Prijatelji (17)
Dajana Babič
Milena Miklavčič
Marija Batista
Andrejka Kresal
Jurij Popov
Bojan Ahlin
Čebelarstvo Kokl
Biserka Kapo Kukman
Spremljevalci (3)
Dajana Babič
Deja Zu
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Ona/e in jaz
Moje male prsi.
Razmer(j)e
Mogoče sva se RKC in jaz v mojem srcu spravili. Mogoče.
"Angeli v mojih laseh"
Zaupanje
Ravnatelj&učiteljica/navzoči ostali
Enkrat sem že umrl..
Intimnost
Govoriti ali molčati
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
Avgust 2017
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031

Življenje je igra. Igraj se.

Tadeja Virant
25.11.2015 09:36 (Nov 25, 2015)

Kaka dva tedna nazaj je bil sončen, topel in prekrasen jesenski dan.
Odpravila sem se na daljši sprehod v Žažar. Tam mi je všeč. Ne vem zakaj. Že ime je nekaj posebnega.
Jesensko listje je šumelo pod nogami, sončni žarki so prijetno božali in v nekem trenutku zagledam en samcat listek, kako počasi in valujoče pada na tla.
Ta listek me je spomnil na dogodek z listkom precej let nazaj na Smledniku.
Svojčas sem dolga leta živela v Šentvidu (del Ljubljane v smeri Medvod) in tako sem pogosto hodila na Smlednik. Tisti čas sem bila v močni bolečini in žalosti, v temi iz katere svetlobe še dolgo ni bilo videti. Sprehod po gozdu na Smlednik me je reševal in postal moj redni ritual.
Hodim torej zamišljena po gozdnati poti. Mislim, da je tudi takrat bila jesen.
Ničesar okoli sebe ne zaznavam, utapljam se v svojih blodečih mislih.
Takrat pa nenadoma pred seboj opazim drevesni listek, ki je bolj ali manj ritmično poplesaval v zraku. Pritegnil je mojo pozornost, ker ni bilo nikakršnega vetra, noben

Mogoče sva se RKC in jaz v mojem srcu spravili. Mogoče.

Tadeja Virant
19.05.2015 16:03 (May 19, 2015)

Bila sem vzgojena v krščanski veri. Sicer ne zelo na hard varianto, pa vendar precej. Takoj, ko sem se odselila v Ljubljano in začela hoditi v gimnazijo, je bilo z obiskovanjem verskih obredov konec. Niso me več pritegnili. Nikoli.

Stoletja je RKC zlorabljala svojo moč in naredila precej zla, bolečin in prelite krvi. Naredila je tudi veliko dobrega.

Zanimivo, da so me pred leti pritegnile sodobne romarske Jakobove poti, ki so neposredna dediščina krščanskih romanj. Iz meni neznanih razlogov. Tako sem lani na slovenski Jakobovi poti prespala v Stiškem samostanu. Menihi so me povabili k jutranji maši. “Zakaj pa ne”, sem si rekla. “Če že tu spim, najbrž ne bo več take priložnosti.”

Ob pol sedmih zjutraj sem se usedla v skoraj prazno cerkev. V klopeh sta sedeli dve ali tri starejše ženske, hišnik, fant, ki je tudi prespal v samostanu in jaz. Pet ali šest ljudi v precej veliki cerkvi. Zaigrale so tiste mini orgle, zapelo se je. Na oltar so začeli prihajati mašniki, bilo jih je približno še

Enkrat sem že umrl..

