Članek
Prosim, pazi na mamo
Objavljeno Jul 01, 2017
Rezultat iskanja slik za prosim, pazi na mamo
Ganljiva zgodba Prosim, pazi na mamo korejske pisateljice Kjung Suk Šin o mami Park So Njo, ki izgine in jo mož in otroci iščejo, ob tem pa mislijo nanjo, se spominjajo mnogih dogodkov v zvezi z njo, težko jim je ob spoznavanju, kako zelo samoumevno se jim je zdelo, da ona je, da za vse poskrbi, da vse teče, kot mora.
Mama je bila mama. Rodila se je kot mama.
V glavnem pred njenim izginotjem nihče ni razmišljal o tem, ali je srečna, ali je zadovoljna, kako sploh čuti, kako razmišlja in zakaj ...
Otroci in mož so jo jemali skoraj kot del kuhinje in gospodinjstva, kot inventar, vedno je skrbela za to, da nihče ne bo lačen. Ko so se rojevali otroci, so bili revni, ampak znala je ustvariti kosilo "iz nič", znala je "vse" postrgati, oživiti vrt, skrbeti za živali.
"Misliš, da je bila mama rada v kuhinji?" /.../ (se) sprašuje ena od hčera. Sestra se začudi. Mama v kuhinji je bila vendar tako nekaj samoumevnega!
"... in nenadoma me je obšlo, da bi vse zagnala po tleh," je mirno pripovedovala sestra. "In pomislila sem na mamo. Razmišljala sem: Kako se je vsa leta počutila mama v tisti starinski kuhinji, ko je kuhala za našo veliko družino? /.../ Vsak dan - kako je to zdržala? /.../ Zdi se mi, da mama sploh ni marala kuhinje."
... Nikoli nisi pomislila na mamo zunaj kuhinje. Mama je bila kuhinja in kuhinja je bila mama.
/.../
"Ali si rada v kuhinji? Rada kuhaš?"
Mamine oči so se za trenutek spogledale s tvojimi. "V kuhinji nisem rada ali nerada. ... Morala sem biti v kuhinji, da ste bili siti in da ste hodili v šolo. Saj ne moreš delati samo tistega, kar ti je všeč. So stvari, ki jih hočeš nočeš moraš narediti. /.../ Kadar sem se v kuhinji počutila kot v zaporu, sem šla na zadnje dvorišče, pobrala najbolj zmaličen pokrov in ga z vso močjo zabrisala v steno. ... Šššššt, prvič sem to komu povedala!" Na obrazu se ji je narisal nagajiv nasmešek. "Če se ti kuhanje upira, poskusi zabrisati skledo po tleh. Tudi če boš razmišljala: Oh, kakšna škoda, ti bo odleglo. ..."
Bila je silno preprosta in skromna ženska. Po eni strani se je "vsemu" odpovedovala, recimo tudi praznovanju svojega rojstnega dne (je rekla, da naj praznujejo kar na atov rojstni dan, ko je blizu), po drugi strani pa je bila v nekaterih stvareh zelo stroga, zahtevna in dosledna.
Ogromno ji je pomenilo, da otroci naredijo šolo! Zato se je bila pripravljena odpovedati stvarem, tudi nujno potrebnim.
Nekega pomladnega dne, ko so po vasi cvetele rože, je ata domov pripeljal žensko svetle polti ... Ko je ženska stopila skozi prednji vhod, je mama odšla skozi zadnjega.
Hjong Čol ni hotel jesti, kar je ta ženska skuhala in ko je mama, ki potem ni več živela doma, to zvedela, ga je zelo pretepla, potem ji je obljubil, da bo jedel - ampak samo, če ona pride domov. In šele, ko ji je rekel, da bo postal pomemben človek, tožilec, in da mu bo to uspelo, če se bo vrnila domov, je mama zavzdihnila: "Zakaj bi zapustila tisto hišo, ko pa si tam ti - zakaj nisem pomislila na to? Tam si ti. /.../ Domov greva."
Tako se je mama tistega dne vrnila domov. Porinila je žensko iz kuhinje in skuhala. In ko sta se ženska in ata preselila v drugo hišo v kraju, je mama zavihala rokave, zdrvela do njune hiše, zgrabila lonec z rižem, ki je visel nad njunim ognjiščem, in ga zabrisala v potok. /.../
--
A pravzaprav nihče ni vedel, da njihova mama ne zna brati!! Nihče ni bil toliko pozoren, da bi to opazil! Nihče ni vedel, koliko bi ji pomenilo, če bi znala brati oz. če bi ji kdo bral! Pa je hčerka Či Hon celo pisateljica. Kaj vse je mama naredila, da bi otroke izšolala! Čutila se je kriva, ker ni mogla pomagati mlademu svaku Kjunu, da bi šel v srednjo šolo.
