Članek
Še ena od prehranskih metod, ki jo tudi sama prakticiram....
Objavljeno Mar 18, 2014

 


Predstavljam vam še eno metodo prehranjevanja. Tudi iz nje sem potegnila samo tiste zadeve, za katere mislim da so pravilne in vskladu z našim načinom življenja.

 

LCHF je življenjski slog za ljudi, ki so spoznali, da jim »sodoben« način prehrane načenja zdravje in prinaša odvečne kilograme. Namenjen je tistim, ki sprejemajo izvorno prehrano kot način življenja s ciljem, da bodo izboljšali in vzdrževali svoje zdravje ter uravnali telesno težo.

Z omejevanjem vnosa ogljikovih hidratov vzdržujemo stabilen sladkor v krvi, s čimer se izognemo pretiranemu izločanju inzulina in vsem tistim zdravstvenim  težavam, ki jih prinaša kronično povišani inzulin, z izogibanjem rafiniranim rastlinskim oljem in margarinam pa se zmanjša vnos večkrat nenasičenih maščob iz družine omega-6, ki delujejo inflamatorno, se pravi, izzivajo vnetne procese v telesu. LCHF je samo eno od mnogih imen načina prehrane, ki je najbolj podoben izvorni človeški prehrani.

 

To gibanje (LCHF, paleo, primal, low-corb) je nastajalo postopoma, kot so prihajala spoznanja, da je sodoben način prehrane s preveč sladkorja, škroba in industrijsko pridelanih živil postal glavni povzročitelj mnogih sodobnih bolezni in da se z zavračanjem takšen hrane telesu odpira možnost vrnitve v ravnovesje in svoje naravno, zdravo stanje. Stabilna raven sladkorja v krvi, brez pretiranega izločanja inzulina, omogoča delovanje glukogona, to je osvobajanje od maščobnih zalog v celicah in poraba zaloge. Telo tako namesto sladkorja izrablja maščobe, zato ni čutiti pogoste lakote niti želje po jedi. Pomanjkanje energije in kronična utrujenost izgineta, ker nismo več odvisno od obrokov, s katerimi dopolnjujemo energijo, ki nam je sedaj na voljo iz lastnih maščobnih rezerv.

Namenjen je tistim, ki sprejemajo izvorno prehrano kot način življenja s ciljem, da bodo izboljšali in vzdrževali svoje zdravje ter uravnali telesno težo. LCHF ne pomeni, da jemo več mesa kot v standardni prehrani, temveč jemo več raznih vrtnin in naravnih maščob, ki dajejo hranljive snovi, energijo in dolgotrajni občutek sitosti. Na koncu količinsko jemo manj, vendar se počutimo bolje.

 

V prehrano uvedite surove vrtnine in druga surova živila, ker so bogata z nedotaknjenimi vitamini, minerali, antioksidanti, probiotičnimi bakterijami in encimi. Mnoge od teh pomembnih sestavin se izgubijo ali postopno izginjajo s kuhanjem. Berite deklaracije na izdelkih, posebej bodite pozorni na delež beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov.

 

Izogibajte se vseh industrijsko predelanih živil, prepolnih umetnih dodatkov in kemikalij.

Namesto klasičnih prilog v obroku kot so krompir, testenine in riž, jejte vrtnine na različne načine: pečene, pražene, dušene, kuhane, surove, vedno s toliko maščobe, da se telo na hrani. Pa tudi zelenjava je tako okusnejša, najsitnejša in hranljivejša (za izrabo mineralov iz vrtnin, potrebujemo vitamine, topne v maščobah) – a ne pozabite telo ne potrebuje toliko maščob.

Jejte, ko ste lačni, jejte, dokler si ne potešite lakote, in nikar se ne prenajedajte. Po nekaj tednih se boste že naučili poslušati svoje telo in boste ugotovili, da ste siti od dosti manjše porcije hrane kot prej. Za ta občutek boste lahko hvaležni večji količini maščobe, ki je hranljiva in nasitna, in odsotnosti sladkorja in škroba, ki spodbujata tek. Jejte konkretne obroke, in ne grizljajte ničesar med njimi. Jejte, ko ste lačni.

Koliko maščob boste uživali, je precej individualno. Čeprav vsi delujemo po enakih principih, smo vendarle različne osebe, in vsem ne bo ustrezala ista vrsta niti enaka količina hrane. Jejte hrano, ki vam prija, pripravljeno na način, ki ga imate radi. Poskušajte prisluhniti svojemu telesu in njegovim potrebam.

Varujte se umetnih sladil. Mnogi zamenjajo sladkor s sladili, misleč, da bo zmanjšanje kalorij privedlo do zmanjšanja kilogramov. Čeprav je to teoretično mogoče, se je v praksi pokazalo, da imajo umetna sladila enak vpliv na težo kot sladkor. Do tega verjetno pride zato, ker se zaradi sladkega okusa začne v telo izločati inzulin v pričakovanju, da bo v krvni obtok prišel sladkor, vemo pa, da inzulin onemogoči zgorevanje maščobe. Poleg tega okus po sladkem spodbuja željo po hrani in pripelje do pogostega grizljanja med obroku. Zato se je najpametneje izogibati sladilom in se odvaditi sladkega okusa.