Tadeja Virant
17.04.2015 10:45 (Apr 17, 2015)

Ko sem danes delala zunaj, pride mimo en sosed, star možak tam blizu 80 gre. Pa sva udarila eno debato o vsem. 
Potem sva nekako prišla tudi do smrti. Pravi: "Jaz sem enkrat že umrl in ti povem, da se smrti nič ne bojim. Me je srce izdalo (infarkt) in se spomnim, da sem padel in z glavo udaril ob tla, potem pa sem se naenkrat znašel na tako lepem travniku, da ti povedati ne morem. Trava zelena, rože vseh vrst in beli golobi vsepovsod. Tako lepo mi je bilo, tako dobro sem se tam počutil, da sem bil prav jezen, ko sem se spet nazaj zbudil. Ja, po smrti je fajn, smrt je fajn, ti povem! Ne vem pa kaj drugi doživijo, ko umrejo, ampak jaz vem, da bo meni fajn."

Velika noč, velika potrošnja

Tadeja Virant
03.04.2015 09:37 (Apr 03, 2015)

Orehe je stara mama skrbno zbirala, z edinega oreha, ki je rastel v bližini domačije.
Potica se je pekla z moke iz edinega mlina v bližini, kamor se je odpeljal ječmen, katerega se je menjalo za črno moko. Prav nič potratna ni bila ta potica, namazana večkrat bolj na tanko kot na debelo, posebej kadar oreh ni najbolje obrodil. Potica se je pekla običajno le ob tej priložnosti in mogoče še za Božič.
Pujska se je vedno redilo doma, z domačo hrano pitanega. To pomeni, da je jedel korenje, krompir, peso, kolerabo, repo in veliko trave. Vse zraslo na domačih njivah. Tako je bila šunka vedno domača prekajena, nekoliko trda in po navadi sem jo težko žvečila.
Pirhi so bili vedno od kokoši, ki so se prosto sprehajale in uživale v brskanju okoli hiše v družbi s svojim petelinom.
Hren je moja teti vedno izkopala na robu njive ob kozolcu, kjer mislim, da še vedno raste.
In to je bilo vse.
Iz trgovine je bil le kvas, sol, olje in barva za pirhe, da smo imeli otroci veselje tudi z rdečimi, modrimi

Ona/e in jaz

Tadeja Virant
31.03.2015 11:31 (Mar 31, 2015)

Zadnje čase pogosto naletim na objave, izjave kako smo ženske druga drugi tekmice, volkulje, ne prijateljice in podpornice.
In kako to ni dobro, ni fajn, se ne sme več dogajati.
Kako gledati na svet, ne da ga opredeliš na dobro in slabo?
Kako povedati, da neko ravnanje ni okej, ne da bi v človeku vzbudil odpor ali občutek ogroženosti?
Če sem imela izkušnjo ženskega zavračanja, sem morda tudi sama zavračala ženske, ne da bi se tega sploh zavedala. In so mi ženske samo pokazale kaj počnem njim. Mogoče ne ravno dotično njim, ampak ženskemu svetu kot takemu.
In ko mi nekdo daje sodbo, da počnem nekaj nesprejemljivega, mi s tem sploh da prostor v katerem lahko to popravim??
Prostor in čas v katerem se lahko pozdravim, da mi tega več ne bo treba početi!?
Jaz sem se vedno počutila zelo, zelo slabo, kadar me je nekdo obsodil in takrat sem vedno reagirala odklonilno, zavračajoče in ne sprejemajoče. Ne sebe, še manj drugih.
Kako bi mi lahko dali vedeti, da se moram spremeniti, brez da me prizad

Zaupanje

Tadeja Virant
15.02.2015 22:40 (Feb 15, 2015)

