Tomaž Janežič

Medicinski totalitarizem in smrt subjekta

(esej)

Medicina in represija reducirata subjekt na objekt v funkciji biopolitike. Subjekt ne obstaja. Mehanicistično gledanje na svet je skupno tako medicini kot represiji, smisel pa je ohranjanje stausa quo. Poveličevanje medicine – pobožanjenje zdravnikov – in prava je tipična meščanska ideološka strategija, ki naturalizira konformizem in kulturo krotkosti. Krotki potrošniki, krotki pacienti, krotki državljani so del vsake totalitarne ideologije: stalinizma, politične, finančne, medicinske ideologije. V funkciji „objektivnosti“ („Bodimo objektivni!“) se izničuje potencial za družbeno spremembo. Medicinski diskurz je tako podoben ekonomskemu diskurzu v svoji enodimenzionalni, represivni funkciji, ki izključuje vsako alternativno gledanje kot nično. Zato neliberalna paradigma smeši alternativne družbeno-ekonomske modele kot medicina smeši alternativno medicino. Gre za obliko biopolitičnega totalitarizma. Stalina dandanes ne rabimo – imamo birokratski aparat, toda paradoksalno je, da je bil prav Stalin največji arhitekt birokracije vseh časov. Pravna država je birokratska država. Pravo podpira medicinski diskurz, ki reducira intencionalno zavest.     „Sprejeti bolezen“ („Nehajte zanikati!“) je isto kot sprejeti policijo, sprejeti represijo, sprejeti slabo vlado, sprejeti dominantno kapitalsko ideologijo, sprejeti totalitarizem. V človekovi zavesti ni nič negativnega, kajti zavest je naravnana k biti sami, bit pa je, kot trdi Sartre čista pozitivnost. Ker je bit čista pozitivnost, je tudi zavest čista pozitivnost, slednje spoznanje ovrže idejo o moči negativnih misli. Negacija je nekaj zunanjega, tisto kar se zavesti vsili, zato je negativno v zavesti lahko le zavest o negaciji, to pa ni enakovredno negativni zavesti.  Sprejeti bolezen je diskurz represije. Bolezen ni nekaj kar se sprejeme, absurd se ne sprejeme, se vsili. Absurd ni integralen del zavesti, del ontološkega eksistencialnega projekta. Absurd ni v svetu, ne v človeku, je v razmerju med njima (Camus). Mehanicistično in empiristično gledanje na svet reducira zavest na ničlo. Po medicini je človek zgolj seštevek tesnih organov, s sedežem v možganih,  a celota ni seštevek njenih delov, marveč je nad-determinirano svojstvo kot uči Gestalt psihološka šola. Empirija in diskurz „resničnosti“ diskvalificira zavest s svojimi sposobnostmi intencionalnosti, kreativnosti, transformacije, abstrakcije itd. Celo fizika 20-ega stoletja je morala priznati konstitutivno naravo zavesti. Hisenberg, oče načela nedoločnosti, pravi da „kar smo ugotovili matematično je objektivno dejstvo v manjšem delu, v večjem je raziskovanje možnosti“. Subjekt je „konstitutiven“ (Marcuse, 1964/2002: 153). Negativno mišljenje je značilnost dvodimenzionalnega mišljenja in historične dialektike. Dialektično mišljene definira „gibanje stvari od tega kar niso do tega kar so“. Dialektična logika odstrani abstrakcije formalne logike, s tem da se osvobaja  zavajajoče objektivnosti, ki zanika dejavnike za dejstvi, razume svet kot historičen univerzum (ibid: 153-155). V historičnem univerzumu ni prostora za statična razmerja moči in submisivnost; gibanje stvari samo osvobaja subjekt z vsemi njegovimi konstitutivnimi sposobnostmi. Medicinski diskurz je dejansko podaljšek buržoazno-kapitalističnega razrednega diskurza, discipliniranja nižjih slojev. Medicina dobro ve da ne more na enak način obravnavati pripadnike buržoazije in prekariata. Medicinski diskurz je naturalizacija razrednih razmerij v družbi. Ideologija krotkih teles, apologija razrednih razlik. Razločevanje kakovosti zdravstvenih storitev med zasebnimi in javnimi je strategija razrednega ločevanja. Absurd zdravnikov je da hkrati ko mislijo, da zastopajo univerzalna načela in izvajajo univerzalno poslanstvo, popolnoma sprejemajo buržoazno pojmovanje družbe in kapitalistično hierarhijo. To je zaredi tega, ker so zdravniki sami večinoma pripadniki male buržoazije. Intelektualcev – z redkimi izjemami – med njimi ni. Zdravnik je dejansko eden klasičnih primerov popolne parcializacije funkcij in alienacije v buržoazni družbi. Visoka stopnja specializacije gre z roko v roki z visoko stopnjo parcializacije in alineacije, res pa  je da je visoka stopnja specializacije/parcializacije družbe povezana z visoko stopnjo učinkovitosti. Administrativna učinkovitost omogoča gladko delovanje države, toda učinkovita administracija krni subjekt. Zdravnik je tehnik telesa, ekspert, tehnična inteligenca, ki izvaja svojo premoč iz administrativno-birokratske pozicije v funkciji biopolitike. Medicina in represija (policija, vojska, pa tudi sodstvo, ki ima represivne konsekvence) si domišljata da imata monopol nad življenjem in smrtjo, odtod razumljiva domišljavost slednjih akterjev; toda monopol nad življenjem in smrtjo je izvajan v funkciji biopolitike. A resničen monopol nad življenjem in smrtjo ima le absurd efemernosti človekove eksistence. Absurd pa je nepredvidljiv, saj je vezan na čas-prostor, ki je indiferenten do človeka – človek je njegova naplavina. Redukcija nepredvidljivosti pomeni tudi redukcijo subjekta.

