...v iskanju odseva, bi lahko poimenovala fotko. Zbilsko jezero je.

Ponovno vidim obraz boga,

medtem ko so se prej lovili

vrana, golob, vrabec, lev,

sova, mačka, pes 

in vnovič vrana.

Ne nujno v tem zaporedju.

Vidim obraz boga, 

v hiši brez strehe-

na pragu jeseni in

božanju svilenih listov 

okoli razgaljenih gležnjev.
Na-

žejnih, lačnih tleh.

Vidim obraz boga, na nebu -

v njem Luna, Venera, Saturn.
V želji prebiva hudič, 

plodnost je tako med stegni vlažna,

riše Rimsko cesto,
sešito s pikami in kriki.

Nekje v ozadju se skriva praznina.
Območje nemira.
O bog-

to misel bi lahko ponavljala v neskončnost.

In naslonila usta k moji školjki,

preden se zjutraj izgubi v megli.

*

spremljava ob pisanju v noči.

Sestavljanka poletja -

popoldanski flirt, napad smeha,

ožeta pomaranča, ljudje na balkonu,

dolga vožnja s kolesom,

sladoled z verbeno,

metin čaj, zrela melona,

glasbeni festival, 

nasmejana prijateljica, 

umirjen dom,

modrice na kolenih,

somrak.

Sreča je redka stvar.

Tvoja ljubka stopala,

tvoja živahnost, polna šelesta.

Tvoje roke na kitari,

prsti se spuščajo na strune,

iščejo, ker tukaj,

v mestu, minute tečejo hitreje,

mimoidoči se zaletavajo.

Pomembne so trdne odločitve.

Tvoje narastlo srce, tvoje telo

zoprstavila si se s hrabro potezo.

Zakaj ne dati vedeti, 

da jih res potrebuješ.

Seveda znaš sama odpreti steklenico muškata.

A prepustiti to drugemu,

tudi to je enakost.

*Konec koncev je življenje sestavljeno iz izjem, mar ne? V mojem malem svetu vas je nekaj. In nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan (ne samo v ljubezni, vsepovsod je tako). Pač improviziraš, kar nimaš druge izbire. To je ta večni čudež in čarovnija. In nič ni narobe, če

Dragi Veliki Prst,

Nikoli mi ni potrebno pogledati v ogledalo,

ali drugače, kar koli pogledam 

(časopise, televizijo, panoje)

je ogledalo.

Hvala, ker si poslal biografsko fotografijo

in hvala za Ray Banke.

Tvoje oči morajo biti sedaj zaslepljene.

V teh urah plitkega diha trdim,

da nimam ničesar vredno darila,

mogoče podpis vetra v škatli

in doma izdelane barvne balone.

Spuščam jih nad asfaltom.

Ni moja krivda, da ne vem,

koliko V-jev je v besedi

mukepoln - mukepoln

je res mukepolna beseda,

medtem ko nad mano

rokavica drži svinčnik, 

oblikuje preteklost v besedo,

prihodnost z vprašaji v praznino.

Hoj! Kaj mi bo knjiga brez strani.

Skloni glavo, ne delaj ničesar, 

kar priteguje pozornost!

Pomešaj se med druge in počni,

kar počnejo drugi!

Opremljen sem s slovarčkom,

da se odločim,

katere besede se bom začel učiti.

Preteklost se tako poleže preko želja

in prihodnost preko slutnje.

Saj! Nekateri dnevi se začnejo slabo

in končajo zelo dobro.

To me spomni na klicaj

ob katerem sem na ta

Lahko bi napisala pesem o človeku,

dveh,

naprimer,

dva sta vedno nasprotna stran neba.

Vzhod. Zahod. Sever. Jug.

Zato je Zemlja obroč.

Tako mislim.

A ne danes.

Mesto ve,

da se pripravlja nekaj velikega.

Priklicalo je dež.

Pravim mu,

da bom hitro nazaj,

še preden bodo 

vrbe dokončno ozelenele

in golob nad klopco odletel.

Ta včasih zagruli, 

v mislih pozdravi,

prihrani drobtino,

se oklene,

pogleda skozi krošnjo.

Ja, vrbe so letos kasno ozelenele.

To opazim.

Mogoče je tam še en.

Ja, prav možno je.

Celo pomislim,

kako tiho čepita na svojih vejah,

medtem ko dežuje.

Pada dež.

Gledata brez glasu.

Ja, tiho čepita.

V miru.

Tako mislim.

Čepita in gledata dež.

Samo,

da pada in ne dežuje.

Ljubljanica pa še naprej teče.

Čas je,

da grem domov in spakiram.

Nikoli prej ne bi pomislila,

kaj vse za seboj prinese tišina.

Dotik.

Poti še neraziskane.

Ljubim jih.

Ljubim prav od začetka.

Tako mislim.

* prihranim prostor za misli tedna, če se mi utrnejo.

**glasba

vedno so mi bili všeč.

Nisem prepričana,

a zdi se, da bo dober dan,

in ni mi mar, katera je ta ulica,

saj nočeš,

da te peljem na ogled, mar ne.