Pred leti sem bila v neznosni finančni stiski.
Tako zafrknjeno je bilo, da nekajkrat nisem imela niti hrane.
Moje skrbi in strahovi so bili ogromni.
Kako bova preživela? Kako bom poplačala dolgove? Ali se bo to sploh kdaj končalo? Je kdo na tem svetu, ki bi mi lahko pomagal? (sine je bil še otrok)
Vse dni, večino časa sem se ukvarjala s tem, kako najti odgovore, kako najti denar,...
kje najti delo?!
Izčrpana in znervirana nisem nikjer videla luči na koncu tunela.
Finančno in materialno sem bila popolnoma blokirana.
Takrat sva še živela v 4 nadstropju bloka.
Tako sem neke noči imela močne sanje.
Sanjam, da stojim v svoji kuhinji. Dan je. Obrnjena sem proti oknu.
Nenadoma se od zunaj prikaže močna in mogočna svetloba, energetska svetloba. Bliža se oknu in ta se samo od sebe odpre. Svetloba se prelije v kuhinjo, postane bleščeča in topla. Postane živa in objame me iz vseh strani. Zaupam ji in dobro se počutim v njenem objemu. Varno. Dvigne me v zrak. Svetlobna energija me dvigne in nič

Zima bela... vrh gore sedela

Tadeja Virant
02.02.2015 08:22 (Feb 02, 2015)

Rada imam sneg. Posebej, ko zjutraj pogledam skozi okno tople sobe in zagledam tole hudo romantiko.
Ampak, ko živiš na hribu in moraš priti domov medtem, ko je na cesti že kar nekaj nespluženega snega, je pa druga pesem.
Včeraj zvečer sva se vračala domov. V Dolskem sploh ni snežilo, V Lj. nekoliko, a cest se še ni oprijemalo, na Vrhniki že kar precej in vrhniški klanec je bil že kar zasnežen; na ...cesti na Zaplano, pa krepko in cesta nujno potrebna pluženja.
Spodaj prometni znak za obvezne verige. Peter pravi: Težka bo in res je bila. Na kritičnem delu sva se ustavila, avto je začel drseti, ko ni šlo več naprej, je šlo nazaj. Nosilo naju je in nekaj trenutkov sem prosila boga, da ne pripelje kdo za nama, ker bi šla direkt v njega. Na srečo sva šla kmalu v cel sneg ob cesti.
Peter mi da svetilko in reče, naj pazim na prihajajoče avtomobile, saj je del najinega avta štrlel na cesto. Z lopatko je začel kopati avto ven iz snega. Nasproti nama je pripeljal avto, starejša dva moža sta usta

"Dom"

Tadeja Virant
25.01.2015 09:51 (Jan 25, 2015)

Danes na oddelku pobrišem mizice in nočne omarice in zamenjam prtičke.
Pridem do gospe, od katere v teh dveh tednih še nisem slišala celega stavka. Vseskozi leži. Mislila sem, da spi, po kosilu je bilo.
Pa zaslišim: "Od kje ste pa vi doma?"
"Z Zaplane sem."
"A z Zaplane? Jaz sem pa iz Rovt."...
"Tam je pa lepo." rečem.
"Pri vas je tudi." odgovori.
Rečem še stavek, dva in odidem v naslednjo sobo.
Ko zvečer delim večerjo, pokaže na nov pisan prtiček, ki sem ga popoldne zamenjala in pripomni: "Lepo!"
Z nasmehom na obrazu.
Do danes sem mislila, da je povsem neodzivna.

9.6.2014, Na poti iz Logatca proti Planinskemu polju (slov.Jakobova pot)

Tadeja Virant
19.01.2015 22:38 (Jan 19, 2015)

Najlažje je hoditi po ravni cesti, mehki travi, prijetni senci, prijetni gozdni poti brez skal, vzponov, naglih spustov in preskakovanja podrtih dreves. Najtežje je iti po poti polni strmih vzponov, hude vročine, dežja, mrzlih juter, mokrih visokih trav, ozkih grap neprehodnih, poti polnih trnja, kopriv in spolzkih kamnov, blatnih kolovozov..
Ampak, ko to prehodiš, si takšno pot zapomniš z veliko večjo hvaležnostjo in izkušnjo, da si zmogel iti preko vsakega štora, debla, prepreke in težave naprej.
In to spoznanje te zelo opolnomoči. Dobiš občutek notranje moči.
Ravna cesta ti ne da občutka moči, temveč ti da občutek prijetnosti, ki ga potem kmalu pozabiš, kmalu pustiš za seboj.
Ko prehodiš pot z ovirami; je nikoli ne pozabiš in ta te res postavi v sam center samega sebe.
Zato mi ni žal, da hodim, medtem, ko drugi počivajo ali opravljajo druge stvari, ki bi jih lahko tudi jaz, kjer bi mi bilo bolj udobno, varno in mirno.
Tukaj mi ni udobno. Mi je pa varno in mirno. Hvala zanjo.