 

LCHF in sadje

 

Splošno sprejeta trditev je, da je sadje koristno in hranljivo, polno vitaminov in antioksidantov. Sadje je zares celoviti plod narave in kot takšen spada v izvorno človeško prehrano, vendar z vso pravico se lahko vprašamo, koliko je današnje sadje dejansko še izvoren sad narave? Intenzivna pridelava izčrpava zemljo, ki ostaja brez mineralov, zato sadeži niso več tako koristni kot nekoč. Sadje je križano in manipulirano, da bi bilo slajše. Gojijo ga v rastlinjakih, do-hranjujejo z umetnimi gnojili, škropijo z insekticidi in pesticidi, s čimer se občutno zmanjšuje sestava hranljivih snovi, medtem ko se sestava sladkorja in kemikalij povečuje. Toda tako kot pri vsakem drugem živilu obstaja boljše in slabše sadje. Sadje z nižjim deležem sladkorja, na primer gozdni, jagodni sadeži ter sadje iz organske ali domače pridelave, ki ne dobi umetnih gnojil in ga ne škropijo s kemikalijami, je vsekakor mnogo bolj zdravo kot sadje iz konvencionalne pridelave.

V prehrani LCHF priporočajo gozdne sadeže, kot so maline, robidnice, borovnice, ribez in jagode. Kadar gre za razmerje vitaminov in mineralov, moramo vedeti, da vse tiste vitamine in minerale, ki jih najdemo v sadju, najdemo tudi v vrtninah, le s to razliko, da vrtnine vsebujejo manj sladkorja. Po LCHF naj bi uživali več vrtnin kot v standardni prehrani. V standardni prehrani večinski delo obrokov predstavljajo krompir, riž, testenine ali kruh, medtem kot so po LCHF odkrili vrste vrtnin, za katere prej niso niti vedeli, da obstajajo. Ne pozabimo, da iz mesa, rib, jajc, in maščob dobivamo vse vitamine in minerale, razen vitamina C, ki ga dobivam v izobilju iz vrtnin, limon in gozdnih sadežev. Treba je opozoriti, da se potreba po vitaminu C zmanjšuje, če uživamo manj sladkorja (ogljiko-hidratov), zato ker si ogljikovi hidrati in vitamin C konkurirajo na istih presnovnih poteh v telesu. Posebej pomembno je, da s prehrano po LCHF dobivamo vitamine A, D in K, ki so topni v maščobi in jih ni v rastlinski hrani, vendar so pomembni katalizatorji, od katerih je odvisna asimilacija vseh drugih hranljivih snovi: beljakovin, mineralov in vitaminov.

 

V črevesju živi kilogram in pol mlečno-kislinskih bakterij, ki tvorijo 80% imunost. V črevesju je tudi veliko število živčnih celic, ki je približno enako številu možganskih celic, obenem se v črevesju izloča 95% pomembnega nevrotransmitorja serotonina. Serotonin umirja prebavni sistem in pošilja sporočila iz črevesja proti možganom. Nepravilna prehrana, ki je zasnovana na večjem deležu ogljikovih hidratov, v kombinaciji s stresom in kurami antibiotitkov pogojuje z razmnoževanjem slabih bakterij in glivic, ki ustvarja neravnovesje črevesne flore.

 

LCHF in okolje

 

Za dosego kar najboljših pogojev za dobro zdravje in vitalnost se moramo neizogibni vrniti k izvornemu načinu prehrane, ki smo mu prilagojeni. S tem je mišljeno življenje v sodelovanju z naravo tako, da je zamisel o varstvu narave vnesena v koncept LCHF. Človek ne more uničiti planeta, ne da bi pri tem uničil tudi samega sebe, zato pravzaprav ni možnosti izbire. Poleg tega da je čista izvorna hrana ugodnejša za človeka, pogojuje tudi okolje in klimo. Zato si z načinom prehrane LCHF prizadevamo izbirati živila iz organske in krajevne, domače vzreje in predelave:

  • meso in maščobo živali, ki se prosto pasejo, ne pa živali, ki jih hranijo z žitaricami in s sojo, rastnimi hormoni in antibiotiki,

  • jajca kokoši, ki se prosto sprehajajo in kljuvajo po dvorišču, ne pa kokoši, ki žive strpane v kletkah in se hranijo s koncentrati,

  • ribe, ki prosto živijo v morjih in rekah, ne pa ribe iz ribogojnice, ki se hranijo s koncentrati in plavajo v lastnih iztrebkih,

  • vrtnine iz sadja iz organske pridelave, ki ni škropljeno s pesticidi in ni gojeno z umetnimi gnojili.

    Krajevno, zrelo nabrano vrtnino in sadje, ne pa uvoženih z druge strani zemeljske oble.

     

    Živali, ki živijo v svojem naravnem okolju in se hranijo s hrano, ki so ji gensko prilagojene, dajo meso, maščobo, mlečne izdelke in jajca takšne sestave, ki je kar najboljša za človeka. Krajevno pridelano in zrelo obrano sadje in vrtnine iz organske in bio-dinamične pridelave imajo neprimerljivo večjo vsebnost vitaminov in mineralov, pomembnih za dobro zdravje. Poleg tega takšna pridelava pripomore k ravnovesju v naravi in varuje biološko raznovrstnost na zemlji.

     

    Intenzivna pridelava hrane na velikih površinah uničuje zemljo in človeka. Moramo se zavedati, da smo odvisno od naravnih virov in da je mogoče vzdrževano pot tega planeta doseči samo s sodelovanjem vseh živih bitij, medsebojnim in z naravo. Vsaka rastlina in vsaka žival imata svojo vlogo v naravi. Naravo je treba razumeti, ne pa je poskušati obvladovati. Rešitev je ekološka, bio-dinamična, krajevna proizvodnja, perma-kultura in samo-vzdrževalne skupnosti na lokalni ravni.

    Zamisli in pobud je dovolj, le uresničiti jih moramo.