Ne iščem pretiravanja, 

da si kaj ne umislim,

poleg tega ne želim gledati nohtov ali prstov,

ki pobirajo malenkosti,

takrat vtakneš vsako nesnago v usta.

Espresso z nekaj sladke smetane?

Danes ljubim pomlad,

in mesto,

ki je veliko kot škatla barvic.

Ta se zanesljivo naseli v predmete.

In midve sva predmeta,

ki ju mesto ljubi,

ko nežno odpre cvetove

in rjuhe vročine spusti na cesto,

na najino kožo.

Na robu asfalta se tako nakopičijo samoglasnike,

čudno je to,

ko se človek navadi tuljenja vetra.

Po naravi nisem tako navezana.

Sladkor? 

Pravim ti Iris.

Tega nisi vedela, ali pa si,

pa si molčala.

Mavrico umakneš tistemu,

ki te ne spoštuje.

Vredna si tega.

Cimet?

Konec koncem,

nam bodo vsem ostali 

samo naši posebni trenutki

ali pa kaj drugega, 

kar nas bo malo zbudilo.

*Nemogoče je vedeti, zakaj se nekaj zgodi, a drugo ne. Kaj pripelje k čemu. Kaj nekaj uniči. Kaj po

Še veš ne, kaj čutim.

Lahko je biti lep; težko je tako izgledati.

Občudujem te!

Dobro vzorčiš srčni utrip

in ga mešaš z gin tonikom.

Še eno pijačo?

Rečem, ja.

Prekrižariš bar kot modno pisto,

tako mehko, v nizu biserov, 

skozi mojo kožo, naravnost v srce.

Diamanti so dekletovi najboljši prijatelji,

trideset in nekaj. Tako v stilu!

Se bom pojavila poražena z višin,

raje kot vse portrete tega sveta

bi gledala tebe,

deloma zaradi neonskih luči okoli tebe,

deloma zaradi prikritosti najinih nasmeškov,

a vseeno nočem, 

da grem, kamor greš ti,

mogoče bo bolje, 

da se odpravim tja, 

kamor nočeš, da grem.

Obožujem trideset in nekaj v stilu.

Prebijaš se skozi mojo kožo, naravnost v srce,

diamanti so dekletovi najboljši prijatelji,

biseri pripeti v tla,

tako bleščeči,

prekrižariš bar kot modno pisto,

Še eno pijačo, vprašam.

Ja, odgovoriš.

Vodka na ledu in pospešen srčni utrip.

Občudujem te!

Lahko je biti lep. Težko je tako izgledati.

Precej banalen sklep.

*No, ena od stvari, ki jih ne razume

Vemo, o dobro vemo,
da se naši dnevi šteti.
Prelesičimo jih,
zložimo v zgibanke nostalgije
in se tiho pripravljamo na pretres.
----------------------------------

Sveža septembrska noč je.

Divja trta že rdeči

ob cvetovih hibiskusa.
Okno je rahlo odprto.
Luči prižgane.
Nekdo je prestavil cvetoči kaktus na mizo.

Pripel misli.

Srečen trenutek dneva je.
Mogoče tako srečen kot jutro,
ko se črnina še ne umakne z listov
in voda še ne dobi odseva neštetih kristalov.

A še vedno je najlepša noč,
stvari so končane za danes,
sanje se zbirajo
in nič motečega te ne doseže. 

/Mogoče le misel.

Nežna je./

*Septembersko tihožitje. Takrat je bilo napisano. Svet ni samo to, kar je. Mar ne? 

Pravzaprav sem želela samo glasbo pustiti tu...za...to naj izbere vsak po svoje.

Popolnoma zmedena in nasmejana

se ustavim, naslonim,

na ograjo,

december je,

ne, januar,

januar je.

Take malenkosti kot je čas

včasih ni potrebno doreči,

po velikih nočnih dogodkih,

Gradaščica je trčila v Ljubljanico,

tok se je lomil,

s plahimi raziskovanji 

je voda zdrsela v lahkotne ure,

tipajoča obrežje, 

rastočo slast

podivjano onkraj senc.

Snežilo je.

A sonce vedno ne zaide.

Včasih obstane.

Pride na obisk,

ko si v postelji 

in reče:

"hej, saj tu se medi pesem!"

O, ljubljanske zime! Ta film v glavi!

Vedno se zavrti, ko si zaželiš,

da se,

vsaj na to lahko računaš.

Zdaj zajtrkujem dotike nočnega potovanja.

Nobenih kočljivih vprašanj o tem.

Le kaj bi ti odgovorila?

Raje preudarno molčim,

počasi spreminjam temo sanj.

Le še nekaj časa se ne bom dokončno zbudila.

Petek je,

ne, sobota,

sobota je.

Precejšna pomembnost,

ki se lahko povleče v še en dan.

Eno stopalo se dotika tal,

drugo prosto niha po zraku.

Sem zapisala dovolj?

Precej enostaven je zimski spanec,

dveh spečih teles,

sa

Stopim po hodniku, 

sonce ga ob tej uri ne osvetljuje več,

mimo utrujenega obraza,

črne ali sive obleke,

srca v žepu.