Ob dar ovanje

Tadeja Virant
16.12.2014 10:43 (Dec 16, 2014)

Kar vem zase, sem rada obdarovala druge.
Ob raznih priložnostih ali kar tako. Dober občutek sem imela, ko je bil drugi zadovoljen, ko se je nasmehnil in bil vesel mojega darila.
Doma ni bilo veliko daril. Za rojstni dan se spominjam, da sem samo 1x dobila torto in neko darilo zraven. Oče mi je kupil žametne hlače. Tiste hlače sem z veseljem in dolgo nosila, dokler sem mogla. Izjema je bil edino Miklavž, ki pa v tistih časih tudi ni bil zelo darežljiv. Nekaj sladkega&nekaj koristnega.
Ko sem začela služiti svoj denar, sem zato z največjim veseljem kupovala darila. In vabila ljudi na kosila. V službi/ah sem po navadi zbirala denar in kupila darilo jaz.
To je trajalo dolga leta. Neko zadovoljstvo sem čutila v tem. Rada sem imela ljudi. (Rajši kot sebe.)
Potem pa se nekaj zanimivega zgodi. Začnem razbirat, da več dajem, kot dobivam nazaj. Da se jaz vedno potrudim, drugi pa ne vedno.
Da izmenjava ni enakovredna. Da drugemu ni vedno toliko mar zame, kot je meni zanj.
Zakaj?
Ker si pretir

Ob oževanje

Tadeja Virant
15.12.2014 10:00 (Dec 15, 2014)

Pred nekaj leti sem opazila zanimivo osebo, ki je na svež, mladosten način začela učiti o zdravem načinu življenja. Hitro mi je njena energija postala blizu in simpatična. Vpisala sem se na njeno vadbo, začela prebirati njene zapise, kupila njeno knjigo in dvd-je. Potem sem poizkušala slediti njenim nasvetom tudi v praksi. Nekaj od tega mi je uspelo, večina ne.
Vedno, ko sem naletela nanjo, sem jo s pozornostjo poslušala, si beležila recepte in jo občudovala.
Na nek način sem jo postavila na piedestal.
Bila je vse, kar sem si nekoč želela biti jaz. Pogumna, odločna in vztrajna. Poleg tega še z jasnim fokusom in ciljem.
In obkrožena z ljudmi, ki jo imajo radi.
In tako zelo uspešna.
Vse to sem si želela biti tudi sama, pa mi ni najbolje uspevalo.
Ko sem jo prvič videla v živo, se nisem mogla premagati in sem jo spontano objela.
Iz čistega veselja, da jo vidim tako blizu.
Njen objem seveda ni mogel biti objem veselja, saj sem ji bila tujka, nekdo, ki hodi za njo.
Ampak v tistem trenutku sem

Težka učna ura

Tadeja Virant
12.12.2014 23:40 (Dec 12, 2014)

