Članek
OGLAS IZ LENDAVSKIH NOVIC
Objavljeno Apr 19, 2014

Odločil se je, medtem ko je ura v zvoniku cerkve sv. Katarine odbijala poldne. S suhimi, dolgimi in od nikotina porumenelimi prsti je ugasnil na pol pokajeni cigaret, na dušek spil šilce vinjaka in kavico ter še enkrat preletel majhen, neopazen oglas v Lendavskih novicah: »Nujno zaposlim osebo (študenta...)za urejanje osebne dokumentacije in zapiskov iz zapuščine pokojnega moža. Plačilo ugodno, hrana in stanovanje zagotovljena. Datum nastopa takoj. Naslov: Prečna ulica 28 (zadaj za Spodnjo in levo od Ozke), Lendava. Podpis: I.S.

 

Da, to je moja priložnost, si je mislil. Možnost hitrega zaslužka in samotno, pisarniško delo, to je bilo nekaj zanj. On,večni študent primerjalne književnosti in filozofije, osamljena, romantična duša, čustveno razrvan in labilen je prav sedaj potreboval nekaj oprijemljivega in trdnega – službo! Dober zaslužek na roko je odzvanjal kot sladka melodija v njegovih ušesih.

 

Hitro je plačal in z vidnim poletom stopil iz prazne slaščičarne na Glavni ulici na s soncem ožarjeni pločnik. Odhitel je domov, pograbil nahrbtnik, zmetal vanj najnujnejše, ter se pred izhodom še enkrat zagledal v svoj odsev v ogledalu. »Od sedaj naprej bom drug človek » si je dejal in si popravil šop neukročenih las nad bledim, ozkim obrazom. Vročični lesk črnih oči, ki je ponavadi izdajal njegove osebne demone in strasti je nadomestila drobna iskra upanja, ki se prižge v očeh utopljenca, ki mu ponudijo roko rešitve. Ko je za sabo zaklenil vrata in porinil ključ pod raztrgan predpražnik, ga je v kotičku glave prešinila misel, da se več ne bo vrnil. Zamahnil je z roko in pohitel ven na vročo in prašno Glavno ulico.

 

Pozno poletni veter je na pločniku vrtinčil suho listje in cestni prah. Vmes je v vrtinčastem plesu poplesavala zmečkana, prazna vrečka čipsa. Pripekajoče sonce se je nagnilo že malo čez poldne in iz odprtih oken, ki so gledala dol na Glavno se je slišal prijeten žvenket krožnikov in vesel ženski smeh. Dišalo je po domači goveji juhi in dobrem madžarskem paprikašu. V želodcu se mu je zganila lačna zver in zarenčala, vendar jo je nestrpno utišal in pohitel naprej.

 

»Kje je le ta Prečna ulica ?« Vse do famoznega oglasa sploh ni vedel zanjo.  Na prazni cesti je pri cerkvi na levo zavil sveže opran boljši avto višjega cenovnega razreda poln nasmejanih ljudi. »Še en Lendavčan, ki ima gorice », si je mislil.  » Ker je nedelja bodo najbrž imeli piknik.«  Tudi on bi lahko imel takšno življenje, saj mu je dedek nekoč že brezuspešno nudil del goric. Raje kot to, je izbral to svoje samotno življenje, obsojeno na brezup in poraze.

 

Po nekaj korakih je iz bližnje Kančalove gostilne omamno zadišala ciganska pečenka s česnom, iz njene notranjosti je bilo slišati znano popevko. Kar vedel je, da prijazna lastnica pred vsakega gosta prinese košarico še vročih, zlato-rumeno zapečenih perecov iz krušne peči. Za trenutek se je obotavljal in pomislil, da bi vstopil, vendar  se je odločil, da gre mimo.

