Ena lepa zgodba:

»Ko bom umrla, mislim, da me bo mama pogrešala, toda ni me strah umreti. Nisem bila rojena za to življenje.«

Kot onkolog z 29-letnimi poklicnimi izkušnjami lahko rečem, da sem zrasel in se spremenil zaradi tragedij, ki so jih bolniki preživeli. Ne poznamo naših zmogljivosti, dokler med težavami ne odkrijemo, da smo sposobni iti daleč preko tistega, kar smo si predstavljali.

Imam lepe spomine na Onkološko bolnišnico Pernambuco, kjer sem naredil prve korake kot profesionalec. Prihajal sem na oddelek za otroke in tam sem se zaljubil v pediatrično onkologijo.

Priča sem tragedijam, ki so se pripetile pacientom, majhnim nedolžnim žrtvam raka. Ob rojstvu prve hčere sem se začel počutiti neudobno, ko so otroci trpeli. Do dne, ko se me je dotaknil angel.

Videl sem angela v podobi 11-letne deklice, ki je bila izčrpana od dveh let različnih zdravljenj, injekcij in vseh težav, ki jih vključujejo programi kemoterapij in sevanja. Ampak nikoli nisem videl, da bi mali angel obupal. Večkrat sem jo videl jokati. Videl sem tudi strah v njenih očeh, saj je bila samo človek!

Nekega dne sem zgodaj prišel v bolnišnico in našel svojega angela samega v sobi. Vprašal sem jo, kje je njena mama. Do danes ne morem povedati njenega odziva, ne da bi postal zelo čustven.

»Včasih moja mama zapusti sobo, da na skrivaj joka na hodniku. Ko bom umrla, mislim, da me bo moja mama pogrešala, vendar se ne bojim umreti. Nisem bila rojena za to življenje!«

»Kaj pomeni smrt, draga moja?« sem jo vprašal.

»Ko smo majhni, včasih gremo v posteljo staršev in naslednji dan se zbudimo v lastni postelji, ali ni tako?« (Pomislil sem na svoji hčerki, ki sta bili takrat stari 6 in 2 leti ... in tudi onidve sta včasih prišli spat k nama z ženo).

»Tako je kot to. Nekega dne bom šla spat in moj Oče bo prišel pome. Zbudila se bom v Njegovi hiši, v mojem resničnem življenju!«

Bil sem osupel in nisem vedel, kaj naj rečem. Bil sem šokiran zaradi zrelosti, ki jo je prineslo trpljenje v duha tega otroka.

»In moja mama me bo pogrešala,« je še dodala.

Zadrževal sem solze in vprašal: »In kaj pomeni zate, da nekoga pogrešaš, draga moja?«

»Pogrešati nekoga je ljubezen, ki ostane.«

Danes, ko imam 53 let, izzivam vsakogar, da poda boljšo, bolj neposredno in enostavnejšo definicijo besede »hrepenenje«: ljubezen ostaja.

Moj mali angel nas je pred mnogimi leti zapustil, vendar z velikim naukom, ki mi je pomagal izboljšati življenje, mi pomagal, da poskušam biti bolj človeški in prijazen s svojimi pacienti, da ponovno premislim o svojih vrednotah. Ko pade noč, če je nebo jasno in vidim zvezdo, jo imenujem »moj angel«, ki se blešči in sije v nebesih.

Mislim, da je v svojem novem in večnem domu sijoča zvezda.

Hvala ti, mali angel, za življenje, ki si ga imel, za nauk, ki si me ga naučil, za pomoč, ki si mi jo dal. Kako lepo je hrepenenje.

(Dr. Rogério Brandão, onkolog.  Vir: Zavod Agape, z nekaj mojih majhnih popravkov.)