Pri fejsbuku mi gre najbolj na živce to, da se videi, kar sami odprejo. In da ogromno ljudi lepi in deli videe, ki so polni neumnosti, norosti in nasilja. Nad živalmi in celo nad otroci. V življenju nisem videla toliko trapastih in nasilnih reči, kot teh nekaj let, kar sem prisotna na fejsu.
Danes, preden sem opoldne šla od doma, sem še enkrat na hitro skočila na fb, pa mi seveda ni bilo niti najmanj treba.
In dobila sem težko, težko učno uro.
Prva stvar , ki sem jo zagledala, je bil posnetek v katerem ženska tepe majhnega otroka- dojenčka starega kakih 9-10 mesecev. Otroček je ležal v kotu postelje na trebuščku, ona je sedela pred njim in ga tepla, ščipala, tepla z blazino po glavi, po celem telesu, brcala z nogo...
Po kakih 10 sekundah posnetka, vsa zgrožena prekinem predvajanje, nejeverna, da je kaj takega možno in da jo je nekdo snemal, pa ni posredoval. Solze mi začnejo liti.
Potem, sem sklenila, da posnetek pogledam naprej. Z veliko, veliko, res veliko muko sem spet začela gled

"Angeli v mojih laseh"

Tadeja Virant
09.12.2014 21:25 (Dec 09, 2014)

"Če težko verjamete, podvomite v svojo skeptičnost.
Če ste cinični, podvomite v svoj cinizem.
Kaj lahko izgubite, če se odprete možnosti, da obstajajo angeli;
če se odprete svoji duhovnosti in spoznate svojo dušo?"
Citat je iz knjige, ki sem jo ravnokar prebrala in sicer: 
Angeli v mojih laseh, Lorna Byrne.
Verjamem v duhovni svet, ali bolje rečeno- vem, da duhovni svet res obstaja. To sem sama konkretno izkusila, po Vojkovi smrti.
Toda z angeli sem imela pa vedno težave.
Vem, da obstajajo. Dovolj pričevanj o tem obstaja.
Pred kakimi desetimi leti sem imela obdobje, ko sem nekaj časa meditirala na angele.
Zvečer, sama v sobi, vse mirno. Se umirim, sprostim in se osredotočim na dihanje, ki je počasno in nežno. Z vsakim dihom, si predstavljam, da vdihnem vase esenco angela. Z vsakim dihom postajam spokojnejša, stapljam se z mirom, ki se naseli vame in v prostor. Čutim ljubezen.
To traja kakih 15-20 min.
Na koncu, kot da me več ni; vendar sem, sedim, na svoji postelji, le čutim nič druge

Tudi to sem jaz. Bila

Tadeja Virant
01.12.2014 11:59 (Dec 01, 2014)

Nikoli ne bom tako, kot ona.
Samo poglej, kako je ona lepa, sposobna, iznajdljiva in uspešna.
Zakaj se jaz ob tem počutim tako majhno, tako nepomembno?
Tako nevredno.
Zakaj njen uspeh v meni ne vzbudi želje po tem, da bi sama nekaj naredila iz svojega življenja?
Zakaj se zadržujem v primerjavi in v zavidanju nečesa, za kar niti ne vem ali je to sploh moja iskrena želja, potreba, del moje poti??
Kar dolgo časa sem bila zataknjena v teh čustvih.
In neskončno me je bilo sram, da tako čutim. Sram same sebe.
Kako bi lahko kaj naredila iz sebe, ko pa sem se kopala v teh občutkih, zavidanja, sramu in slabe vesti, ker sem se obenem zavedala svojih neizkoriščenih sposobnosti!?
To je sedaj za menoj.
Da, bila sem to in ni mi lahko to povedati svetu. Ampak moram.

Rdeči cvet

Tadeja Virant
27.11.2014 11:55 (Nov 27, 2014)