Vratarka, nekoč sem ujela,

da ji je ime Ana,

vsaj enkrat v življenju ne preveri ure.

Prigrizla sem se skozi dan 

in zdaj kolesarim mimo kioska,

polne avtobusne postaje,

panojev z nasmejanim obrazi,

parkirišča, 

ki je nadomestilo staro zgradbo.

Včasih sem bila prepričana,

da bo stala večno.

Cesta je dolgočasno ravna,

osvetljena s svetilkami in mesecem.

Komaj kdaj ga opazim,

zato ni čudno, 

da se mi zdi tako lep,

ko nenadoma pogledam navzgor.

Nežno drsi nad mestom,

spretno in mehko,

medtem ko mrzel veter reže v obraz,

razkriva gube.

Včasih naši ljudje preprosto

ne znajo govoriti drug z drugim.

Takrat malo umreš ob padanju v prazno,

malo umreš v svojem prav.

A večino sebe preživiš

s temi praktičnimi krempeljici.

Še sreča, da je cesta danes ravna.

Še sreča, da jo osvetljuje mesečina.

Še sreča, da me čakate doma na kavču.

Še sre

Mraz, tema, vlaga, 

luči trgovin v Centru se počasi ugašajo,

jaz pa stojim na cesti.

Žalostna. 

Niti ne veš kako.

Zaustavijo me hlače v izložbi.

Črne.

Ta barva nekaj obnavlja.

Iz preteklosti se vleče

kot pot tvoje pustolovščine.

To me spomni, kako je,

ko umira kdo živ.

Takrat odteče veliko krvi z vsakim udarcem,

in tudi, 

zakaj nato mrtveci vzamejo 

v svoja usta tuja življenja.

Na to sedaj mislim.

Te skrbi, da ne pridem?

Naj te ne. 

Zraku in svežim novicam se moraš zahvaliti,

da sploh vem,

čeprav sem te pred časom klicala

domov, v službo, v bar.

3 tedne in smrad,

čudno, 

luči so bile ves čas prižgane,

vrata odprta

in nihče ni pomislil.

Le kako se ti je uspelo,

tako močno zaviti v folijo

in postaviti v hladilnik.

In zakaj nisem pomislila,

da tam ne moraš vonjati cvetov,

lahko pa se utopiš v lastnem soku.

Kakšen nauk izvira iz tega?

Najbrž noben.

Mogoče, 

kako eksistencionalno je čutiti,

da si ljubljen.

Tudi to bi razumela.

Prst postaja bogata s pepelom.

*Elv

Kako si bila danes smešna Ljubljana

kot osupljiva igralska zasedba 

v filmu To so Gadje

dva sinova in njuna razigranost,

vsa malomeščanska soseska,

še sama se spreminjam v Rozi.

Zvonik Trnovske cerkve

je te dni nagnjen malo bolj v levo,

prelepi dnevi,

ko mesto spominja na igro, karte 

in pojoči zvon.

Sence dobrega in zla,

ne enega ne drugega se ne da premagati,

ne v sebi in ne drugje,

Up, ki ga vedno spremlja tihi obup.

Megleno je zunaj ali pa izgleda megleno.

To je to. O tem razmisljaš v mestu.

                                                (ob 00:06)

Pravkar sem skočila iz postelje

vsa polna prostih dni,

sita sem navadnih dni,

in na trenutke bleda.

Zakaj se ti nisem zasmilila?

Zabavneje bi bilo odpotovati

v Madrid,

napisati pesem o oranžni barvi,

a ne,

te mazohistične odvisnosti

in ta prepričanost,

saj bo zmogla, si opomogla, zrastla.

Kaj naj sedaj s tem darilom?

Ni bilo niti trenutka, da bi ga spustila,

ne vprašanj, da bi jih odložila,

ne gre brez poznih odkritij.

Se poč

Smo naše izbire.

         - Jean-Paul Sartre

Če se ustavim ob narcisovem vodnjaku 

znotraj Rotovža,

mogoče kdo pomisli,

"kako prikladna izbira",

je glava postrižena na krtačko.

Kot vojak na fronti začutim 

strah vojn in občudujem zvezdo,

ki se počasi prižiga.

Na nebu je pripetih nekaj črnih lukenj in misel, 

nič se ni spremenilo,

niti dejstvo, 

da denarnica vsebuje 69 Eur in nekaj centov.

Gola sem kot nepogrnjena miza

s šumenjem v glavi,

ki prebuja slast sladke in židke tekočine čebel.

Nič več se lakota ne zdi nepomembna.

Letni čas,

pa je kot nakladalec na poti

družinske sloge in čistosti.

Ali želim, 

da vrata zadržijo padenje snega 

po straneh rumenega tiska?

Postavili so božično drevo na Prešernovem trgu.

Opomin zajete sreče 

in stegovanja rok v sanjarjenje,

ki v tem trenutku prihaja zavito v odejo.

Objela bi te kot tulpa žuželko,

katera prinaša ter odnaša 

vso žejo, naval, vmesni dreget.

Ura mi govori,

da ostaja še nakaj minut do prižiga luči, 

ko bo v srcu poniknil vodnjak.

Trgo