V biopolitiki se vzpostavljajo vprašanja in skrb nad rojstvi, smrtmi, razmnoževanjem, plodnostjo populacije, življenjsko dobo, boleznimi. Prvotna oblast nad telesom se je spremenila v oblast, ki meri na človeka-vrsto, na mnoštvo. Nova tehnologija oblasti zajema množično telo, ki pa se ga da kvantificirati, in problem njenega razvoja in obstanka je tako političen kot znanstven. Smrt ni več del tehnik discipline. Kar je bilo z vidika oblasti nekoč povezano z rituali, kar je smrt poveličevalo (pri sankcioniranju kršilcev temeljih zakonov) se je umaknilo zanikanju smrti; smrt se je umaknila z velikih prizorišč usmrtitev in zanimanja, postala je sramotna. Oblast je vse manj pravica do usmrtitve in vse bolj naloga skrbeti za življenje, tako, da vanj posega, da nadzoruje življenje. Smo v obdobju normalizacijske družbe, ki se z disciplinarnimi in regulacijskimi tehnologijami razteza čez celotno površino organskega, biološkega: čez celotno populacijo. Biooblast skrbi za produkcijo življenja v populaciji, vendar ta biooblast proizvaja tudi orožje za množično uničevanje, v njej je še vedno navzoč paradoks, ki se razjasni prek rasizma, utemeljenega na evolucionizmu v najširšem smislu. Ta se opravičuje z zaščito lastne vrste (Foucault 2007: 93 -103).

Ideologija normalnosti in ideologija terapevtskega diskurza (talk showi, oddaje o zdravju) sta povezani, merita na povprečnega človeka. Povprečen človek je produkt dominantne ideologije, represije, medicine, medijev. Zato mediji reprezentirajo povprečnost, konformnost, „normalnost“ in represijo. Poveličujejo terapevtsko kulturo – medicino, psihiatrijo itd. Toda povprečen človek ne obstaja, je produkt oblastne domišljije, ideologije.

Ideologija je »imaginarno razmerje med individuumi in njihovimi realnimi eksistenčnimi razmerami« (Althusser, 2000: 87). Potreba po imaginaciji eksistenčnih razmer so a): laži samodržcev in duhovnikov, ki naj bi ljudi prisilili, da ubogajo ali b): materialna odtujitev, ki vlada v eksistenčnih razmerah ljudi, teza, ki jo je zagovarjal Marx, Althusser pa zagovarja tezo, da je v ideologiji predstavljeno razmerje do eksistenčnih razmer. V ideologiji je zastopano imaginarno – ne realno – razmerje individuumov do realnih razmerij, v katerih žive, kar predpostavlja, da ima ideologija materialno eksistenco (ibid.: 88-91). Ideologija kot niz med seboj povezanih idej, ki omogočajo soglasje, da, ni pa mogoče predpostavljati da ideje nasploh nimajo duhovne eksistence, kot trdi Althusser (ibid.: 91). Ideje niso vezane na prakse, ideologija pač.

Vsaka družba mora reproducirati svoje produkcijske pogoje, da obstoji, tako da reproducira produktivne sile  in  obstoječa produkcijska razmerja (ibid.: 56), reprodukcijo produkcijskih razmerij zagotavljajo ideološki aparati države (ibid.: 76). Šolski sistem, ki je ključen za reprodukcijo delovne sile proizvaja spretnosti, pravila pokorščine, pravila družbene ureditve itd. Omogoča reprodukcijo podrejanja pravilom veljavnega reda omogoča podrejanje dominantni ideologiji in tudi njeno prakticiranje: ideologije izkoriščancev in izkoriščevalcev ali pomagačev  (ibid: 60-61).

