Veliko se govori o fleksibilnosti dela, pozablja pa se seksualno fleksibilnost pri naboru partnerjev. Vaginalna fleksibilnost žensk se v (malo) meščanski družbi kaže dejstvu, da so pripravljene uskladiti svoje seksualne in ekonomske potrebe pri naboru seksualnih partnerjev v patriarhalni družbi, pri tem pa se slepijo, da so to njihove resnične potrebe, da čutijo afiniteto do določenega moškega iz resničnih nagibov, neodvisno od njegovega ekonomskega položaja. Edino v komunizmu druge faze, ko bi odmrla država in s tem sleherni buržoazen vpliv na (samo)vrednotenje posameznika, bi bila taka logika ukinjena, ker bi bilo premoženje irelevantna kategorija. Podobno v razvitem socializmu. Lepo žensko telo je v meščanskem okolju kapital, ženska ga doživlja kot investicijo v zvezo z moškim. Žensko nezavedno je v buržoazni družbi pogosto prodajno strukturirano kot je moško nezavedno nakupno (zvodniško) strukturirano. Vagina je pogosto razumljena kot kapital, ki omogoča materialno udobje, zato lepe ženske praviloma nikoli seksualno ne občujejo z reveži. Izobrazba tukaj nima velike vloge. Višje izobražene ženske zahtevajo tudi boljše plačane seksualne partnerje, ker podzavestno še vedno razmišljajo v luči samo-prostituiranja. (Malo)meščanska ekonomsko-seksualna zveza med moškim in žensko je največkrat travestija prostitucije. To je lažna meščanska ljubezen med moškim in žensko, ki se slepi da denar med njima ni glavni posrednik. V meščansko-kapitalistični družbi se mora moški obnašati kot zvodnik – samec, ki s kapitalom privablja samice (če ne, je socialno izključen), samec, ki mora žensko impresionirati s falično-kapitalskimi simboli (hišami, avtomobili, „razkazovalno potrošnjo“).

Denar in bogastvo sta videna kot najvišji vrednoti. Odnos do ženske je pri (malo)meščanu izrazito materialističen, lastniški – to je dejansko zvodniško pojmovanje ženske kot kurbe, s to razliko da je pri (malo)meščanu zvodnik in stranka on sam. (Malo)meščanka pa se v patriarhalni družbi v zvezi nezavedno doživlja kot tista, ki s svojim videzom dosega boljši ali slabši materialni status, pridobi družbeno-ekonomsko močnejšega samca. Izobrazba tukaj praviloma ne pomaga dosti. Vaginalna ekonomija.

Marx piše o zavedanju; človek se ne zaveda svojih resničnih potreb, zato prevladuje lažna zavest – ideologija. Že Freud je pokazal, da se človek ne zaveda svojih resničnih nagnjenj. Zavest o resničnosti človeka seznani z njegovimi resničnimi potrebami in pogoji (Fromm, 1961/2011: 21-23). V socialnem kontekstu subjektivizem in objektivizem, spiritualizem in materializem prenehajo biti antinomije. Koncept privatne lastnine predpostavlja da subjekt poseduje zasebno lastnino, kadar jo ima dejansko kot kapital ali jo direktno konzumira. Koncept privatne lastnine po Marxu obstaja kot sredstvo za življenje, a je napačno razumljen kot življenje privatne lastnine same – to je odtujitev v fizičnem in intelektualnem smislu, nadomeščena s pojmom posedovanja. Redukcija človeškega bitja na dimenzijo posedovanja. Več kot imaš, večja je odtujitev (ibid.: 35-36). Marx trdi da z rastjo materialnih objektov narašča število tujih entitet, katerim je človek podvržen, z nevarnostmi prevare, tatvine itd. In posledično osiromašenje človeka. Njegova potreba po denarju narašča. Denar je edina sila, s katero lahko človek obvladuje sovražno okolje, zato postaja človek vse boj odvisen od denarja, manj avtonomen, njegova potreba po denarju je edina resnična potreba, ustvarjena z moderno ekonomijo (ibid.: 54).

„... spolna svoboda se usklajuje s koristnim prilagajanjem,“ načelo represivne resničnosti je vse bolj prodrlo v načelo užitka, v odtujenem svetu (Marcuse, 1955/1985: 90). Prevlada načela resničnosti nad načelom užitka v represivni de-sublimaciji se kaže v slabitvi erotične energije in spremlja „sodobne težnje k introjekciji totalitarizma v vsakodnevno človekovo delo in okolico, v njegov trud in njegovo radost,“ spolnost pa pronica v poslovne odnose, politiko, propagando in postane orodje družbene kohezije prek pristajanja na pravila igre (Marcuse, 1955/1985: 13).

V Une femme mariée je Godard predstavil obliko prostitucije kot pogoj meščanskega zakona. Heroina je (seksualni) objekt za moža. Odtod pogled na zakonsko zvezo kot legalizirano prostitucijo, oz. kot bi rekel Kant: „Pogodba ki zagotavlja podpisnikom ekskluzivno uporabo partnerjevih seksualnih organov“ (Roud, 1967/2010: 25).

