tudi misli ljudi, ki pa se jih je skušala otresti,   predvsem misli njenih staršev je niso zanimale, saj sta bila izredno ljubeča in dobra skrbnika. Klarisa je z njima skromno živela na obrobju Mesta, kot večina družin z otroki, zato je tam bila tudi šola. Veliko Mesto je bil mračen, hladen in prepleten labirint uličic, poln majhnih delavnic, trgovinic in s steklom pokritih rastlinjakov. Med njimi so urno švigale temne postave, tesno zavite v dolge, tople plašče in ogrinjala. Mraz je bil nevzdržen in ljudje so se trudili, da bi čim hitreje opravili svoje poti na prostem. V tem času, ki ni prav po ničemer izstopal od običajnega, je v osrčju mesta, v temni, zanikrni uličici stari mojster, ki so ga klicali Carlos v svoji delavnici nenadoma, po tihem notranjem  klicu, ponovno začel izdelovati Ogledalo za novega Otroka.

 

Medtem, ko je življenje počasi potekalo in je ples Časa zakoračil v svoj zadnji obrat, je nad Mestom že tisoče let, kot nekakšno mitološko bitje iz davno pozabljenih časov, negibno lebdela veličastna Sfinga. Skrajno nenavadni pojav so ljudje nemo sprejeli,  saj je bila Ona tista, ki je svet rešila pred propadom v času, ko je začelo Sonce temneti. V davni preteklosti, ko se je začelo redčiti ozračje in je led skoraj popolnoma vklenil zemljo v svoj primež, je prastara Sfinga nenadno oživela, se dvignila nad površino in nekako zadržala gravitacijo in ohranila temperaturo na še znosni točki za življenje ljudi.

 

Nenavadno je bilo to, da so Otroci, ki so našli rdeče krogle, eden za drugim izginjali. Nihče jih ni iskal in tudi vznemirjenje je kaj hitro  potihnilo. Ljudje niso bili brezbrižni, kot bi se nekomu lahko zdelo, le sprijaznili so se kmalu  kot da je to nekaj običajnega. Vsi njihovi skrbniki so pred tem dogodkom opažali nekakšne spremembe v kroglah. Menda so postajale vse toplejše,  barva v njih se je vrtinčila in  prelivala od nežno rdeče do skoraj črne. Postajale so tudi vse lažje in nekako prosojne, kot da bi bile žive. Ti otroci so postajali vse  mirnejši, redkobesedni in spokojni, tako da so jih odrasli pričeli bolj spoštovati. Ponavadi so čez noč neznano kam izginili. Vse to so bile bolj ali manj le govorice, ki so se šepetale ob večerih, toda kdo ve ... Otrok je bilo vse manj.

 

Tudi Klarisa je opazila spremembo v svoji krogli. Z živo radovednostjo je opazovala prelivajočo se rubinasto meglo v njej. V hladnih nočeh ji je grela blede koščene ročice, svetila je zdaj bolj, zdaj manj. Kmalu si ni več želela zahajati v šolo, ostajala je večinoma doma in se ukvarjala s kroglo. Tudi njej tako ljubo oprezanje za čredami severnih jelenov je ni več mikalo.

 

Nekega večera, ko je bil snežni vihar spet nenavadno močan in je okrog hišnih vogalov zavijal veter in  preganjal snežinke, se je pred hišo ustavila temna, sključena postava. Carlos, stari mojster  iz temne uličice, je dvignil sivo glavo in s težavo zadrževal težko,  zasneženo kučmo, da mu je ne bi odpihnilo. Pogledal je gor proti oknu, ki je rdeče žarelo in v očeh so ga zaskelele solze. Deklica je stopila k oknu in pogledala ven v temo. V divjem plesu snežink je zagledala starca in oči so se jima srečale. Vsa iz sebe od nemira je stekla iz hiše k  mojstru,  ki jo je čakal. »Izvoli deklica moja«,  je bilo vse kar je izustil in izpod krznenega plašča s tresočimi rokami potegnil veliko reč, zavito v star papir. Klarisa je darilo sprejela, ter se ob tem skromno nasmehnila. »Hvala mojster«, je tiho rekla in hitro stekla v hišo. Starša nista nič spraševala,  bila sta zatopljena vsak v svoje opravke.

