Članek
Evropska unija-kaj je še ostalo od Evrope
Objavljeno Jul 27, 2016

 

Zveza evropskih držav, z mednarodnega vidika razpeta med ohlapno federacijo in konfederacijo, je med državljani Evrope poznana kot Evropska unija (kratica EU). Unija ima 508 milijonov prebivalcev (ocena leta 2010) in je tretje največje prebivalstvo na svetu, s površino 4.336.790 km2  predstavlja sedmo največje ozemlje po površini. Če naredimo primerjavo z ostankom sveta, je po oceni Eurostata (2013) delež Evropske unije v globalnem BDP (bruto družbeni produkt) najvišji, saj znaša kar 23,7 %, sledijo  ZDA- 22,2 %, Kitajska -12,1 % in Japonska -6,5 %. Evropska unija se danes spopada z več krizami, gospodarsko , finančno in še posebej z begunsko. Skoraj 60 let po rimski pogodbi večino prebivalcev Unije zanima, kaj je ostalo od evropskih idealov, saj od nekdanjega navdušenja nad Unijo in njenih plemenitih ciljev ni ostalo veliko, v glavnem povsod prevladujejo malodušje, obup in resigniranost. Evropska unija je v kritičnem obdobju in slabem stanju, obstaja zelo resna nevarnost, da Evropska unija razpade. 

Kako je nastala Evropska unija ? 

Po koncu druge svetovne vojne se je porodila ideja o povezovanju držav, da bi se preprečile grozote vojne, saj države, katere med seboj trgujejo, ne bi napadle druga drugo, ker bi to škodilo gospodarstvu. Premog je bil zalo pomemben, saj je dajal energijo, potrebno za proizvodnjo, jeklo pa je bilo potrebno za stroje in seveda tudi za orožje. Šest držav (Nizozemska, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg, Francija in Belgija) se je leta 1950 povezalo  predvsem gospodarsko-ustanovile so Evropsko skupnost za premog in jeklo. Ista šesterica držav je 25. marca 1957 podpisala rimsko pogodbo, s katero je bila ustanovljena  Evropska gospodarska skupnost (EGS), katera se je leta 1993 preimenovala v Evropsko unijo. Najpomembnejšo vlogo pri genezi Evropske unije so imeli Francoz Robert Schuman (9. maja 1950 je predstavil idejo o današnji EU in zato ta dan vsako leto obeležimo kot Dan Evrope), Nemec Konrad Adenauer, Italijana Altiero Spinelli in Alcide De Gasperi, Belgijec Paul-Henri Spaak, Luksemburžan Joseph Bech ter Nizozemec Johan Willem Beyen, to so nekako ustanovni očetje Evropske unije. Evropska unija temelji na prostem pretoku ljudi, kapitala, blaga in storitev. Evropska unija ima skupno valuto – Evro, kovanci in bankovci  so se pojavili leta 2002. Unija ima štiri simbole: himno, zastavo, geslo in praznik (dan Evrope). 