 

»Najbolje, da poskusim tukaj. Če ne najdem naslova, bom pa koga vprašal«, si je dejal in odprl težka, visoka vhodna vrata, ki so vodila dol z ulice v Spodnjo. Objela ga je tema in njegove oči so se le težko privadile mraka. Nenadoma so izginili prešerni šumi z ulice. Po dolgem hodniku z lesenimi podi je skoraj tipaje stopal mimo nekaj vrat. V nos mu je šinil vonj večkrat pogretega segedina, postane kave in vina. Zaslišal je grob moški glas, vulgarno žensko preklinjanje in otroški jok.

 

Hitro je stopal naprej in se naenkrat začel spuščati po lesenem, delno pokritem prehodu. Deske pod njim so nevarno škripale, zaslišal je škrebet drobnih nožic, ki so se razbežale na vse strani. Zagledal je še ena vrata na svoji desni. Tišina. Ta je tu vladala očitno že nekaj dolgih let. Hlad je postajal močnejši, v zraku je lebdel težek vonj starih, vlažnih sodov in kislega vina. Pomislil je, da še nikoli v življenju ni tukaj hodil, ko je na koncu prehoda zagledal majceno, rahlo osvetljeno dvorišče.

 

Bilo je kvadratno, nad njim je zevala majhna oglata odprtina v strehi, tla so bila iz zbite, puste zemlje, vse naokrog zid iz vlažne glinene opeke in v njem ena sama, težka starinska vrata z železno kljuko. Ker so se mu oči že počasi privadile na nenadno svetlobo, je na sredi dvorišča zagledal star vodnjak, ter neometane, vlažne in z mahom obrasle zidove. Tesno ob zidu je mukoma poganjal osiveli bršljan, ob nasprotni steni pa je kar zgledno uspeval grmič belladonne, zloglasne volčje češnje, ki se je krčevito vzpenjala k svetlobi. Na njej so se zbirali biseri vlage in se pred njim stekali v kapljo.

 

Nenadoma je v ta košček bede posijal sončni žarek in sedaj je bila slika še dosti bolj turobna. Pajčevine, polne izsesanih trupelc nočnih metuljev, strohnel, delno zidan okrogel vodnjak, vlažni zidovi, vonj trohnobe in hladnih kleti, vse to ga je neprijetno pahnilo  v kruto resničnost !

 

Ves zmeden je pogledal proti koščku neba, ki se je odpiralo zgoraj. Sončni žarek se je umikal in v tistem trenutku je na vratih zagledal ročno napisan naslov: Prečna 28. S tresočo roko je hitro potrkal na vrata, ki so se takoj neslišno odprla. Začutil je, kot da bi ga nenadoma nekdo močno stresel!

 

Pred njim je stalo prelepo, sanjsko bitje. Vilinsko lepo dekle je bilo oblečeno v starinska oblačila. Bled obraz in oči kot brezdanje zelenilo gorskega jezera, ter ustnice, kot sveže nabrane gozdne jagode, je uokvirjal slap bleščečih, črnih las. »Gospa vas že čaka«, je prav potiho zašepetala in ves omotičen je krenil za njo, brez moči, da bi karkoli rekel, ali se predstavil.

 

Znašel se je v majhnem hodničku, v katerem je dišalo po čudnih zeliščih. Dekle ga je popeljalo v sobo, v kateri je gorela svetloba sveč. Zagledal je menoro, sedmerokraki svečnih, židovsko obredno svetilo, starinsko pohištvo, stene, debelo ovešene z zidnimi tapiserijami, svečnike, vaze, lestenec, poln prahu in pajčevine, ki že očitno dolgo ni bil prižgan. V sobi je vel močan, opojen vonj neznanega izvora. V kotu je stala postelja, delno zakrita s prašnim baldahinom nedoločljive barve in v njej je ležala drobna, sivolasa starka, ki bi ji lahko pripisal najmanj 100 let. S posušeno, mumijini podobno roko ga je poklicala k sebi in pristopil je kot bitje brez lastne volje, s suhimi usti in razbijajočim srcem.

