Če se le pojaviš, je dan kot azil, z dvignjeno glavo stopam s postaje in vihtim roke. Povej mi, katero pot naj zdaj uberem. Naj lažem ali vztrajam. V sončnem opoldnevu sedim v Roza slonu, na barskem stolu, dogodek brez širšega pomena, ni za pričakovati, da se bo pojavil na naslovnicah časopisov. R

Zakaj drevo skomigaš z vejami, ko se z odprtimi očmi sprašujem, kaj da napišem. Sanjam o dogodkih, ne glej me tako s svojimi listi, počutim se umazano kot robček,  ki se kar naprej uporablja, in nikoli opere. Pari, ki se pričkajo. Človek, ki mu medtem, ko drugi gledajo odrobijo glavo, množica pa vz

Že nekaj časa ni deževalo, še dobro, na mokrem asfaltu se neprenehoma bleščijo cestne luči. Umreti, živeti, doseči, imeti, v mračnih očeh tega sveta, v porušenih mislih, ki sanjajo o toplini. Noben brisalec stekel ne more zbrisati kapelj s te fotografije, Bog mi pomagaj, manj kot navadne, brez sexa

  Ni da me ne privlačiš in diham s kožo, kakor grulijo golobi na okenskih policah, in imam različne okuse, in rada imam degustacije, kakor golobi izbirajo primerno  velike zalogaje, in marsikdaj so nedoumljive, prave življenjske modifikacije, kakor golobi odkrivajo, odkrivam... Lažem.  Sem... Pored

              Povabilo na zajtrk, kosilo in večerjo. Kako se ti to zdi? In to takrat,  ko imam v žepu samo še peščico poljubov, nekaj malega sladkorja, premalo, da bi z njim osladila limone. Nauk je v tem, mar ne? Zadrži limone do konca, vse ostalo se lahko popravi. No, zdaj pa resno. Zadnjo pesem,