...v iskanju odseva, bi lahko poimenovala fotko. Zbilsko jezero je.

Ponovno vidim obraz boga,

medtem ko so se prej lovili

vrana, golob, vrabec, lev,

sova, mačka, pes 

in vnovič vrana.

Ne nujno v tem zaporedju.

Vidim obraz boga, 

v hiši brez strehe-

na pragu jeseni in

božanju svilenih listov 

okoli razgaljenih gležnjev.
Na-

žejnih, lačnih tleh.

Vidim obraz boga, na nebu -

v njem Luna, Venera, Saturn.
V želji prebiva hudič, 

plodnost je tako med stegni vlažna,

riše Rimsko cesto,
sešito s pikami in kriki.

Nekje v ozadju se skriva praznina.
Območje nemira.
O bog-

to misel bi lahko ponavljala v neskončnost.

In naslonila usta k moji školjki,

preden se zjutraj izgubi v megli.

*

spremljava ob pisanju v noči.

Sestavljanka poletja -

popoldanski flirt, napad smeha,

ožeta pomaranča, ljudje na balkonu,

dolga vožnja s kolesom,

sladoled z verbeno,

metin čaj, zrela melona,

glasbeni festival, 

nasmejana prijateljica, 

umirjen dom,

modrice na kolenih,

somrak.

Sreča je redka stvar.

Tvoja ljubka stopala,

tvoja živahnost, polna šelesta.

Tvoje roke na kitari,

prsti se spuščajo na strune,

iščejo, ker tukaj,

v mestu, minute tečejo hitreje,

mimoidoči se zaletavajo.

Pomembne so trdne odločitve.

Tvoje narastlo srce, tvoje telo

zoprstavila si se s hrabro potezo.

Zakaj ne dati vedeti, 

da jih res potrebuješ.

Seveda znaš sama odpreti steklenico muškata.

A prepustiti to drugemu,

tudi to je enakost.

*Konec koncev je življenje sestavljeno iz izjem, mar ne? V mojem malem svetu vas je nekaj. In nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan (ne samo v ljubezni, vsepovsod je tako). Pač improviziraš, kar nimaš druge izbire. To je ta večni čudež in čarovnija. In nič ni narobe, če

Dragi Veliki Prst,

Nikoli mi ni potrebno pogledati v ogledalo,

ali drugače, kar koli pogledam 

(časopise, televizijo, panoje)

je ogledalo.

Hvala, ker si poslal biografsko fotografijo

in hvala za Ray Banke.

Tvoje oči morajo biti sedaj zaslepljene.

V teh urah plitkega diha trdim,

da nimam ničesar vredno darila,

mogoče podpis vetra v škatli

in doma izdelane barvne balone.

Spuščam jih nad asfaltom.

Ni moja krivda, da ne vem,

koliko V-jev je v besedi

mukepoln - mukepoln

je res mukepolna beseda,

medtem ko nad mano

rokavica drži svinčnik, 

oblikuje preteklost v besedo,

prihodnost z vprašaji v praznino.

Hoj! Kaj mi bo knjiga brez strani.

Skloni glavo, ne delaj ničesar, 

kar priteguje pozornost!

Pomešaj se med druge in počni,

kar počnejo drugi!

Opremljen sem s slovarčkom,

da se odločim,

katere besede se bom začel učiti.

Preteklost se tako poleže preko želja

in prihodnost preko slutnje.

Saj! Nekateri dnevi se začnejo slabo

in končajo zelo dobro.

To me spomni na klicaj

ob katerem sem na ta

Lahko bi napisala pesem o človeku,

dveh,

naprimer,

dva sta vedno nasprotna stran neba.

Vzhod. Zahod. Sever. Jug.

Zato je Zemlja obroč.

Tako mislim.

A ne danes.

Mesto ve,

da se pripravlja nekaj velikega.

Priklicalo je dež.

Pravim mu,

da bom hitro nazaj,

še preden bodo 

vrbe dokončno ozelenele

in golob nad klopco odletel.

Ta včasih zagruli, 

v mislih pozdravi,

prihrani drobtino,

se oklene,

pogleda skozi krošnjo.

Ja, vrbe so letos kasno ozelenele.

To opazim.

Mogoče je tam še en.

Ja, prav možno je.

Celo pomislim,

kako tiho čepita na svojih vejah,

medtem ko dežuje.