Ko se po ženinem izginotju vrne oče iz Seula (morda je pa mama doma!), pred hišo stoji mlada ženska iz Hiše upanja. Hiša upanja?
"To je sirotišnica. Skrbelo me je, ker se že tako dolgo ni oglasila /.../ Brala naj bi ji kniigo ..." Naj bi ji brala knjigo?Tvoji ženi? Nikoli ti ni omenila Hiše upanja. /.../ Taj Hi razširi oči, ko zve, da se je Park So Njo zgubila v Seulu in da je pogrešana. Pove ti, da je tvoja žena več kot desetletje prihajala v Hišo upanja in kopala otroke in prala in skrbela za vrt na dvorišču.
Tvoja žena?
Taj Hi pravi, da tvojo ženo zelo spoštujejo in da je za Hišo upanja mesečno darovala 450.000 vonov.
Štiristo petdeset tisoč na mesec?
/.../
Počutiš se, kot bi te žena naklestila.
Hong Taj Hi ti pove, da na tvojo ženo najbolj čakajo otroci. Pripoveduje ti o dečku z imenom Kjun; pravi, da je tvoja žena postala praktično dečkova mama /.../
"Rekli ste, da naj bi ji brali? Kako to mislite?"
"Opravila je vse težko delo v Hiši upanja. /.../ Ko sem jo vprašala, kaj lahko naredim v zahvalo, je rekla, da nič, nekega dne pa je prinesla knjigo in me prosila, naj ji jo vsakič berem po eno uro. Rekla je, da je to knjiga, ki jo ima rada, vendar zaradi slabega vida ne more več brati."
Molčiš.
Strmiš v knjigo, ki jo Hong Taj Hi vzame iz torbe. V hčerkino knjigo. /.../
Vzameš hčerkino knjigo Za popolno ljubezen. Tvoja žena si je torej želela brati hčerkin roman. Tega ti ni nikoli povedala. Nikoli nisi niti pomislil, da bi ji bral hčerkine knjige. Ali še kdo v družini ve, da tvoja žena ne zna brati? Spomniš se, kako prizadeta je bila videti /.../ tisti dan, ko si odkril, da ne zna brati. Bila je prepričana, da si vse, kar si naredil, naredil zato, ker si jo zaničeval zaradi nepismenosti - zapustil dom, ko si bil mlajši, včasih kričal nanjo, grobo odgovarjal na njena vprašanja .../.../ Pojma nisi imel, da tujka bere tvoji ženi hčerin roman.
Če si ga je tako močno želela prebrati, bi morala prositi mene. /.../  Če bi te tvoja žena prosila, da ji preberi roman, bi ji ga prebral? Preden se je izgubila, si preživljal dneve, ne da bi mislil nanjo. Spomnil si se je samo, kadar si jo prosil, naj kaj naredi, ali pa si jo grajal ali prezrl. Navada je lahko nekaj strašnega. Z drugimi si govoril vljudno, ženi pa nisi namenil prijazne besede. /.../
Preden si na seulski postaji izgubil ženo izpred oči, je bila zate samo mati tvojih otrok. Bila je kot mogočno drevo /.../ Ko je izginila mati tvojih otrok, si spoznal, da je izginila tvoja žena.
Njo in njenega moža so poročili starši. In že od začetka je njen mož hodil prehitro, vedno znova ga je prosila, naj hodi počasneje, da bo hodila z njim.
Prosim, hodi počasneje.
Ampak on je ni poslušal. Cela desetletja ni zares slišal njene prošnje. Vse do tistega dne, ko je na seulski železniški postaji stopil na vlak, ki je odpeljal, preden je žena vstopila ... In ni se niti ozrl. Šele čez čas je ugotovil, da žene ni za njim! Vse do tistega dne, ko je potem žena izginila in so jo vsepovsod iskali, ni pomislil, koliko ji bi pomenilo, če bi hodil z njo. Sploh v zadnjih letih, ko sta se starala in je ona imela očitne težave z zdravjem, večkrat je imela strašne bolečine v glavi (tako hude, da je vtaknila glavo v posodo z mrzlo vodo in celo v zamrzovalnik), imela je spominske luknje, demenco. Verjetno je doživela kap. Nekoč daleč nazaj. Kot je povedal zdravnik, ko jo je enkrat kasneje hči uspela spraviti na pregled.