Evropska unija in Slovenija 

Evropsko unija je sestavljena iz 28 držav članic, Slovenija se je Uniji pridružila leta 2004, leta 2007 pa smo tudi v Sloveniji začeli plačevati z evri. V unijo je Slovenija stopila skupaj z devetimi drugimi državami in sicer z nekoliko grenkim okusom, saj je večina dotedanjih članic  zahtevala najmanj dveletno prepoved prostega pretoka delavcev. Ali se Slovenci počutimo kot Evropejci ? Če bi v Sloveniji vprašali ljudi kdo je predsednik Evropskega parlamenta (Martin Schulz), Evropskega sveta (Donald Tusk), Evropske komisije (Jean-Claude Juncker), verjetno večina vprašanih ne bi znala odgovoriti. Podobna slika pa bil bila tudi v ostalih državah članicah Evropske unije. Evropski parlament  je edino neposredno izvoljeno telo Evropske unije z zakonodajnimi, proračunskimi in nadzornimi pristojnostmi. Parlament ima 751 članov, ki so od leta 1979 volijo na splošnih, neposrednih volitvah za pet letni mandat. Evropski parlament ima zasedanja v kar dveh mestih, v Bruslju  (Belgija) in Strasbourgu (mesto leži na severovzhodnem delu Francije), kar je posledica nemško-francoskega dogovora. Mnoge države so želele odpraviti »evropski poslanski turizem«, saj so potovanja poslancev povezana z visoki stroški. Temu se seveda upira Francija, pa tudi samo mesto Strasbourg ima veliko koristi od zasedanja Evropskega parlamenta (zasedenost hotelov, obisku turistov). Za volitve v Evropski parlament, je tako v Slovenji, kakor v drugih državah Unije značilna nizka volilna udeležba, kar seveda ni dobro, saj so poslanci še predobro plačani za svoje delo, oz. lahko bi rekli kar za nedelo, saj lahko večkrat vidimo, kako se evropski poslanci na zasedanjih dolgočasijo, berejo časopise, se ukvarjajo s svojimi prenosnimi telefoni, tablicami ali utrjeno zehajo in se dolgočasijo.  Poznate vseh osem slovenskih evropskih poslancev ? Verjamem, da jih ne znate našteti….Najbolj znan je seveda Lojze »Švicar« Peterle (Slovencem je obljubljal »drugo Švico« v obdobju 10 let).Zelo rad se pohvali, da v parlamentu dela za »dobro Slovenije«, vendar v glavnem vedno glasuje za zakone, ki škodujejo Sloveniji, tako je glasoval za privatizacijo pitne vode, za TTIP sporazum (Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo, kateri bi prinesel številne slabosti na področju kmetijstva, socialnih pravic in okolja), za škodljivo GSO prehrano oz. za uporabo gensko spremenjenih organizmov na naših njivah. Ostali poslanci so še: Igor Šoltes (ustanovil je stranko, oz. bolj društvo in preslepil  Slovence, da so ga izvolili v Evropski parlament, potem pa je stranka kar »umrla«), Tanja Fajon, Patricija Šulin, Romana Tomc, Ivo Vajgl in Milan Zver. Tudi ostali poslanci bolj skrbijo za »svoje leporečje« kot pa , da bi storili kaj dobrega za svojo Slovenijo. Evropska unija je seveda tudi polna korupcije. Pred leti so novinarji Sunday Timesa pod krinko, da so lobisti, podkupili tri evropske poslance, ki so prihajali iz Romunije, Avstrije in na našo žalost iz Slovenije (v past se je ujel takratni podkupljivi evropski poslanec  Zoran Thaler). Poslanci so pristali, da bodo vložili amandmaje v  zameno za 100.000 evrov »svetovalne provizije«. S poslanci so se dogovarjali v restavracijah in barih, v Bruslju in Strasbourgu, vse pa so tudi posneli. Novinarji so za to potezo odločili, da bi potrdili govorice, da so poslanci Evropskega parlamenta pripravljeni »prodati svoje usluge«, kljub temu, da bi se poslanec moral izogniti vsem darilom, ki bi jih lahko prejel za opravljanje svojih dolžnosti. V mrežo korupcije se je seveda ujel tudi naš poslanec, mnogi menijo, da bi bilo boljše, če bi v Sloveniji izbrali poslance Evropskega parlamenta kar z žrebom, v boben bi dali vse davčne številke polnoletnih državljanov naše države in izžrebali osem poslancev. Tako izbrani, bi bila verjetno vsaj bolj pošteni in ne bi delali sramote Sloveniji.