Esenc ni moč kvantificirati, to so vedeli veliki filozofi, fenomenologi kot sta bila Husserl, ki je pisal o krizi evropskih znanosti, in Merleau-Ponty,  ki je pisal da vse vrednosti izhajajo iz zavesti,  da je misel vrednostno dejstvo; da dejstvo samo zase, brez človeške interpretacije ni nič, in da je poizkus opisati svet brez človeka, objektivno, cilj empiričnih, naravoslovnih znanosti jalov kot poizkus izenačiti zavest z objektivnim svetom, brez te zavesti o svetu … Naravoslovne zananosti verujejo da obstaja reničnost neodvisno od človeške zavesti,  pozabljajo pa da  je ravno zavest izhodišče in esencialni pogoj za sleherno znanost  (Gallagher, Zahavi, 2012: 24-31).

Medicina interpelira ljudi v subjekt-objekt svoje prakse, interpelira jih v paciente – identifikacija z boleznijo naj bi aposteriorno signalizirala novo sebstvo pacienta („bolezen – to sem jaz“), individualnost druge vrste, totalitarne. Medicina kategorizira ljudi podobno kot represija: medicinke kartoteke postajajo vse bolj podobne policijskim, velika koncentracija podatkov na zdravstvenih karticah omogoča čedalje večjo stopnjo zdravniške kontrole pod krinko „varnosti“, kar pomeni poseg v pravico do zasebnosti. Digitalne tehnologije omogočajo vsepričujočost nadzorovanja. “… naraščajoči trendi nadzorovanja“ ... ”omogočajo da se ohranja status quo v družbi”, „tehnologije kot so  DNK prstni-odtisi, elektronsko etiketiranje, zdravstveno skeniranje, testiranje na droge, biometrične ID kartice in potni listi. Subjektivnost odmira, zato tudi rezistenca“ (Ajana, 2005: 1-3).

Medicinski diskurz enako kot ekonomski in finančni pridiga z religioznim žarom o resničnosti, mehanicistično-empiristični, objektivni resničnosti. Že psihiatrija rada uporablja besedno zvezo da nekomu manjka „smisla za resničnost“. To pomeni smisla za represijo. Resničnost ni materija, in materija še ni resnica. Resničnost ni represivni materializem, je lahko kvečjemu dialektični materializem, ki upošteva človeškega duha. Medicinska „resničnost“ pa je represivna kot je policijska, pravna „resničnost“ – enodimenzionalna, represivna, totalitarna, resničnost dominacije (bolezni, policije, zdravstva itd.) Problem resničnosti je postal strategija tehnične simulacije, multiplikacije podob, zato znaki ne kažejo več resničnosti, marveč jo maskirajo, resničnost pa izginja (Baudrillard, 2008: 5). ”Vera v resničnost je ena od elementarnih oblik religioznega življenja”… “propagandisti  resničnosti” so „reducirali svoje življenje na akumulacijo dejstev“ (ibid.: 95-96). Ideologija dejstev, ideologija objektivnosti, ki pod krinko objektivnosti skriva specifično ideološko namero – pridobivanje soglasja, ukinjanje subjekta. Apologeti in propagandisti realnosti verujejo da je aktualna forma eksistence stvari v skladu z njihovo esenco, med esenco in eksistenco ne vidijo razlike ter ignorirajo kontradiktorno naravo stvari.

Diskurz racionalnosti, empirizma, ni ideološko nevtralen: njegov cilj je zatiranje človeškega duha, ima konservativen političen predznak. Podobno neoliberalna ekonomska paradigma; v biopolitiki današnjih dni prihaja do popolne konvergence med medicino in ekonomijo, teologijo in sociologijo. Simulacija resničnosti hoče perpetuirati represivno družbo. Filozofija išče svobodno resničnost. Logos in Eros iščeta resnico onkraj kontingence; sodbe o resničnosti so povezane z njeno subverzijo. Resnica ima subverzivno moč. Vsa filozofija ki preučuje resničnost, bazira na dvodimenzionalni misli (Marcuse, 1964/2002: 131-136). Formalna logika zanemarja konflikt med esenco in videzom, tehnološka racionalnost je povezana s pravili dominacije in kontrole (logika dominacije). Dialektična logika razume svet kot historični univerzum, utemeljen na historičnem razumu; nasprotuje vzpostavljenemu redu in razkriva iracionalno naravo družbenega reda. Dvodimenzionalna dialektična misel je kritična in negativna; poudarja konflikt med aktualnimi in dejanskimi možnostmi v družbi.  Uveljavljena resničnost pa zanika logiko kontradiktornosti, in zadržuje status quo (ibid.: 141-146).