 

»Saj sem vedela, da boš ti prišel«, je zaslišal tihi glas. Nenadoma se mu je v glavi zavrtelo. Ni vedel ali od močnega vonja ali strahu, ki mu je čedalje bolj hromil kosti. »Tam v kotu sobe boš našel skrinjo, polno zapiskov in beležk, za katere želim, da jih urediš in ohraniš«. Z muko je govorila in zdelo se je, kot da jo sliši že onkraj groba, z drugega sveta. »Izabela ti bo kuhala in ti po potrebi pomagala. Ona je moj angel varuh«.

 

Gospa je utihnila in kot da je utonila v globok spanec. Izabela, prelepa Izabela, ga je z rahlim dotikom roke vrnila v resničnost in ga odpeljala ven na temen hodnik. Odprla je vrata majhne sobice brez oken. Na stropu je bilo majhno strešno okno, v sobi pa miza s svečnikom in postelja. Izabela je z nežnimi gibi prižigala sveče in ga blago pogledala. »Gospa Stern ne mara elektrike«.

 

Neslišno je odšla in ga pustila zmedenega in osuplega. Vlegel se je na posteljo in v trenutku zdrsnil v hipnotičen spanec. Ko se je zbudil, se mu je zdelo, da so minili dnevi. Sveče so bile ugasnjene, v kotu sobe je bila skrinja, njegove obleke lično zložene na stolu ob postelji, skozi strešno okno je medlo svetila luna. Na mizi ga je čakala topla večerja: kostna juha,  sveže pečen kos mesa v zeliščni omaki in bel kruh, ki je dišal, kot bi bil pravkar pečen. V steklenem vrčku poleg krožnika je bila voda, ki je imela čuden vonj, vendar ga to ni motilo, saj je kar planil po hrani. Zdelo se mu je, da je to voda iz vodnjaka tam zunaj na dvorišču, vendar se ni preveč vznemirjal.

 

Kmalu se je spravil k delu in v skrinji osupel odkrival vedno nova in nova presenečenja. Pokojni gospod Izak Stern, lekarnar in farmacevt, prvi Jud, ki se je naselil v Lendavi in je pred tem prepotoval del sveta, je v svojih zapisih odkrival življenje stare Lendave izpred sto in več let. Začuden je ugotovil, da je Stern osebno poznal člane lendavskih plemiških rodbin Bánffy in Eszterházy. Bil je pobudnik gradnje Krone in judovske sinagoge, saj so Judi v začetku imeli le majhno molilnico v stranski hiši odvetnika A. Wollaka.

Še bolj ga je presenetilo, ko je naletel na Sternove zapise o Krištofu Bánffyju, ki je l. 1603 s pomočjo meščanov in kmetov uspešno ubranil mesto pred Turki. V boju jih je zvabil v past, ter jih potisnil v močvirje, kjer se je večina Turkov s konji zadušila. Trupla padlih je po navedbah plemič dal pokopati na hribu nad gradom.

 

Ves zmeden je prebiral tudi o prvotnem gradu iz 13. stol., ki ga je dal zgraditi Bánffyjev prednik Hahót III, imenovan tudi »dominius de Lindau«.

Glava ga je neznosno bolela, saj mu misel, da je g. Stern tako dolgo živel, ni dala miru. V skrinji je našel tudi zvitke, v katerih so bile opisane skrivnosti zelišč in kamnin, razni recepti, listine in prepereli zvezki, ki se jih še niti ni dotaknil. Povsod pa je bilo razbrati, da se je mož strogo ravnal po petih Mojzesovih knjigah, imenovanih Tora in Talmudu, da so bile obredne zapovedi zanj brezpogojno obvezne, na sabbath pa je strogo počival.