Vsaj enkrat bi ji moral prisluhniti. Pustiti bi ji moral, da pove, kar hoče. Leta tišine - potem ko si prevalil krivdo nanjo in ji nisi pustil niti tega, da bi govorila - morda jo je to breme potisnilo v naročje bolečine.

"Preživel sem življenje, ne da bi se pogovarjal s tvojo mamo. /.../ Zdaj čutim, da bi lahko povedal čisto vse, pa ni nikogar, ki bi me poslušal.


Nekega starševskega dne v maju, pred mnogimi leti, ni poklical nobeden od otrok. Tvoja žena je odšla v papirnico v mestu in kupila dva nageljnova popka, vsak je bil pritrjen na trak, na katerem je pisalo: "Hvala za življenje in vzgojo". Roži je pripela sebi in možu in ona se je ves dan sprehajala z njo.

Je bila mama srečna? Imela je težko življenje ... Toda ali je bila zato nesrečna?

Ko iščem zdajle po knjigi, ne najdem citata, ampak v knjigi je trditev, da je mama bila srečna. Kakšna pa naj bi bila!? (Spominja na tisto v kuhinji - potrebno je narediti, kaj pa drugega, rad ali nerad. Sreča menda ni to, da človek počne, kar hoče.)

--------

Tukaj je precej ostra ocena:  https://www.dnevnik.si/1042660268 

Da nekako ni to delo, ki bi sodilo v sodobno Evropo. Da je tista mama samo mama. Kot da je narobe, če je neka ženska - mama? Samo mama? Pa saj ni samo mama!

Meni se zdi krasna zgodba s stališča samospraševanja v zvezi z odnosi med nami. Me pa nekoliko moti pisanje, ki je večji del v 2. osebi.

http://www.modrijan.si/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/Bralec-zbirka/Prosim-pazi-na-mamo

Prosim, pazi na mamo je zgodba o skrivnostnem izginotju in neuspešnem iskanju ostarele matere, zgodba o družinskih vezeh, nasprotjih med generacijami, med sodobnostjo in tradicijo, mestom in podeželjem, predvsem pa o premostitveni moči ljubezni. Je tankočuten portret preproste, a značajsko močne ženske, ki nas spomni na to, kako v vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na dragocene, nenadomestljive ljudi in se šele ob njihovi izgubi zavemo, koliko so nam pomenili. Prek navidez eksotičnega sveta korejskega podeželja nas popelje do naših lastnih korenin in nam omogoči ponovno dojeti univerzalen, brezčasen čudež materinske ljubezni in družinskih vrednot.

http://ninanovak-oiseau.blogspot.si/2014/01/prosim-pazi-na-mamo.html

Jul 01, 2017

Marta, tokrat sem samo na hitro odprla stran in preletela vse naslove najstniških knjig, potem razmišljala, da ima Pehta zanimive teme in da se pač vrnem! :) Še zanimivost: na tem svojem blogu imam "predalček" Teta Pehta, kjer imam v glavnem o zdravilnih rožicah ipd. :) Se vrnem. Zanimiv prispevek o Kolibi: http://www.mladina.si/179505/koliba/

Marta, hvala, sem odprla in pregledala naslove, Trinajst razlogov sem brala, ima tudi zapisano o tej kn jigi. Zdaj bom brala naprej :) http://www.rtvslo.si/blog/pehta-p7k6

http://www.publishwall.si/solzemlje/tagged/Knjige.in.življenje

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/96379/modrikasti-sneg

Marta, tudi tale je izredna: http://www.publishwall.si/solzemlje/post/306901/vsi-si-zelimo-nebes Potem sem dodala še en prispevek, ker sem izpisala tako dolg citat, da bi bilo preveč za en blog :) Berem pa Kako odpustiti in Starca in morje. Odpusti mi, Nataša - ja, pretresljiva. Sorodna tematika: Jevgenija Ginzburg: Križev pot (mislim, da je še ena knjiga, pa se ne spomnim naslova). Pa veš, na katero sem se spomnila! Bela kot sneg, rdeča kot kri! In: Bela kot mleko, rdeča kot kri. To zadnjo sem predstavila pri sebi. Tiste "Bela kot snega" pa ne. To je nekakšna ruska pravljica. (No, saj je že nekaj let, kar sem jo brala.)