Biopolitika in diskurz racionalnosti, kontrole in ideološke apropriacije realnosti gredo z roko v roki na vseh področjih družbe (pravoznanstvo, sodstvo, policija, medicina, politika,            ekonomija, mediji itd.). Zahodna medicina glorificira ideologijo dejstev, akumulacijo dejstev, biopolitično etiko, in prezira osebnost (pacient kot suma telesnih organov), a pozablja da je človek transcendenca, ne množica atomov, zato zanemarjajo kvalitativno dimenzijo življenja in vzdržuje celo neznosno življenje in nasprotuje evtanaziji. Podobno počno religije, ker hočejo ohranjati trpljenje, se pravi kontrolo, v tostranstvu in onostranstvu (zanimivo kako se opisi posmrtnih izkušenj ujemajo z religioznimi nauki, zdi se, da moč ideologij sega še onkraj groba).

 Zdravniki si že dolgo ne prizadevajo za ozdravitev pacienta, marveč za spremembo bolezni v kronično – nova medicinska politika. Porast kroničnih bolezni korelira z vse večjo vlogo medicine v vsakdanjem življenju. Kroničen bolnik je krotek, razosebljen in dober potrošnik medicinskih storitev – ideal. „Znanstvena metoda, ki je vodila do vse bolj učinkovite dominacije narave“ … je privedla do vse bolj učinkovite „dominacije človeka po človeku prek dominacije narave“ (ibid.: 162). Kvantifikacija narave je ločila resničnost od inherentnih ciljev in ločila „resnico od dobrega, znanost od etike“ (ibid.:150).

Husserl je ugotavljal, da je matematizacija narave privedla do konstrukcije idealne resničnosti, ki se jo korelira z empirično resničnostjo, kar pa pomeni sklicevanje na pred-znanstveno prakso, ki je konstituiral Galilei. Rezultat je bila iluzija da je matematizacija narave ustvarila absolutno, avtonomno resnico, bila pa je le specifična metoda (Husserl, 1954: 49).

Desubjektivacija posameznika–pacienta se pogosto kaže v pregovorni nadutosti zdravnikov, pri čemer vendar prednjačijo ženske, zaradi znanih motivov zavidanja penisa, ki jih poznamo iz psihoanalize (Sigmund Freud, Melanie Klein) ali individualne psihologije A. Adlerja, ki govori o t.i. „moškem protestu“ pri ženskah. Znano je, da so le ignoranti lahko domišljavi, ker mislijo da vejo vse – o tem je govoril Jean Claude Carriere, legendarni francoski scenarist (Belle de jour, Cet obscur objet du désir itd.) v okviru EPK. Manj kot človek ve, nižja kot je njegova splošna izobrazba in intelektualna širina, manj vzrokov ima za domišljavost in prezir do drugih, razen kadar mu hoče primitivec zastaviti pot. Intelektualna širina vključuje intelektualno radovednost, večdimenzionalno mišljenje, interdisciplinarnost vedenja, odprtost, svetovljansko držo itd. Pri zdravnikih, splošnih ali specialistih slednjih odlik nikakor ne boste našli – z redkimi izjemami, zdravniki tipa Albert Schweitzer npr. Če bi iskali intelektualno širino – absurd je da se zdravniki imajo za intelektualce, sancta simplicitas! – pri zdravnikih je podobno kot bi jo pri kakšnem kemiku ali biologu. Ekspert-tehnik ni intelektualec, ker pa smo postali družba ekspertov, pri kateri velja naj levica ne ve kaj dela desnica, se nevedni zdravniki vključujejo v javna mnenja o političnih zadevah ali celo svetovnonazorskih vprašanjih.

