Orehe je stara mama skrbno zbirala, z edinega oreha, ki je rastel v bližini domačije.
Potica se je pekla z moke iz edinega mlina v bližini, kamor se je odpeljal ječmen, katerega se je menjalo za črno moko. Prav nič potratna ni bila ta potica, namazana večkrat bolj na tanko kot na debelo, posebej kadar oreh ni najbolje obrodil. Potica se je pekla običajno le ob tej priložnosti in mogoče še za Božič.
Pujska se je vedno redilo doma, z domačo hrano pitanega. To pomeni, da je jedel korenje, krompir, peso, kolerabo, repo in veliko trave. Vse zraslo na domačih njivah. Tako je bila šunka vedno domača prekajena, nekoliko trda in po navadi sem jo težko žvečila.
Pirhi so bili vedno od kokoši, ki so se prosto sprehajale in uživale v brskanju okoli hiše v družbi s svojim petelinom.
Hren je moja teti vedno izkopala na robu njive ob kozolcu, kjer mislim, da še vedno raste.
In to je bilo vse.
Iz trgovine je bil le kvas, sol, olje in barva za pirhe, da smo imeli otroci veselje tudi z rdečimi, modrimi ali vijoličnimi jajčki.
Vse skupaj zbrano, z ljubeznijo povezano v veliki košari in dveh malih najinih z bratom, smo to nesli v soboto popoldne na žegen k sosedu v vas, kamor je takrat še hodil župnik žegnat.
Grem v trgovino nekaj dni nazaj.
Grmade vsega velikonočnega šavja.
Meni odbijajoče.
Nič od tega ne bom kupila. Nobenega dohodka na račun Velike noči trgovci od mene dobili ne bodo.