Kljub temu, da v Piranu živim že 43 let, mi je najtežje predlagati program prav za moje mesto. Najtežje zato, ker ne vem, če se lahko sploh skupaj dogovorimo, kaj bi radi.Imel sem privilegij, da sem odraščal v Piranu v sedemdesetih letih, ko je bilo življenje v našem mestu še ležerno in veselo. Imel sem srečo, da sem otroštvo preživel v osemdesetih, ko je bil naš kraj cvetoč in živ.In lansko leto nisem več zdržal ter se z družino začasno preselil v Koper. Pa je bilo življenje v Piranu fenomenalno. Tudi za družine je mesto odlično, ker so vse institucije pri roki, ker je Tartinijev trg krasno igrišče, ker je mesto božansko…A me je vsakič znova stiskalo v prsih, ko sem hodil po mestu in čutil kaos, pomanjkanje ambicij, pomanjkanje smeha.Rad bi, da bi bilo mesto ponovno tako ležerno, kot je že bilo. Ko smo mulci brcali žogo na vsakem koraku in ko so bila poletja filmska. To bi rad.Všeč mi je beseda, ki jo za vizijo Pirana uporablja Sime: avtentični Piran.

To je smer, v katero moramo iti, da bo mesto ponovno zacvetelo. Ponuditi doživetja avtentičnosti in na tem poleg klasičnega kulturnega turizma graditi tudi komercialne turistične projekte. Ker preživeti nekako le moramo.

Mogoče bo komu to zvenelo kot smešna ideja, a že leta nazaj sva se s prijateljem pogovarjala o takih projektih, kot je recimo Dylan Dog Festival. Poznate ta horror strip?

No, če še ne veste, v tem stripu Dylan Dog igra en komad in to je Tartinijev Vražji trilček.

Na tisoče turistev lahko zvabimo v Piran in jim ponudimo majhna horror doživetja v zakotnih kotičkih, v starih cerkvicah, v skritih kleteh… Doživetja za katera bodo pripravljeni plačati toliko, da bomo od turizma ponovno vrhunsko živeli.

In takih projektov si lahko izmislimo na desetine. Samo nekaj moramo prej narediti. Dogovoriti se moramo, kaj bi sploh radi od tega mesta 

Po tem bo vse ostalo precej lažje