Marta, meni ostaja občutek, kako je grozno izmisliti si eno tako strašno zgodbo - da bi razložii Boga ... Meni se zdi, da se vsak dan dogaja toliko groznih stvari, da je mogoče pisati ob resničnih zgodbah in si jih ne izmišljevati ... Še kako resnična je zgodba Nihče - Mehmedalija Alića ... tudi o odpuščanju. Pred leti sem jo predstavila tudi tukaj. http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88717/mehmedalija-alic-nihce-1-do-srebrenice In med liki, ki so se me v zadnjih letih močno dotaknili, je sv. Marjeta Kasijska (Rita), ki je od žalosti zaradi izgube moža in sinov skorajda znorela, a potem je živela ljubezen. Tudi o njej sem pisala. O njej je tudi film, gledala sem ga v šoli odpuščanja. http://www.publishwall.si/solzemlje/post/103451/sola-odpuscanja-2-marjeta-kasijska-zgodba-o-odpuscanju Kdo je Bog, kakšen je ... to se meni zdi manj nujno vedeti kot spoznati, da smo njegovi ljubljeni otroci.

Vidim, da en link ne dela, ga bom kasneje vnesla, zdaj ga dajem le sem - se mi pa zdi tale ocena kruta in neprizanesljiva ... kot da to, da se mama daruje za svoje ljudi, ni nič vredno. https://www.dnevnik.si/1042660268

Marta <3

O, potem ima pa res pravo ime! Mi je bilo žal, ko je šla od tu. Če si delala kdaj bezgov sirup - gre na isti način. Količine? Jaz delam na približno. Vodo nalijem na približno, sadkor dam potem nekako kilo na liter vode, citronsko pa spet kar tako. Enkrat mi je ratal kot "naš čaj", to je sirup čaj, ki ga je delala družina Marinko. Imeli so pred vojno tovarno marmelad in podobnih stvari v Lj. Naš čaj so delali tudi kasneje in naš župnik (ko smo bili Črnučani) je ponavadi ponudil ta čaj. Dober je bil! Mislim, da je šlo za "skrit" recept. Včasih se je "naš čaj" dobilo v trgovini. No, in jaz delam zeliščni sirup ... in ugotovim, da je nekaj takega - "naš čaj" :) Torej - odkrita sem skriti recept. Oz. ga nisem, ker ne delam po receptu - in je moj sirup vsakič drugačen :)

Marta, kdo je Pehta, ne vem :) Mislim, da ti nisi :) Hvala za povezavo do filma.

Recept za sirup? Ga ni. Ko sem nekega leta zamudila bezgovo cvetje, sem si rekla, bom pa naredila iz tega, kar najdem. In odtlej naberem vseh vrst rastline, ki jih najdem v čistem okolju, največ kar na svojem vrtu. Npr.: meto različnih vrst, meliso različnih vrst, materino dušico, pa še kaj drugega najdem. Vse to namakam v prekuhani in bolj ali manj ohlajeni vodi (kakor kdaj) en dan, večkrat premešam, potem odcedim, dodam sladkor in citronsko kislino. In to je to. Če potem za pitje dodaš mrzlo vodo, je pač sok, če vročo, je pa čaj :)

Magdalena Gornik? Enkrat smo nekega bolnika na njegovo željo peljali na grob ... Čez tri dni goduje sv. Marija Magdalena, gotovo je Magdalena Gornik dobila to ime tudi zaradi bližine godu, včasih so zelo gledali na to. Film o njej - je na spletu?

Si misliš, Marta, da sem ravno opazila pri Čerinu tole Cestnikovo objavo! :) Se pravi, da sva hkrati "v K/kolibi" :) Ampak zdaj sem bolj Pehti podobna, delam sirup iz zdravilnih rožic :) In Pehto imam odprto. :)

Marta, veš, katera knjiga se me je zelo dotaknila? Laurus. O srednjeveškem zdravilcu. Pred kratkim sem tudi prebrala Odpusti mi, Nataša.

Marta, pri nas trije beremo te knjige, dva odrasla in en najstnik :) Ostaja mi občutek ob Kolibi, da mi ne gre, če ni zgodba v prvem delu resnična ...