Pred kratkim sem oprala bele kavbojke, ki so imele na predelu zadnjice madež.
Nekaj let nazaj sem prijateljici kazala kako izgleda rdeča bazilika. Listič ali dva sta ostala zunaj na klopi in v teh čisto novih belih hlačah sem se nanj usedla.
Šele zvečer sem opazila, da imam na njih rdeč flekec. Nisem ga takoj očistila in s pranjem ni šlo več ven. Ravno na sredini je ostal rdeč madež. Kot da bi mi ušlo nekaj kapljic menstrualne krvi in ostalo tam ponosno kazajoč, da je dotična ženska še v rodni dobi.
Ker so mi kavbojke lepo stale, sem jih nadaljevala nosit' a vedno v kombinaciji s kako dolgo srajco ali puloverjem, da se rdečega madeža ni videlo.
Potem sem se enkrat odločila, da prekinem s temi stvarmi in sem pogumno oblekla hlače brez skrivanja. Nekaj časa mi je bilo malo nelagodno, a kmalu sem nato pozabila. Nihče ni sploh opazil.
Včeraj sem jih zlikala in opazila, da se flekca skoraj ne vidi več.
Postopoma je zbledel.
In moj sram pred tem, da se mi na hlačah ali krilu vidi moja kri, t

Ravnatelj&učiteljica/navzoči ostali

Tadeja Virant
20.11.2014 09:04 (Nov 20, 2014)

Priznam, pogledala sem si posnetek ravnatelja&učiteljice.
Zdel se mi je avtentičen v tem smislu, da se je res zgodil.
Ne bom moralizirala o tem kaj je in kaj ni prav. Onadva že vesta.
Včeraj zvečer pri poročilih pa gledam prispevek o tem dogodku in medtem, ko novinar govori, v ozadju teče slika moškega in ženske. Nobene pozornosti jima nisem posvetila, ker mi niti pod razno nista bila podobna akterjema dogodka.
Na koncu posnetka pa izvem, da sta to onadva!...
Zazijam začudeno. Saj to ni mogoče. Osebi na posnetku sta delovali veliko mlajše in s povsem drugo energijo, kot osebi ki sem ju pravkar videla. Zelo podvomim v avtentičnost posnetka.
In začnem razmišljat.
Ravnatelj in učiteljica matematike sta nekako najbolj brihtni glavi na šoli.
Na šoli polni srednješolcev, ki jih razganja od hormonov. Ki imajo vsi po vrsti pametne telefone. In sodelavcev.
Med odmorom, ko bi v kabinet lahko vstopil vsakdo, še zunanja oseba.
Ali ne bi bilo vsaj malo logično, da bi obrnila ključ v ključavnici?

Etape

Tadeja Virant
18.11.2014 09:23 (Nov 18, 2014)

V preteklosti sem večkrat bila skoraj malo zavidna ljudem, ki so bili pred menoj, ki so že preživeli ali naredili neke reči, ki so mene še čakale in so bili od mene uspešnejši na enem ali več področjih..
Mislila sem, da so pred menoj in da jaz capljam za njimi in da jih nikdar ne bom dosegla.
Pred nekaj leti, ko sem hodila po svojem prvem Caminu Frances, sem šele dojela za kaj gre.
Vsi smo bili istočasno na Poti.
Le da smo bili eni na startu, drugi nekje na sredini, tretji na cilju..
Vsak je bil v nekem trenutku na točno določeni točki.
Ta točka se je iz trenutka v trenutek spreminjala.
Dogodki in ljudje, ki so te obkrožali, so se iz trenutka v trenutek spreminjali. Za nikogar ni bilo isto, pa vendar zelo podobno.
Nekdo je Pot in njena darila doživel povsem drugače kot jaz, pa sva bila na istih krajih, v podobnem/istem terminu.
Celo Peter, ko je hodil z menoj, je večino reči doživel povsem drugače kot jaz.
V življenju je isto. Vsi smo na isti poti-od rojstva do smrti.
Doživljamo p

Piškotki

Tadeja Virant
11.11.2014 19:36 (Nov 11, 2014)

V prednovoletnem času je bilo.
Povabila sem njo in njega na obisk. Imela sem doma spečene cimetove piškote. Bili so prav okusni. Ponudim jih ob čaju, kavi...
Ona se brani, češ, saj ni treba. On pa navali nanje. In jih sploh ne more nehati jesti.
Ona ga začudeno pogleda in mu reče: "Ti jih bom spekla tudi doma!"
Prisluhnem tonu tega stavka, ker je v ozadju sporočal- ...
Boljša sem od nje. Bolje znam speči piškote.
Zaboli me. Zakaj je potrebno biti boljša od mene?!?
Zakaj je v nas ženskah potreba po primerjanju z drugo žensko?!?
Njemu je vseeno. Poje skoraj vse moje piškote. Ona poizkusi enega.
Nikoli nisem izvedela ali mu jih je doma res spekla.