 

Slovenija je  morala pred vstopom v Unijo prilagoditi svojo zakonodajo evropski in odpraviti ovire in razlike za delovanje notranjega trga Unije. V bivši Jugoslaviji je Slovenija veljala za najbolj razvito republiko, imeli smo veliko uspešnih izvozno usmerjenih podjetij, veljali smo za »Balkanske Nemce«. Z razpadom Jugoslavije je bila edina rešitev priključitev k Evropski uniji, saj je večina Slovencev pričakovala, da bo Evropska unija prinesla boljše in lepše življenje. Naši nekoč uspešni direktorji pa so se na žalost »prelevili« v menedžerje-tajkune, katerim je postal glavni cilj, da bi si preko privatizacije »nagrabili« premoženje. V državnih bankah so v obdobju gospodarske rasti najemali kredite, katere niso nikoli vrnili, saj so za zavarovanje kreditov dali bankam delnice podjetij, katere so kupovali. Vrednost delnic je v času gospodarske krize padla in seveda ni zadoščala za pokritje najetih kreditov. V največjih državnih bankah so nastale milijardne luknje, katere smo pokrili davkoplačevalci, ogromno denarja pa so tajkuni prenesli v razne davčne oaze, država pa se je zadolžila preko svojih zmožnosti. Evropska unija, predvsem Nemčija je videla rešitev krize v varčevanju oz. zategovanju pasu in seveda v odprodaji »državne srebrnine« (Telekoma Slovenije, Luke Koper, Aerodroma Ljubljana in drugih podjetij v državni lasti). Mnogim Slovencem se je dozdevalo, ko so pogledali na zemljevid Slovenije, da z veliki črkami piše-razprodaja državnega premoženja.  Poleg »divje privatizacije« so mnoga slovenska podjetja propadla zaradi neprestrukturiranja  posameznih gospodarskih panog, postala so nekonkurenčna na trgu Evropske unije, tuji lastniki so nekatere tovarne enostavno zaprli oz. prestavili proizvodnjo v Azijo, mnogo podjetij se je preveč navezalo na evropsko tržišče, slovensko kmetijstvo je stopilo v EU popolnoma nepripravljeno, veliko kmetij je propadlo, slovenska samooskrba s hrano je padla pod 30 %, v  tujih trgovskih centrih  (domače smo vse prodali tujcem) pa imamo v glavnem ponudbo tujih živil vprašljive kakovosti. Zgodovina se nekako ponavlja, vsi naši voditelji so v preteklosti »tekali« na Dunaj, v Beograd in sedaj v Bruselj (Berlin), namesto, da bi se borili za dobrobit svoje države, imajo rajši, da jih Bruselj pohvali, so  pravi Cankarjevi Slovenci-»za hlapce rojeni  za hlapce vzgojeni, gospodar se menja bič pa ostane«; popolnoma so »brez hrbtenice« za razliko od Višegrajske skupine držav (Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška)  in seveda Islandije, ki se je uprla diktatu Evropske unije, za razliko od Slovenije, je pozaprla pokvarjene bankirje, skorumpirane ministre in predsednika vlade ter vsem zaplenila pokradeno premoženje. Evropska unija naj bi bila za Slovence »obljubljena dežela«, vendar mnogi sedaj živijo slabše kot v nekdanji državi -Jugoslaviji, 400.000 ljudi živi na pragu revščine, 200.000 ljudi je brezposelnih, ogromno družin išče pomoč v skladiščih Rdečega križa in Karitasa in ob vse tem mi v ušesih še vedno zvenijo besede pokojnega Ivana Krambergerja, ki jih je izrekel na enem izmed svojih zadnjih shodov, v Celju, pred dvorano kina Metropol : »Verjemite mi dragi Slovenci, ta slovenski narod bo suženj, suženj Evropi in temu slovenskemu narodu se bo hudi godilo! Vi boste preživeli, ampak kaj bo z vašimi otroki, dragi Slovenci ! Vi se boste v grobu obračali, ker bo otrokom šlo slabo.« Danes se marsikomu zdi, da je živel pred časom in je mnogim žal, da ga niso jemali resno.