„Oglaševanje povzroča, da si ljudje žejo več kot imajo, tako jih primora da se prostituirajo, da kupujejo stvari, drugi se prostituirajo da jih prodajajo: neskončen začaran krog potrošne družbe (ibid.: 25). Godard je dejal: „Mislim, da je oglaševanje prostitucija; je zvodništvo. Imenujem prostitutko vsakega, ki dela to česar noče.“ (ibid.: 25). V tej luči je seveda razmišljanje ženske kot prostitutke odvisno glede na njen ekonomski položaj. V odnosu do slabše plačanih moških ni prostitutka, je pa v odnosu do boljše plačanih. Moški vendarle ne more biti „prostitutka“(z redkimi izjemami) ker njegovo telo ni seksualno-trgovski objekt, lahko je zgolj mezdni suženj, v razmerju do moških/žensk, ki so višje na družbeni lestvici. Mezdni suženj je stvar brez seksualnih organov in pravic.

Človekova seksualnost je odvisna od njegovih ekonomskih pogojev bivanja; poleg subjektivnega pritiska pri nastanku sublimacij je „forma sublimacije docela ekonomsko pogojena“, kajti o tem, kako lahko človek sublimira svoje gone, „odloča predvsem družbeni položaj“ (Reich, 1984: 43). Prostitucija ima v dobesednem pomenu besede zelo nizek družbeni status, saj je slednja zrcalo nerazrešenih družbenih protislovij, razmerij med spoloma in potlačitev ter zato, ker so se družbeni subjekti prisiljeni prostituirati pri svojem delu, torej virtualno posnemati dejansko prostitucijo. O tem sem pisal tudi v eseju Kapitalizem in odtujitev prek proizvodnje in potrošnje v knjigi Smisel in revolt (2010).

Malomeščanke vrednotijo, rangirajo moške glede na njihovo kupno moč. Intelektualno in materialno opolnomočenje žensk v družbi kot posledica višje (univerzitetne) izobrazbe ne spreminja (malo)meščanskega mišljenja in pojmovanja sveta kot materialistične lestvice v korelaciji s seksualnostjo – to je tipično malomeščanski pogled na družbo, na moškega, na lastno telo. Telo kot investicija. V ženskem - (malo) meščanskem nezavednem materialistični simboli produktivnosti oz. objekti razkazovalne potrošnje, ki jih poseduje moški, delujejo kot falični simboli, ki obljubljajo uspešen razplod. Objekti razkazovalne potrošnje – hiše, avtomobili, jahte – so videni kot rezultat dela in sposobnosti, zato jih (malo)meščani cenijo, odtod tudi (malo)meščanska nadutost in prezir do tistih, ki teh objektov ne posedujejo. Ker imajo nizko razvito sposobnost imaginacije, simboličnega in metaforičnega mišljenja, verujejo le v materialne objete. Zato sovražijo umetnost, ker je ne razumejo. Pojmovanje umetnosti kot obrti ali družinske tradicije je tipično malomeščansko (tako pojmovanje umetnosti odseva celo v umetniških akademijah, npr. AGRFT, kjer je nepotizem važen kriterij pri izboru kandidatov na sprejemnih izpitih, pa tudi mediokriteta).

Za malomeščane je Audi vrednota, ne pa recimo Antonioni ali Šostakovič. Materialistične predpostavke sveta (male)buržoazije: subjekt kot monada, materializem, dober zakon kot vrednota, družbeni status quo. Hiša-avto-pes-in-žena maksima.

''Možače'' pa mislijo, da je „dobro biti moški“, pri tem pa vzamejo od moškega tisto, kar je najslabše, najbolj nagnusno, najglobljega prezira vredno: sadizem, posesivnost in nadutost (političarke tipa Angela Merkel in Margaret Thatcher), ki ne pomislijo na feminilne ženske – velike matere – tipa Benazir Bhutto. Možače mislijo, da je dobro „kastrirati“ moške in obvladovati ženske – v represiji, sodstvu, politiki – falične ženske, „možače“, ki povzamejo patriarhalni red in patriarhalni sadizem, ki je rezultat družbenega razvoja. Zavist do penisa je alfa in omega feministične religije, pri tem pa možače-feministke ne priznajo lepote vagine – ženska je ženska, ker razpolaga s tistim, s čemer moški ne more: z lepoto. Brez ženske se konča umetnost, se konča filozofija, se konča življenje samo, se konča transcendenca. Feministična ideologija pa to ignorira. »Moški protest« – v tem je vsa bit feminizma.

V okviru Vseslovenske ljudske vstaje se dvigujejo te in one skupine, tudi društvo feministk kot npr. Rdeča zora.  A VLV ni revolucija, brez revolucije pa ni in ne bo svobode. Zadnjič je bilo moč videti pred parlamentom možače-feministke, ki so izzivale možače-policajke. Tu ni antagonizma: možača je možača, ni predstavnica revolucije, emancipacije.

Ker komunizem prinaša »prevrednotenje vseh vrednot«, se subjekt ne more več konstituirati v odnosu do kapitala ali birokratske sile: to spoznanje prinaša osvoboditev za oba spola. Ni čudno, da so malomeščanke, feministke ter moški-japiji največji konservativci.