 

Ogledalo je Klarisa v sobi odvila in ga postavila ob zid. Na prvi pogled je bilo čisto navadno, vpeto v lesen, umetelno izrezljan okvir. Če je stopila par korakov nazaj, se je lahko videla njena cela drobna postava. Oblečena je bila v skromno, posivelo obleko,  svetli, valoviti lasje do ramen so ji obrobljali resen obrazek. Zagledala se je v svoj čisto navaden vsakdanji odsev, vendar jo je nekaj pri njem zmotilo. Imela je občutek, da krogla, ki jo je spet  držala v rokah, bolj žari. Zamaknjeno, kot v transu je opazovala svojo postavo v ogledalu, medtem ko je zunaj tulil veter in so snežinke ponorelo plesale. Čez  nekaj trenutkov se je slika ozadja  v ogledalu spremenila. Za sabo je uzrla čudno pokrajino, vso zeleno, polno dreves in cvetočih livad.  Sijalo je sonce in videla je neznane reči. Privid je izginil tako hitro, kot se je pojavil in Klarisa od začudenja ni mogla zapreti ust. S hladnimi prsti se je tresoče dotaknila površine ogledala in imela je občutek, da se dotika vodne gladine. Pozno v noč je vsa nemirna zaspala. Naslednje dni je spet bežno videvala neznano pokrajino, zaslišala pa je tudi oddaljene glasove, kot  bi se otroci igrali in veselo vzklikali.

 

Rdeča krogla je medtem postajala vse lažja in bolj prosojna, kakor da bi se spreminjala v velik, rdeč milni mehurček. Čez nekaj dni so se v ogledalu za njo pojavile blede postave številnih otrok, ki so razposajeno tekali med cvetjem po travniku. Razločno je zaslišala,  kako vneto kličejo njeno ime. Kakor so se vse te prikazni v magičnem ogledalu nenadno prikazale, tako so tudi nekega dne izginile. Ostal je le njen bledi obraz, slika za njo pa se je zameglila in potemnela kot nebo nad Mestom. Razočarana in vznemirjena se je odpravila spat. V sanjah se ji je pred očmi odvrtelo celo  življenje in ves čas je trdno verjela, da ima še eno pomembno nalogo.

 

Naslednji dan magično ogledalo ni več vračalo odseva. V njem ni videla ničesar, ne sebe, ne skrivnostne pokrajine, ne svoje sobice.  Njegova površina se je spremenila v prosojno, sivo vodno gladino. Vanjo je lahko vtaknila že dlani, toda njene roke so bile suhe.  Nenadoma je začutila dotik  tujih ročic, prav tako drobnih, kot so bile njene. Dotik je bil nežen, a čvrst, kot da bi je nekdo ne želel za noben denar izpustiti. Bila je prestrašena, vendar  prisebna, saj  se je morala nujno ozreti k nočni omarici, ker je nenadoma zaslišala čuden zvok. Visok, skoraj neslišen pisk in nato glasen pok! S kotičkom očesa je videla, da se je rdeča krogla razpočila kot mehurček. To je bil znak, ki ga je ves čas nevede pričakovala! Sedaj je bila več kot prepričana, da mora prav hitro stran od tod. Hrabro je stisnila ponujeni ročici z druge strani ogledala, ki sta jo zdaj kar čvrsto držali. Začutila je močan poteg in tesno jo je stisnilo pri srcu. Zajela je sapo in z neznansko hitrostjo zdrvela v temo!

 

To noč je Klarisa nepojasnjeno izginila, z njo pa tudi rdeča krogla in nenavadno, magično ogledalo, darilo starega mojstra. Njena sobica je bila prazna, starša pa obupana in zmedena. Dogodek, ki pa je sledil, je zbrisal vse nenavadne občutke in razmišljanja ljudi.

 

Sfinga je naslednji dan srhljivo tožeče zatulila. Glas je bil podoben žalostnemu zavijanju volkov, pomešan z zvokom snežnega viharja. Bil je presunljiv in žalosten, da je ljudi zazeblo v srce. Nato je z grmečim glasom padla na tla, se sesula v prah in onemela.  Nebo je potemnelo in Zemlja je v svoji notranjosti zadrhtela. Vsi spomini, veličastna zgodovina, zgradbe in ljudje so v trenutku sestopili z odra Življenja, kot da ne bi nikoli niti obstajali.

Nekje daleč, tisoče svetlobnih let oddaljena, je na neki drugi Zemlji Klarisa veselo stekla po cvetočem travniku razigranim otrokom naproti.

Živo, napeto, poglobljeno, čudovit jezik, vleče, ponuja vprašanja bivanjskega tipa ... Čestitke, Valerija. Zgodba harmonizira, kot tvoje bitje in tvoje rože in skladje, ki sem ga vajena na facebooku.

Moje najgloblje spostovanje. Ze dolgo nisem na spletu zasledil zgodbe s tako slikovitostjo, da bi me kar gnalo v cudoviti svet domisljijskih predstav. Hvala za ozivitev spominov.

Zanimivo...lepo...strašno... Super zgodba!

Krasno :) p.s. Zadnje čase se mi vse bolj zdi, da razumem, kaj se med sabo pogvarjajo ptiči. In psi. *šok*