 

Mnogi prebivalci Unije menijo, da je nemška kanclerka Angela Merkel s svojim povabilom beguncem, da so vsi dobrodošli v Nemčiji, povzročila, da Evropska unija »poka po šivih«.V spopadu z Grčijo (ko je reševala predvsem nasedle naložbe nemških bank) je imela Nemčija zaveznike skoraj v vseh državah EU (celo naš »stalno pripravljeni« finančni minister-Mramor, je aktivno podpiral  nemškega finančnega ministra Wolfganga Schaubla , ki je Grčiji priporočal začasni izstop  iz evrskega območja, evrsko-grška dolžniška kriza pa ni presekala ideološkega spopada med zagovorniki spodbujanja gospodarske rasti s krčenjem države in tržnimi reformami in njihovimi nasprotniki, za katere je državna potrošnja zdravilo za gospodarske težave). Proti politiki  Angele Merkel glede sprejemanja afriških in bližnjevzhodnih  pribežnikov, so se najprej uprle višegrajske države. Evropska unija, predvsem Nemčija želi prerazdeliti migrante po vseh državah Evropske unije, tem kvotam, pa spet najbolj nasprotujejo »višegrajske države«. Z begunskim valom so v Evropo prišli tudi teroristi in zato so v Avstriji, Franciji, Švedski, Finski in Danski vedno manj naklonjeni kvotam za preseljevanje beguncev. Nekatere države Unije so se v strahu pred begunskim valom obdale z žično ograjo (Madžarska, Slovenija, Bolgarija, grško-makedonska meja), druge pa so uvedle kontrolne točke na notranji meji (Danska, Švedska, Francija, Belgija, Avstrija). »Zmogli bomo« je nemška kanclerka samozavestno govorila na začetku begunskega vala, kanclerka ni »osovražena« samo v Grčiji in južni Evropi zaradi svoje varčevalne politike, tudi doma, v Nemčiji, je vse manj priljubljena, vse večji pa je tudi razdor v njeni stranki ( CDU-CSU).Težav pa Merklova nima samo v svoji stranki, ampak vse bolj z Alternativo za Nemčijo (Afd-Alternative fur Deutschaland), stranko, katero vodi 40-letna Frauke Petry, katera bi dovolila nemškim vojakom, da v skrajni sili uporabijo strelno orožje za preprečitev nezakonitega prehoda nemške meje. Stranka zagovarja izstop Grčije iz evro-območja (grexit) in nasprotuje politiki poceni denarja, katero vodi evropska centralna banka, njena glavna tema pa je postala begunska kriza, politika odprtih vrat, katero je sprožila Merklova, je tako le voda vna mlin Petryjeve. Mnogi se celo sprašujejo ali lahko Petryeva odnese »kanclerski stolček« Angeli Merkel. Nemčija oz. Merklova želi zajeziti migrantski val s pomočjo Turčije oz. njenega predsednika Recepa Erdogana. Seveda pa to ne bo poceni, saj Turčija v zameno pričakuje finančni prispevek v višini treh milijard evrov (denar naj bi prispevale vse države Unije), proces vizumske liberalizacije in odmrznitev  turških pogajanj za pristop k Uniji (Turčija je najstarejša prosilka za članstvo v Uniji, za status kandidatke je zaprosila že leta 1987, doslej je odprla le 13 in začasno zaprla1 poglavje od 35). Za Evropsko unijo ni dobro, da je usoda »begunskega vala« odvisna od izsiljevalske Turčije. Višegrajske države so predlagale cenejši predlog, popolno zaprtje grško-makedonske meje, vendar so jim iz Berlina že »požugali«, da bi s tem izolirali Grčijo. 

 

Evropska unija je dobro zasnovana, potrebno bi bilo spremeniti upravljanje, kajti danes se vse preveč vrti okoli francosko-nemškega centralizma, drastično pa bi bilo potrebno zmanjšati število uradnikov, mnogi izmed njih samo hodijo v dobro plačano službo za nič opravljenega dela.  Mnogi menijo, da je Evropska unija »mrtvo truplo«, oziroma, da je Unija zbolela za rakom, ki je že v fazi metastaz, zdravljenje s klasično metodo kemoterapije v obliki Angele Merkel ne bo uspešno, potrebna bo alternativna oblika zdravljenja s konopljo, v obliki novega evropskega voditelja, ki bo uresničil ideje »očetov » Evropske unije, drugače se lahko zgodi, da bo Evropska unija dokončno razpadla in bo postala le eno izmed poglavij v evropskih zgodovinskih knjigah.