Članek
Samota
Objavljeno Oct 06, 2014

Sedim na klopci pred kamnito hiško, gledam prekrasno jezerce in ostale lepote. V čudovitem okolju sem.
Iz bližnje restavracije se slišijo zvonki ženski glasovi in njihov radoživ smeh.
Nekaj časa jih niti posebej ne zaznam. Uživam v jesenskem soncu, globoko vdihajoč mediteranski zrak..
Kar naenkrat pa se zavem, da sem sama na klopci, medtem, ko ostale kolegice uživajo na jutranji kavi. In da jim je po zvokih sodeč prijetno. Tudi meni ni hudo.
Zelo nežno in počasi mi po licih s...polzita solzi.
Še vedno, še vedno iščem svoje izgubljeno pleme. In nisem ga še našla.
Mislila sem, da sem že obupala nad iskanjem, da sem se že predala, neverujoč, da bom sebi sorodno pleme sploh kdaj našla.
Pa se očitno še nisem. Nekje v globočini srca še vedno živi majhna željica po sestrski bližini, po ženskah, ki bodo vibrirale sorodno meni, v katerih družbi bom z veseljem odprla svoje srce.
Kaj pa, če ga moram odpreti prej?
Kaj pa, če me moje pleme ne najde, ker se skrivam, ker odidem takoj, ko začutim, da ne spadam tja.
Kaj pa če??
Povsem lahko se je malo pretvarjati.
Brez težav skriješ malo svojega svojstva in se prilagodiš skupini zato, da bi nekje bila.
Da bi pripadala.
Bila sprejeta.
Ne bila izolirana.
Ne bila sama.
Ampak tega nikoli nisem znala. Nisem želela početi.
Zato je (bila) moja pot samotna.

Dogovorjeno Tadeja.

Točno Klavdija. Vse se zgodi, ko je človek pripravljen, tudi prijateljstvo. Naj naju nosi val življenja, pa da vidimo kje pristaneva!

Predvidevam, da si že malo starejša. Kje iščeš pleme? Drugače pa naj se ti ne mudi, pleme ti bo prišlo nasproti, ko boš ti pripravljena nanj, vse se zgodi ko si pripravljen. Lahko pa če želiš prijateljico midve poizkusiva.