Pada dež.

Gledata brez glasu.

Ja, tiho čepita.

V miru.

Tako mislim.

Čepita in gledata dež.

Samo,

da pada in ne dežuje.

Ljubljanica pa še naprej teče.

Čas je,

da grem domov in spakiram.

Nikoli prej ne bi pomislila,

kaj vse za seboj prinese tišina.

Dotik.

Poti še neraziskane.

Ljubim jih.

Ljubim prav od začetka.

Tako mislim.

* prihranim prostor za misli tedna, če se mi utrnejo.

**glasba

vedno so mi bili všeč.

Nisem prepričana,

a zdi se, da bo dober dan,

in ni mi mar, katera je ta ulica,

saj nočeš,

da te peljem na ogled, mar ne.

Ne iščem pretiravanja, 

da si kaj ne umislim,

poleg tega ne želim gledati nohtov ali prstov,

ki pobirajo malenkosti,

takrat vtakneš vsako nesnago v usta.

Espresso z nekaj sladke smetane?

Danes ljubim pomlad,

in mesto,

ki je veliko kot škatla barvic.

Ta se zanesljivo naseli v predmete.

In midve sva predmeta,

ki ju mesto ljubi,

ko nežno odpre cvetove

in rjuhe vročine spusti na cesto,

na najino kožo.

Na robu asfalta se tako nakopičijo samoglasnike,

čudno je to,

ko se človek navadi tuljenja vetra.

Po naravi nisem tako navezana.

Sladkor? 

Pravim ti Iris.

Tega nisi vedela, ali pa si,

pa si molčala.

Mavrico umakneš tistemu,

ki te ne spoštuje.

Vredna si tega.

Cimet?

Konec koncem,

nam bodo vsem ostali 

samo naši posebni trenutki

ali pa kaj drugega, 

kar nas bo malo zbudilo.

*Nemogoče je vedeti, zakaj se nekaj zgodi, a drugo ne. Kaj pripelje k čemu. Kaj nekaj uniči. Kaj po

Še veš ne, kaj čutim.

Lahko je biti lep; težko je tako izgledati.

Občudujem te!

Dobro vzorčiš srčni utrip

in ga mešaš z gin tonikom.

Še eno pijačo?

Rečem, ja.

Prekrižariš bar kot modno pisto,

tako mehko, v nizu biserov, 

skozi mojo kožo, naravnost v srce.

Diamanti so dekletovi najboljši prijatelji,

trideset in nekaj. Tako v stilu!

Se bom pojavila poražena z višin,

raje kot vse portrete tega sveta

bi gledala tebe,

deloma zaradi neonskih luči okoli tebe,

deloma zaradi prikritosti najinih nasmeškov,

a vseeno nočem, 

da grem, kamor greš ti,

mogoče bo bolje, 

da se odpravim tja, 

kamor nočeš, da grem.

Obožujem trideset in nekaj v stilu.

Prebijaš se skozi mojo kožo, naravnost v srce,

diamanti so dekletovi najboljši prijatelji,

biseri pripeti v tla,

tako bleščeči,

prekrižariš bar kot modno pisto,

Še eno pijačo, vprašam.

Ja, odgovoriš.

Vodka na ledu in pospešen srčni utrip.

Občudujem te!

Lahko je biti lep. Težko je tako izgledati.

Precej banalen sklep.

*No, ena od stvari, ki jih ne razume

Vemo, o dobro vemo,
da se naši dnevi šteti.
Prelesičimo jih,
zložimo v zgibanke nostalgije
in se tiho pripravljamo na pretres.
----------------------------------

Sveža septembrska noč je.

Divja trta že rdeči

ob cvetovih hibiskusa.
Okno je rahlo odprto.
Luči prižgane.
Nekdo je prestavil cvetoči kaktus na mizo.

Pripel misli.

Srečen trenutek dneva je.
Mogoče tako srečen kot jutro,
ko se črnina še ne umakne z listov
in voda še ne dobi odseva neštetih kristalov.

A še vedno je najlepša noč,
stvari so končane za danes,
sanje se zbirajo
in nič motečega te ne doseže. 

/Mogoče le misel.

Nežna je./

*Septembersko tihožitje. Takrat je bilo napisano. Svet ni samo to, kar je. Mar ne? 

Pravzaprav sem želela samo glasbo pustiti tu...za...to naj izbere vsak po svoje.