Raziskovanje ga je potegnilo vase, vse se mu je zdelo nekako znano, vendar pozabljeno v megli spominov. Dnevi so minevali hitro, vrstili so se tedni in meseci, dokler ni izgubil občutka za čas.

 

Izabela mu je vsak dan vdano, a kdo ve od kod prinašala jedila. Vendar ga to ni preveč vznemirjalo. Zakopal se je v skrinjo in delal od zore do mraka. Prisegel si je, da bo prvič v življenju naredil nekaj do konca in to dobro! Počasi je sestavljal delčke spominov starega gospoda in se zlil z njim skoraj v eno. V redkih nočeh, ko je spal, je sanjal žive sanje in zjutraj so se mu v možganih risali davno pozabljeni prizori.

 

Vendar to ni bila edina skrivnost. Izabela je pred njegovimi očmi ugašala kot sveča. Njena lepota je počasi bledela in lasje so ji siveli. Že zdavnaj je v nočeh, ko je oprezal za njo opazil, da hodi z vrčem ven k vodnjaku po vodo. Hodila je kot v transu, s široko razprtimi, začudenimi očmi, kot da ne vidi nikogar.

Voda, ki jo je pil pri obrokih je bila neprijetna in jedka, vendar nikoli ni nič vprašal, le pil jo je vse bolj hlastno.

 

Nasprotno pa je stara gospa Stern postajala vse mlajša, vedno bolj podobna Izabeli. Z očmi, zazrtimi  nekam v daljavo, je le večno ležala v postelji. In v tem čarnem svetu je kot v polsnu minilo nekaj let.

 

Potem pa je nekega dne že na dnu skrinje našel drobno orumenelo pisemce. Bilo je ljubezensko. Izabela, mlado dekle iz premožne judovske družine je že priletnemu Izaku izpovedalo ljubezen in vanj priložilo tudi svojo fotografijo. Pogled nanjo mu je vzel sapo, saj je na njej bila prav ta Izabela, ki mu je sedaj že vsa postarana in sključena stregla.

 

Ves trepetajoč je isto noč s hodnika spet zaslišal tihe korake, ki so kot zmeraj ponoči vodili do vodnjaka. »Ne bom je motil sedaj. Ko se bo vračala, jo ustavim«, je mrzlično premišljeval in vlekel na ušesa dobro znane zvoke škripanja  kolesa in spuščanja zarjavele verige.

Vendar tokrat je bilo nekaj drugače. Izabela je pričela potihem prepevati otožno pesem v judovskem jeziku in čez nekaj trenutkov se je iz globine vodnjaka zaslišal zlovešč padec in pljusk vode.

 

V trenutku je poletel iz sobe in se znašel zunaj, na praznem dvorišču. Srce mu je razbijalo v sencih in iz grla se mu je izvil dolg, boleč krik. Stopil je do vodnjaka in kot okamenel pogledal vanj. Globoko spodaj, na mirni gladini vode se je zrcalilo nočno nebo s polno luno, ki je kazala svoj neprizadeti obraz.

Vroče solze na licih so ga pekle kot žerjavica in v nekaj korakih je slep od besa planil v sobo gospe Stern.

 

V sobi je pred prazno posteljo z obledelim baldahinom stala Izabela, visoka, prelepa, ista kot tistega dne, ko je prišel ! Bila je mirna in spokojna kot osamljen labod na gladini jezera.

Gledal jo je nejeverno, kot da vidi prikazen in v tistem trenutku se je prav vsega spomnil. Pritekla mu je v objem in mu skozi solze zašepetala v uho : »Izak, končno !«

hahahahahaha ne vem, če ne bo kdo glede na naslov komentiral,če prodajaš gorice. Mi smo tudi imeli ene, pa smo jih prodali, stric iz Kanade nam je kupil, a se ni dalo nikomur delat... jaz bi pa takoj šla tja živet. :)

Vau... Kje si se pa ti toliko časa skrivala? No, končno si prišla na plan. Krasno! :)