@Ana Drži .. najbolj neverjetne stvari se pa dogajajo v glavah naših parlamentarcev/politikov. Tega pa ne zna razložiti nobena neuro-znanost. Torej gotovo ni demenca. Mora biti nekaj veliko hujšega, groznega .. kar prizadene možgane relativno mladih oseb. Recimo metljaj. Bral sem o tem parazitu, ki je precej pameten za to obliko bivanja. Okužena krava ali ovca ga izloči v travo. In ta čaka. Na mravljo. Ko ga ta poje, zleze v njene možgane in jo prisili, da se povzpne na vrh travne bilke, kjer jo s travo vred poje krava, katero spet okuži. Z mesom pa lahko zaide v človeške možgane in sproži nenavadne spremembe v vedenju okuženca: Tule več o tem: http://www.zurnal24.si/parazit-ki-lahko-manipulira-cloveka-clanek-46776

Imaš prav, Peter, ŽIVIMO! <3 Kaj zanznavamo, kaj je res? Kje so meje realnega? Je realno to, kar vidim, ali tisto, kar je? Ali je res smao to, kar zaznavam na tak ali drugačen način? Ko smo se pogovarjali o demenci in o tem, da imajo nekateri privide, vidijo to, česar ni, je moja sogovornica rekla: "Kaj pa, če mi nečesa ne vidimo, pa je? Morda ima pa tisti prav!" :)) Tisto dekle zadnjič, ja :( Kolesarka. Ob teh mladincih v nobel avtih pa jaz razmišljam, da bi morda bil lahko zakon, ki bi mladim sploh ne dovoljeval takih avtov. Glej, noben pri dvajsetih letih si en more prislužiti avta za ogromno denarja. Ali ga ceni, ko ga mu dajo ali posodijo? Saj avto ni za to, da prideš na cilj 100 na uro, če ni tam varno ... in sploh - kot da bi zato v življenju človek kaj več dobrega naredil, če je tako hiter - ampak le v avtu ... v možganih pač ne ... Vsega dobrega ti želim!

@Ana Ne zapletaj preveč svojega življenja s takimi vprašanji. ŽIVI !! Vsak dan, kot da je tvoj zadnji! V resnici nikoli ne vemo ali ju3 sploh še bomo. Lej .. mlada, energije polna študentka je zadnjič prečkala Celovško po vseh pravilih in predpisih, pa skozi rdečo prifrči naspidiran smrkavec, kateremu je bogati fotr kupil dirkalnega Audija za 100.000 € .. dekle je hitelo na predavanja - pok - pa je ni več. Samo sekunda .. Vsi mi živimo v svojih glavah, v katere dobivamo podatke preko receptorjev in sploh ne moremo reči kaj je realnost. Dokazano določenih barv ne vidimo, določenih zvokov ne slišimo - kakšen bi bil svet, če bi jih, kakšna bi bila slika sveta v naših glavah? Uživaj dokler si mlada, zdrava in dokler lahko. Še prehitro človek zaide v zelo resne težave ali celo premine. Bodi v cvetju starihipijipress :o)))

Peter, uf! Ja! Jaz se dostikrat vprašam, kdo sem spoh jaz! Kaj je MOJA svoboda, MOJA izbira? In kaj v bistvo nisem jaz, pač pa nekako v mojem imenu komandira? Tisto, ko pravijo, da v zaljubljenosti dela kemija ...? Ali pa hormoni. Kdo potem odloča, da človek dela dobro ali pa ne? Dobro v pomenu, kot ga razume večina v naši družbi. Kdo je tisti, ki recimo vara sozakonca? On sam ali neka kemija ali hormoni ...? Ali morda nek parazit, ki pritiska na možgane? Spominjam se, enkrat mi je povedala prijateljica za eno gospo, ki je bila prav res zoprna ženska ... Slabe volje, godrnjava, neprijetna pač. Potem so ji pa odkrili celiakijo in ko je začela z dieto, je postala kar zelo drugačno bitje, prijazno in nasmejano. Ker se je fizično dobro počutila, ni več sabe voilje stresala na druge ... Kdo torej je ona? Katera je resnična? Bi bil lahko vsak človek prijazen ... če bi dobil ustrezno hrano, ustrezno okolje? ... itd.? Bi potem recimo Hitler tako ne zabluzil? Pa Stalin in še drugi mogotci ...? Kdo sem jaz? Kdo si ti? Pojma nimam ...

Peter Klepec! Kako lepo, super za tistega fanta! Upam tudi za Primoža, o katerem sem napisala pred kratkim. Včasih se zgodijo tako neverjetne stvari, da smo začudeni, pretreseni, ganjeni ... Hvaležni! Tvoja zkušnja iz doma! Kakšne razlike so med bolniki oz. med starimi ljudmi. Kakšnemu dementnemu ostane to, da lahko je sam (ponavadi, ne vedno), kakšne tiste funkcije, ki so med prvimi delovale, tudi zdaj delajo, marsikaj pa izgine. Včasih je potrebno dementne zelo varovati, ker se lahko sami gibljejo, samo varovati se pa en znajo in ne zmorejo. En gospod mi ej povedal, kako so iskali njegovega sorodnika, ki je izginil od doma. Iz Ljubljane. Več ur ga že ni bilo, iskali so ga ... Potem je temu gospodu, ki mi je pripovedoval, prišlo na misel, da je šel tja, od koder je izvirala družina. In se je z avtom odpeljal v tisto smer. In sredi noči našel svojega tasta, ki je pešačil v tisto smer ... Prehodil je že kakšnih 15 do 20 kilometrov! Mogoče bi prišel do tja, kamor je bil namenjen ... ni pa rečeno, da bi tam vedel, kaj bi rad. To, kar se dogaja v naših glavah, je tako neverjetno!

Možgani so čudna zadeva. Nikoli ne veš ... Pred par leti sem na DiscoveryChannel gledal primer črnskega dečka iz USA kateremu je v prometni nesreči odbilo celo levo hemisfero možganov. Vsi so mislili, da je mrtev, ko je reševalec opazil, da je živ. Preživel je. Ima nekakšno protezo v obliki čelade in druga, desna polovica možgan je prevzela vse funkcije. Rehabilitacija je bila uspešna in danes živi normalno življenje - le malo počasneje govori. Zadnja leta sem vsak dan bil v DSOju kjer sem ob kosilu hranil pokojno mamo, ker ni mogla več sama jesti. Neverjetno kake razlike v sposobnostih stark. Tudi zelo staaare so lahko popolnoma prisebne ... celo sledijo politiki in športu, razumejo če jim razlagaš dosežke znanosti .. skratka brez omejitev (razen motoričnih).

Janez, kako pogosto čutim to! To, da je pomembno to, kar čutimo ... in ne samo ali predvsem to, kar vemo. Pri starih in dementnih ljudeh je dojemanje pogosto videti prav podobno doživljanju otrok ... biti varen, objet, ljubljen ... razum gor ali dol :)

Tudi, če so možgani poškodovani .... Služijo sicer za spomin, koordinacijo razmišljanje, bogsigavedi kaj še vse.... Kljub temu so le naše orodje, tako kot roke, noge, koža, vsi organi. Tisto, kar čutimo, gre zagotovo mimo možganov. In TO je pomembno!

Anka, hvala za postanek pri meni! <3

<3