V trgovini vidim gospo, ki se steguje na neko polico, da bi vzela en zavitek.

Vprašam jo, če ji pomagam.

A ona vztraja in končno izgrebe izpod kupa spodnji zavitek, ki ga je uspela doseči, ne da bi zrušila celo goro zavitkov, potem pa se obrne k meni in reče: "Nisem jaz kriva, če me je mama rodila, ko je bila suša!" Seveda sem takoj razumela, da se šali na račun svoje majhnosti!

Smeje sem odšla naprej, ona pa je klicala za menoj: "Gospa, gospa!"

Ko sem ugotovila, da kliče mene, sem šla nazaj do nje, ona pa je dodala še, da ko je bila otrok, ji je mama rekla, naj gre ven, čeprav je dež. Ona pa ji je rekla: "Mama, prepozno!" (Kaj češ, za to, da bi zrasla, je pač bilo prepozno zdaj zalivati! :) )

.

.

Pravi blagoslov je srečati dobrovoljne ljudi. Take, ki se znajo pošaliti iz svojih pomankljivosti ... če to sploh so. Moja sošolka, ki je bila zelo majhna, je rekla: "Pa kaj potem, če sem majhna, pručko pristavim pa je! Veliki se morajo pa toliko sklanjati :)"

Tako je to! Vsak lahko najde kaj, iz česar se lahko poheca, krasno je pa, če to najde pri sebi - in ne pri drugih!