Tehnike desubjektivacije se precej razlikujejo od primera do primera, od banalne nadutosti nekaterih splošnih zdravnic, s primesmi psevdo-faličnih žensk, do pokroviteljsko-paternalistične drže, ki jo zavzemajo kakšni specialisti, ki se imajo za nekoga, ki je v poziciji Lacanovega „subjekta, ki ve“ - buržoazna nesramnost, ki kaže na patološko zavist (študije Melenie Klein) in regresijo na analno-sadistično fazo (Freud). Pokroviteljski diskurz „specialistov“, ki omalovažujejo paciente, četudi jim lahko dokažejo kontradiktorno in neučinkovito diagnostiko (zavlačevanje s pregledom na nefrološkem UZ), se ponavadi konča s floskulo “V medicini ena in plus ena ni dve“. Ne, je lahko tudi tisoč, pri takih ekspertih in zavoženi diagnostiki – posledice prenaša pacient. Če kakšnega zdravnika spravijo ob licenco ali celo v zapor Zdravniška zbornica bije plat zvona. Bankirji, politiki, zdravniki, sodniki, tožilci se imajo za nadljudi, za državo znotraj države – podobno mafija – z odsotnostjo moralne razsodnosti.

V njih ni nič nadčloveškega, ne v širini, ne v osebnih odlikah – v njih ni ne Zaratustre, ne Marxa, ne Sartra. V njih ni nič, je le akumuliran družbeni status, ki jim ga malo-buržoazna družba pripisuje. Primitivizem in mediokriteta gresta z roko v roki, v žepni državici kot je Slovenija se to toliko prej opazi.

Še dosti bolj groteskno, pa tudi komično je naduto in nesramno obnašanje nekaterih medicinskih sester: možače, ki „upajo, da jim zrase penis“, kot se je nekoč v šali izrazil Freud o nekaterih svojih pacientkah. V ženski domišljiji dobi penis magično moč, ki omogoča oralno zadovoljitev, želja „po očetovem penisu, ta postane objekt njenih oralnih, uteralnih, analnih in genitalnih vzgibov“, tako materi zavida, ker naj bi inkorporiarala njegov penis. Deklice, ki zavzamejo ženski položaj odnos do penisa pripelje v ponižno držo, drugače pa občutek sovraštva, ker so jim odrekli penis, pripelje do zavidanja penisa. Med fantazijami pride do podzavestnega enačenja penisa in dojke, izhajajoče iz frustracije z materino dojko, zahtev oralno-sesalnih vzgibov, izhajajočih iz frustracije, ki jo je povzročila mama, ki izhaja iz bojazni deklice, da bi izropali notranjost njega telesa. Zamera do matere, ker ji je odtegnila dojko, se krepi z zamero do tega, da ji ni „prepustila očetovega penisa kot objekta zadovoljitve“, gre za to, da noče penisa kot atributa moškosti, marveč kot objet oralne zadovoljitve, kar povzroča sovraštvo do matere (Klein,  1932/1998: 106-109).

Kako se prej omenjene podzavestne težnje odražajo pri medicinskih sestrah? Pri uživanju v intravenozni aplikaciji zdravil pacientom, verbalni dominaciji nad pacienti, ki včasih preide v neprijetno vokalno artikulacijo medicinske premoči – velja zlasti za dopoldanske sestre, ki jim zgodno vstajanje in velika množina pacientov zbuja nedopovedljiv gnus, gnus, ki ga ni mogoče prezreti, saj o njem pričajo tako njihova mikromimika kot kretnje, besede, toda saj jih nihče ni silil v ta poklic! Policaj, sestra ali zdravnik je poklic, ki si ga izbereš, nihče te vanj ne more prisiliti, to je poklic, ki si ga izbereš (sic), največkrat ne zaradi altruističnih vzgibov, marveč prej sadističnih in potrjevanja svojega ega. Potrjevanje ega ni nič slabega, nasprotno, nevarno pa je, če je povezano z biopolitičnim sadizmom. Toda to je napaka buržoazne države 21-ega stoletja.

______________________________

Literatura:

1.                 Ajana, Btihaj (2005): Surveillance and Biopolitics. Electronic Journal of Sociology,at http://www.sociology.org/content/2005/tier1/ajana_biopolitics.pdf

2.                 Althusser, Louis (2000): Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /* cf.

3.           Baudrillard, Jean (2008): The Perfect Crime. London, New York: Verso.

4.                 Foucault, Michel (2007): Življenje in prakse svobode: zbrani spisi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU . 

1.    55.  Gallagher, Shaun; Zahavi, Dan (2012): The Phenomenological Mind. London and New York: Routledge.

6.      Klein, Melanie (1932/1998): Zavist in hvaležnost: izbrani spisi. Ljubljana: ISH, Studia humanitatis.

7.          Marcuse, Herbert (1964/2002): One-Dimensional men. London and New York: Routledge.

1.    88. Merleau-Ponty, Maurice (1945/2014): Phenomenology of Perception. London and New York: Routledge.

9.  Sartre, Jean-Paul (1943/2010): Being and Nothingness. London and New York: Rutledge.