Ko sem danes delala zunaj, pride mimo en sosed, star možak tam blizu 80 gre. Pa sva udarila eno debato o vsem. 
Potem sva nekako prišla tudi do smrti. Pravi: "Jaz sem enkrat že umrl in ti povem, da se smrti nič ne bojim. Me je srce izdalo (infarkt) in se spomnim, da sem padel in z glavo udaril ob tla, potem pa sem se naenkrat znašel na tako lepem travniku, da ti povedati ne morem. Trava zelena, rože vseh vrst in beli golobi vsepovsod. Tako lepo mi je bilo, tako dobro sem se tam počutil, da sem bil prav jezen, ko sem se spet nazaj zbudil. Ja, po smrti je fajn, smrt je fajn, ti povem! Ne vem pa kaj drugi doživijo, ko umrejo, ampak jaz vem, da bo meni fajn."