Dobila sem vprašanje zakaj toliko pišem o svoji notranjosti, se toliko javno razkrivam, zakaj ne skomuniciram teh težkih stvari zasebno, s kom v pogovoru...
Dolgo nazaj, ko me je Vojkova smrt dotolkla, sem naletela na skupino za samopomoč svojcem samomorilcev, ki jo je takrat vodila Onja Grad.
V skupini smo bile same ženske. ne spomnim se natančno, mislim, da nas je bilo kakih 8 z voditeljicama vred. Torej 6 žensk, ki smo izgubile svoje najbližje na enega najbolj krutih... načinov smrti za svojce.
V glavnem so nas zapustili možje, partnerji; eno ali dve pa tudi sinova.
Do tistega trenutka, ko so ženske začele govoriti o sebi, iz sebe.. sem mislila, da sem povsem sama na svetu, da najbolj trpim in da se ta žalost, ta bolečina ne bo mogla nikoli pozdraviti, da ne bom nikdar več cela.
In da sem popolnoma sama, zapuščena, od ljudi in od boga.
Ko sem slišala, poslušala zgodbe žensk, ki so jim sinovi naredili samomor, sem v nekem trenutku začutila kot nekakšno olajšanje...
Ja, hudo mi je, trpim, ampak nisem edina in dokler zmorem govoriti o tem, dokler me bo nekdo poslušal, slišal in dokler bom jaz zmogla slišati drugega; še imam upanje, še imam možnost da preživim, da nekako zdržim, da se preguram skozi to temno noč.. .
Zdržala sem in preživela svoj pekel.
Tista skupina mi je takrat dobesedno rešila življenje. Pa moj sine seveda.
Ko sebe delim z drugimi, mi je lažje.
Ko vidim. da je moja pot nekomu v spodbudo, mi je toplo pri srcu.
Zakaj bi svoj biser zadrževala samo zase ali za izbrance (ki jih skorajda ni več), ko pa lahko na svetlobi zares zasije in pokaže svojo čisto lepoto.
Šla sem skozi trnje, zvezde me pa še čakajo.
Oct 23, 2014