Večnost

Tadeja Virant
10.11.2014 22:34 (Nov 10, 2014)

Če preteklost, sedanjost in prihodnost obstajajo vse hkrati in če časa sploh ni in če človek samo zaznava čas kot sosledje trenutkov/dogodkov... potem je v bistvu vseeno v katerem času se zadržuješ ali ne?!
Ni pomembno ali živiš v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti.
Ker vedno samo si. Ker ni ničesar, v čemer bi se zadrževal.

Kisla repa

Tadeja Virant
05.11.2014 10:58 (Nov 05, 2014)

Kot otrok, sem bila zelo pridna.
Vse, kar so mi rekli, sem naredila. Nikoli nisem protestirala, zganjala kakršnegakoli upora ali glasnega negodovanja.
Ni šlo drugače.
Imela sem ostrega očeta, kot najbolj nabrušeno rezilo je grozeče deloval, ko njegove želje, ukazi, besede niso bile uresničene.
Strah me je bilo. Zato sem se raje potrudila, da jih nisem fasala....
Ali pa, da so me sploh opazili, me pohvalili, mi priznali, da obstajam.
Tako mi je ta izraz biti pridna, kasneje, ko sem ga poslušala kot odrasla po eni strani dokazoval isto kot v otroštvu.
Da sem in da sem potrebna in pomembna.
Po drugi strani pa sem ga doživljala na nekoliko ponižujoč način.
Kdo si ti, da mi rečeš, da sem pridna? Samo mimo hiše greš, opaziš da delam na vrtu in že sem zate pridna.
Kaj sploh pomeni biti priden??
Da sploh delaš?
Da delaš po svojih zmožnostih? Ali preko njih?
Da te drugi vidijo in ti povejo, DA SI, PRIDEN.
Majhna deklica v meni se še vedno za kanček vznemiri, ko jo drugi vidijo na tak način.

Oglasi

za vse, ki iščete večji družinski avto, je peugeot 308 prava izbira, saj je dovolj prostoren, ima velik prtljažnik ter tudi sistem isofix, da bodo vaši malčki varni v avtu. poleg udobne vožnje pa vas bo verjetno prepričala tudi nizka poraba. vse ostale prednosti tega vozila, si lahko preberete v članku, ki je objavljen na spletni strani avto magazina. 

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

prednosti vozila kia ceed: nizka poraba, številna dodatna oprema, ki je že vključena v osnovno ceno, vzvratna kamera in parkirni senzorji, zelo udobni prednji sedeži in še bi lahko naštevali. celoten članek, si lahko preberete na avto-magazin. 

Kategorija: Avtodeli in oprema

Cena: Pokličite za ceno

517.) naše morje

Kategorija: Naravoslovje

Cena: 14.99 €

7674.) človek z zamudo

Kategorija: Leposlovje

Cena: 8.99 €

7673.) volčiči

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

6807.) ribanje i ribarsko  prigovaranje

Kategorija: Leposlovje

Cena: 19.99 €

7196.) ratne tajne

Kategorija: Leposlovje

Cena: 17.99 €

7194.) zibelka knjige

Kategorija: Leposlovje

Cena: 12.99 €

7604.) sirene z lesbosa

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

7082.) mak

Kategorija: Leposlovje

Cena: 13.99 €

6010.) serengeti ne sme umreti

Kategorija: Leposlovje

Cena: 11.99 €

4649.)  tito in umetniki

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj