Članek
Kdor je brez greha ... oz. kakor živiš, tako umreš
Objavljeno Jun 21, 2017

Ob tragični smrti našega igralca sem videla vseh vrst komentarje. Žal mnogo žaljivih. Ne vem kaj dosti o tem, kako je konkretni človek živel, kako je mislil, kaj delal, in ne vem, kaj se je zares zgodilo v urah pred njegovo smrtjo ali v uri smrti. Videla sem tudi naslove nekaterih iger, v katerih je igral, prebrala sem nekaj njegovih komentarjev, poslušala izjavo ob družinskem zakoniku.

Ne glede na vse je bil človek. Za nekatere velik človek, za nekatere ne. Ampak vseeno človek.

'O mrtvih nič, razen dobrega'

Star pregovor 'O mrtvih nič, razen dobrega' tudi zdaj pride v poštev. O vsakem od nas so lahko pogrebni govori polni lepega ... in tudi marsikaj slabega se najde o vsakem od nas. Jaz imam rada poštene govore (in sploh pošteno govorjenje o pokojniku, ne gre samo za tisto ob samem pogrebu), nikoli pa ne sovražnih. Nikoli ne mrhovinarskih.

Boli me spoznanje, koliko ljudi uživa v hudem, ki doleti - druge. Predvsem seveda, če so to njihovi "sovražniki", morda politični nasprotniki.

Boli me spoznanje, kako kakšni ljudje radi popadejo neko kost in jo glodajo in glodajo ... Bog ve, samo On ve, če se toliko ukvarjajo sami s seboj in svojimi grehi. Ne, zakaj le, če se pa lahko ubadam z grehi drugih!?

Čuteč tudi z drugimi

Človek, ki pozna svojo krhkost, nebogljenost, grešnost, šibkost, bo čuteč tudi z drugimi. Ne bo sodil. Oja, imel bo jasno mnenje, kaj je prav in kaj narobe, umor je nekaj strašnega, posilstvo je nekaj strašnega, nekatere zlorabe so absolutno nedopustne ... so nevredne človeka ..., vendar ne bo kamenjal grešnika, ne bo samo kazal na druge, ne bo neprizanesljiv z grešniki ... Mu bo do pravične sodbe. Ampak ne bo se šel sodnika, če ima na voljo le nekaj drobcev neke "resnice" ali resnice. Prepustil bo sodbo ljudem, ki so poklicani (poklicno) za to zaupal v pravičnost Božje sodbe). Če se mu bo zdela sodba na zemlji krivična, bo skušal tvorno sodelovati in se boril za resnico in pravico. Če je vernik, bo molil za uboge grešnike. Tudi zase.

... česar polno je srce, to usta govore

Pravijo, da vrtnar diši po rožicah, vrtu. Če ga ima rad.

Pravijo, da kakršne prijatelje imam, tak/a sem.

Pravijo, da sčasoma lahko kriminalisti in policaji in še kdo začnejo smrdeti po kriminalu ... Skratka: s komer se družiš, tak si.

Če nisi trden, močan.

Pravijo, da česar polno je srce, to usta govore. Kaj je torej v srcu ljudi, ki uživajo v govorjenju o grehih drugih?

Jezus se je družil z grešniki ... zanje je prišel na svet. Ni se šel pravičnika. Ni sodil. Bil je usmiljen, prizanesljiv ... do ubogih ... do tistih, ki so spoznali svojo grešnost.

Do pravičnikov, "farizejev", trdosrčnih ljudi ni bil tako prizanesljiv ... sicer pa na nek način ti ljudje sami niso bili prizanesljivi do sebe ... usmiljenje se lahko dotakne samo tistega, ki usmiljenje hoče ... usmiljenje se daje v svobodi.

Res je, da nihče ne bi smel ubijati (ne pred rojstvom, ne kasneje). Res je, da nihče ne bi smel nikogar zlorabiti ... ne spolno ne drugače. Nihče ne bi smel pre/varati sebe in drugih.

Vendar ni dobro za človeka, za nikogar ni dobro, če se naslaja nad tem, kako so drugi slabi ... ob tem je ja tako jasno, kako je on dober!

Tak človek začne smrdeti ...

"Kakor živiš, tako umreš."

Te dni je bilo tudi zapisano: "Kakor živiš, tako umreš." Ja. A vendar nihče od nas ne ve o zadnjih zdihljajih pokojnika. Morda se je "vrnil k Očetu"? Prepozno? Tega nihče od nas ne ve. Naj je bilo tako ali drugače, je v naših srcih vendar lahko vsaj drobec usmiljenja. Nihče od nas ne ve, kaj vse še pride v njegovem življenju. Kaj se bo zgodilo med njegovimi najbližjimi. Kdaj bomo hrepeneli po usmiljenju, tudi človeškem.

... in kako bo umiral "pravičnik"? "Pravičniško?" "Bog, hočem v nebesa! Bil sem dober! Nikogar nisem posilil, ubil ..." (Vic o pijanem šoferju in mlačnem duhovniku, ki prideta pred nebeška vrata. Sv. Peter spusti v nebesa šoferja, duhovnika pa ne, na kar seveda duhovnik protestira. Sv. Peter mu pojasni: "Ko je šofer vozil, so vsi molili, ko si ti pridigal, so pa spali ...")

Smo "pokvarljivo blago"

Prepričana sem, da je vsak od nas "pokvarljivo blago". Ne pokvarjeno, večina gotovo ne, ampak vsak od nas je pokvarljiv ... in če se ne potrudi biti zvest Stvarniku v najmanjših stvareh, lahko tako po malem, drobec za drobcem, drsi v slabo ... V pravičniškost. V popuščanje sebi. V relativizacijo greha. V prikrojevanje sveta sebi - in ne božjemu pogledu. V "črko postave" in ne duha Božje besede.

Greh je greh. Ni potrebno tako izpostavljati grehov istospolnih ... kot da je greh že samo to, da je nekdo istospolen. Ni to greh. To je nagnenje. Kot ima nekdo drug nagnenje, da bi kradel, lagal, objestno govoril polresnice, slabšalno imenoval druge, kaznoval druge za vsako figo ...

Pometajmo pred svojim pragom in bodimo pristno sočutni

Vsak od nas je odgovoren za to, kaj dela. Kako ravna s svojimi nagibi. S svojo danostjo.

Ker sem jaz "hetero", samo na sebi to še ne pomeni, da sem za to boljši/a!! Med nami, "pravilno usmerjenimi", je tudi marsikaj narobe. Baje tudi krščanski zakonci varajo. Mogoče ne z istospolnimi, pač pa z nasprotnim spolom ... In mogoče na skrivaj. A to je potem kao normalno? Manj slabo?

Skratka: vsak od nas ima dovolj za pomest pred svojim pragom. V tujo rano naj bi rinil samo tisti, ki ima nežne roke in zna zdraviti, obvezati. In tisti ponavadi sploh ne rine, pride z usmiljenjem in sočutjem.

Nihče se ne bi smel dotakniti rane, če je nima s čim obvezati. (Ernest Hello)

Ana, moj poklon. Hvala za te misli. Mislim, da je to najbolj iskren in poučen članek, do sedaj na pwju.

Istospolni! Najlepša hvala za tvojo pripombo. Redko so primerjave čisto dobre. Tudi ta moja ni. Bi pa rada poudarila to (o tem sem govorila v prispevku), da mnoga nagnjenja sama na sebi niso nič slabega, tudi tista, ki bi povzročila zelo tragične stvari, če bi jim človek sledil. Če zaustavi svoj korak pravočasno. (In naj ne bi "futral" slabega volka v sebi.) Samo človek se mora vzeti v roke. Recimo, da mora razumsko in čustveno bdeti nad seboj. Res je tako, da kakšna nagnjenja, tudi če so pretirana, ne povzročajo večje škode, medtem ko kakšna, tudi če gre le malo "čez rob", pa zelo veliko. Omenjaš besedo "nemoralnost". Nemoralno je vse, kar ni dobro - gotovo je vezano tudi na neko okolje, kjer so določili nek "zakon". Torej ne velja povsod enako, ampak po moje naj bi bilo v osnovi podobno. Če bi šli res v globino. Ne "ocenjujem" istospolnosti kot take. Na nek način jo tudi premalo poznam, da bi lahko kaj veliko govorila o tem. Tudi spolnost v zakonu ni vedno "lepa", moralna ... Glavno merilo vseh naših dejanj naj bi bila ljubezen. Ampak res pristna ljubezen. Žal mnogi v ta izraz stlačijo (stlačimo) marsikaj ... gotovo tudi jaz ne živim (vedno) čiste ljubezni (iščem pa jo v svojih dejanjih) ... http://www.publishwall.si/solzemlje/post/99822/dva-volka-v-vsakem-od-nas

Radmila, ja! Odraščajoč človek je še bolj labilen kot smo odrasli. Svoje naredi tudi to, kar omenjaš ti, radovednost (jaz zaradi firbca nisem delala kaj vem česa ... v marsičem sem enostavno zaupala, da "vzgojitelji" vedo, kako je dobro!) pa uporništvo pa želja po adrenalinu ipd. Žalostno je, ker je za marsikoga cena tega poskušanja strašno velika. Marsikdo pa ima "večjo srečo kot pamet"! :) Na srečo!

Ana.....kom #25....pri drogah je tudi problem neizpolnjenega časa, ko radovednost (mladostnika) potegne v raziskovanje prepovedanih snovi, ki mu spremenijo zaznave in dojemanje sveta.... znajde se v novih (astralnih ) svetovih, polnih nenavadnih doživetij, ki drugačna od vsakdanjega življenja in mogoče v tem vidi smisel bivanja..... na začetku je prijetno, nato pa pride pekel, ko je že zelo težko rešiti se iz primeža odvisnosti

ZimZelen, nekaj malega sem o tem prebrala, pišejo pa ljudje vse mogoče. Sama ne vem praktično nič o "drogah za ..." (tako je bilo zapisano, da je policija rekla), meni se zdi to popolnoma nestrokoven izraz in se mi zdi čudno, da bi tako rekla policija. O tem ne bom govorila, ker nič ne vem in ker ne želim v javnosti, me pa sicer zanima, kakšna vrste je ta droga - kemična zdeva, hormonska? vpliva na človeka tako, da "bi" ali pa tako, da "nič ne more"? No, kot vidiš, ne vem nič kaj o tem ..... Take stvari so zelo žalostne. Človek naj bi v polnosti živel svobodo, tisto najlepšo, tisto tapravo. Lp

Radmila, se strinjam, da "je odvisnost posledica notranje neizpolnjenosti, pomanjkanja ljubečih odnosov, nerazrešenih čustvenih bolečin ..." Mislim pa, da sta poti v odvisnost vsaj dve, ena je ta, kot razumem tvojo misel: je posledica nečesa, posledica pomanjkanja ljubljenosti. Druga je pa tista, ko človek nekaj počne "kar tako", ampak tisto ima potem posledice - postane odvisen. Gotovo gre pogosto za nežne, krhke osebe, labilne, ki bi v določenih okoliščinah naredile veliko iz sebe, v drugih pa ne zmorejo. Sploh ni nujno, da gre za posebno pomanjkanje ljubezni, pač pa bolj za to, da nimajo moči za zorenje, za to, da bi te osebe "sebe rodile". Noben "porod" ni lahek.

Lepo smo se razpisali ob tem tragičnem dogodku. Odvisnost sem priključil, zaradi kar veliko podatkov, ki so krožili po medijih. Ko je človek v stanju pomanjkanja ali presežka snovi (ne dovoljenih), ki jih vnaša v telo, stori marsikaj, ne nadzorovanega. Preiskava bo pokazala, kaj se je dogajalo. Zaradi dobrega imena soudeležencev se bo, verjetno, sodišče izognilo, javnim obravnavam. (poznano iz javno odmevnih sojenj)

Mislim, da je odvisnost posledica notranje neizpolnjenosti, pomanjkanja ljubečih odnosov, nerazrešenih čustvenih bolečin.......posledično se oseba naveže na snov, ki jo zasvoji......z njo se tolaži, blaži in potiska v podzavest bolečino Pri tem se aktivira dopaminska nevronska mreža v možganih, kjer živčni prenašalec dopamin povzroči občutek zadovoljstva, a istočasno vodi v željo po ponavljanju, oziroma uživanju snovi, ki povzročajo občutek ugodja (hrana, droga, alkohol, cigarete...pa tudi spolni odnosi)........pogosto se ena odvisnost zamenja z drugo (kadilci ki želijo nehati kaditi, se pričnejo tolažiti s hrano) Zdravljenje odvisnosti poteka podobno kot zdravljenje bolečih čustev, o katerem sem pisala v svoji objavi

Zarja, tale Konfucijeva je zelo človeška! Zdravo ponižna. S takimi ljudmi je luštno živeti ...

ZimZelen, pred kratkim sem nekje opazila naslov, da je depresija odločitev - in na nek način drži, pa vendar se marsikdo ne zna odločiti oz. se ne zmore odločiti proti. Ne more kar biti pogumen, optimističen, upanjski, spremajoč ... Mogoče je nekoliko podobno s temi zasvojenostmi. Vsaj potem, ko je že globoko v njej. Včasih sem na obisku pri eni gospe pa sem z njo na njenem balkonu ... in joj, kako smrdi od njenega soseda, ki kar naprej kadi. Vem, kako ej to, no, recimo, da vem, če je ta gospod doma, kadi cigareto za cigareto ... To je hudo, ker mu ne zadošča enih par cigaret v celem dnevu. Skoraj stoprocentna sem, da ni zadovoljen, ampak!!! In ena moja dobra prijateljica ... rekla je, da je en dan opolnoči ugotovila, da ima samo še eno ali dve cigareti, bila je tako iz sebe, da se je kar tresla ... in morala je sredi noči iskati črpalko, da je kupila malo zaloge. To so take otipljive zasvojenosti. Marsikdo zajadra v katero od odvisnosti bolj ali manj v rahli objestnosti in razposajenosti. Potem pa ne more več ven. Kakšen pa zaradi občutja praznine, doživljanja nesmisla življenja ... ampak je dejstvo, da smisla tudi potem ne bo ... Hkrati lahko omenim še drugačne zasvojenosti. Take ki niso vidne. Vsaj ne na zunaj. Recimo s tem, kako izgledam ... Za kakšno, kašnega me imajo drugi. Ali blestim s svojimi izrazi, besedami, dovtipi. Lahko je vse beg ... zasvojenost. Tudi vera kot obredje. ... in jaz sem samo, marsikdaj nebogljena, učenka ...

K plemenitemu človeku spadajo tri stvari, katerih nobene nisem sposoben: človečnost - ta te rešuje potrtosti; modrost - ta te rešuje dvomov; pogum - ta te rešuje strahu. (Konfucij)

*Ana. Ne znamo in ne zmoremo se vsi tako odzivati kot se ti, tako razumno prizanesljivo. Dobro pa je, da se izražamo na dostojen način z mislijo, da smo/so nekateri poslani na ta planet, tudi z lastnostmi in nagnjenji, ki so večinsko nesprejemljivi. Lahko pa smo tolerantni in se ne obregamo ob posebnosti posameznika. Odvisnosti od drog pa ne morem sprejeti kot danost, čeprav so neki pokazatelji, da je to motnja v duševnosti iz katere se razvije ne obvladovanje. Samokontrola odpove.

nikejtakismo , večen izziv. Poskušajmo narediti najboljše <3 Taja <3

Radmila, pa saj veš, modrost raste s človekom ... če vsak dan znova poskuša uporabiti "zdravo človeško pamet", pamet in srce hkrati. <3 Na nek način je potem konec življenja, če je človek že "dokončal" modrost, kajne :) ;)

Ana, zelo dober zapis in zelo prav imaš. Lp T.

Hvala Ana <3.......ampak veš, mislim da sem še daleč od modrosti ...

Radmila, koliko modrosti čutim v tvojih besedah! Spominjam se nekega dne pred kakšnimi 30 leti! Tedaj je ena bližnja, mama več otrok, rekla, kako ji gre kdaj na živce hčerka - dodala je, da ji je tako podobna! Meni je bilo to veliko presenečenje. Nikoli nisem pomislila, da me nekaj moti predvsem, če je tisto tudi moja težava. Zdaj počasi, skozi dolga leta, videvama kakšne podobne stvari, ne tako izrazito, verjetno sem nekoliko drugačna kot kakšni drugi ljudje, v glavnem nisem eksplozivna, ne zelo "zunanja" in mogoče zato tega o tem, da motijo predvsem lastne napake, sama ne bi niti spoznala. V lastni družini pa vidim nekaj vzorcev, tega, kako se kakšen otrok podobno odziva kot jaz ... Če poznamo sebe, lažje poznamo tudi druge. Sploh če skušamo biti pošteni do sebe ... in drugih. Če skušamo biti iskreni in resnicoljubni. Če skušamo pravilno poimenovati svoja občutja, svoja dela. In če poznamo sebe in sprejemamo tudi svojo nemoč in krhkost, potem smo lažje prizanesljivi tudi do drugih ... Kako močno čutim te tvoje besede: "Lahko da razne šibkosti spijo v našem nezavednem umu in čakajo na priložnost, da se prebudijo in izrazijo. Potem se nam lahko zgodi, da naredimo ravno tisto, kar smo prej obsojali pri drugih." Ob tem, ko sama doživljam sojenje, tudi zelo krivično, se zavedam tega, da če ne bom iskrena sama s seboj, bom morda tudi jaz sodila. Hudo je, kadar človek vidi le grehe drugih ... Pa poznam take primere, ko kdo resnično misli, da delajo slabo drugi, on pa le dobro.

O Branko! Česa takega pa res nisem pričakovala. Ampak dobro dene kakšna pohvala! :)

Ana <3, čudovite misli..... Pravijo, da napake v drugemu prepoznamo, vidimo.....če jih imamo tudi sami. Tisto kar obsojamo pri drugih, je morda tudi v nas, čeprav se tega ne zavedamo. Lahko da razne šibkosti spijo v našem nezavednem umu in čakajo na priložnost, da se prebudijo in izrazijo. Potem se nam lahko zgodi, da naredimo ravno tisto, kar smo prej obsojali pri drugih. Zato je dobro, če smo strpni in sočutni do sebe in drugih, saj če bi bili brez napak, bi bivali v nebesih in ne v zemeljski šoli trpkega življenja. V tolažbo pa nam je lahko, da je Bog milosten, da odpušča naše napake in grehe, če nam je žal za storjeno in iskreno želimo biti boljši

Anka, srčno upam, da ni vedno več takih ... Res je pa, da je današnja družba zelo razpuščena .. lahkotna, "strpna" (v resnici pa marsikje ni prave strpnosti) ...

duh ... duh pravzaprav ne more špikati? ;)

kako resnično, kako boleče.....le kdor je brez greha, lahko vrže kamen, a žal vedno več ljudi misli, da so brez greha, da lahko kamenjajo......

Ljudje ne, Janez. Kamni pa lahko zelo bolijo ... tudi ubijejo.

Ja, nihče ni brez greha. Vsaj ljudje ne. In mečemo kamne.

Janez, mene pa tista, kdor je brez greha, malo skrbi. Veš zakaj! Ker kljub temu, da ni nihče brez greha, eni vržejo kamen ... In ko ga vrže prvi, se opogumijo še tisti, ki "imajo grehe" ... Če bi to ne držalo, bi se mnogo hudega ne zgodilo, dogajalo.

Ana, tole gre pa naravnost do srca! Ogledalo, v katerem se moramo gledati! Predvsem sebe, pomesti pred svojim pragom, še kako res! V teh besedah (ogledalu) sem našel tudi sam svoje napake (grehe), ki jim moram še popravit! Skratka: Well Done! Pa še to - Kdor je brez greha ... naj prvi vrže kamen! - to pa je izjava, ki bi morala odzvanjati vsem nam vedno in povsod.