Res, Marta, tudi oče je včasih pokazal dobro mero dobrote. Čeprav je pa sicer, žal, hodil precej po svoje ... ga ni bilo, ko je rojevala ... Dolge dobe ga ni bilo. Tisto prostodušno, da naj on umre pred njo ... ker sicer se bo zanemaril itd ... Tako stvarno, tako zelo stvarno, razumsko ... skrbeče ... Koliba ... Mene ZELO moti, če nekdo uporabi neko izmišljeno strašno zgodbo, da bi razložil Boga. Tako da še ne vem, če bom o knjigi pisala. Da ne bom preveč kritizirala :) Sicer pa je toliko predstav o Bogu, kot je nas :)

Všeč mi je tudi njena prostodušnost, da si sama kupi rožo za starševski dan - če so že otroci pozabiji nanjo oz. na njiju z očetom.

Marta, mene je presenetilo, da je šlo za krščansko izročilo v tej družini, vsaj nekoliko, krščanstvo nekoliko pleteno in vpeto v njihovo staro izročilo. Zame so bile najmočnejše misli, te, ki so se me posebej dotaknile, te: mama nepismena. In kako je to prikrivala. Komaj kdo je vedel, najbrž je vedel to samo mož. Nihče drug. Ampak tisto, ko govori ena druga ženska, tisto vendar govori ta mama, kajne? Torej se je skrivaj naučila brati? Na stara leta? Te stvari mene spominjajo tudi na neke moje zadeve ... (zanje bi raje, da drugi ne vedo). Potem to, kako so sestavljali delčke o njej ... žalost seveda ob tem, da verjetno ne bodo mogli mami več pomagati ... ji dati vedeti, koliko jim pomeni. (Tisti, ki je ocenil to mamo kot samožrvjujočo se, je sploh ni razumel!!) Glavoboli. Kolikokrat tudi mene boli glava! Potem to: če je bila srečna. Bila je srečna. Ne vsak trenutek, saj nihče ni, ampak tako na počez je sprejemala življenje tako kot je, bila skrbna in ljubeča s svojimi in pomagala še drugim. Tako ej čutila, tako je bilo prav. Kaj pa je drugega sreča? Koliba. Mi je bila všeč in mi ni bila. So stvari, ki meni niso blizu. In ali bom o njej pisala ali ne, je verjetno odvisno od tega, ko ugotovim, ali je v osnovi zgodba resnična ali ne. Kajti da se človeku res zgodi to, kar se je zgodilo Mackovi družini in da to nekako preživi in na nek način sprejme ... to ej zame tisti veliki izziv. Ampak če je pa zgodba izmišljena, mi vse tisto naprej sploh ni "zares". Zato zdaj iščem informacije, ali je zgodba v osnovi resnična ali ne; se je Missy res zgodilo to, kar piše v knjigi. Veš, kaj sem zdaj prebrala in mi je bilo všeč? Sinove Velike medvedke. Tovrstnih knjig (o Indijancih in belcih v 2. polovici 19. stol.) nisem nikoli brala, zdaj pa sem, sva delno skupaj, delno vsak zase z najmlajšim sinom. Je šest knjig. Meni se zdijo dobre! Želim ti lepe počitnice!

Marta, si ti brala Kolibo?

Marta, te je nagovorilo to z rožnim vencem iz palisandrovega lesa! O tem rožnem vencu iz najmanjše države na svetu! Zanimivo, kajne, da je ta mama imela nekatere želje in nekatere je tudi res glasno izrazila! Pieta. "Prosim, prosim, pazi na mamo."

Marta, h kom. 3: Na nek način smo itak žene in mame, a ne. Vedno smo to. Ne samo doma! Ja, ta mati je živela svoje materinstvo res polno. Posamezni dogodki povejo tudi, kako močno je čustvovala! Poleg pomoči v sirotišnici, sosedovim lačnim otrokom, naključnim obiskovalcem, ubogemu komaj živemu psu, ki ga je našla in vzela k sebi, je močna zgodba tudi ta, kako hodi dojit še enega lačnega dojenčka, ki mu umre mama. Neznanega dojenčka! Se spomniš tega, Marta? Kako je našla tega dojenčka? (Saj nisi knjige brala pred kratkim, kajne?) Dajati sama sebe ... To JE življenje!

Anka, kajne, preveč samoumevno se včasih jemlje drugega ... to, da mi pripada ... Tudi marsikakšen mož jemje žensko, s katero je poročen, ne samo kot mamo svojih otrok, pač pa tudi kot ženo - kot bitje, ki mu pripada ... Kot da ni potrebno za odnos vedno delati ... Oba morata delati. Mislim, da je niso našli, Anka. V zgodbi je niso našli. Jo iščejo več mesecev.

Usoda mnogih mam.....samoumevni inventar pri hiši, ki se ga zavedo, šele, ko ga ni več...... Ana, pa so na koncu našli mamo?