Članek
Splav zaradi reševanja življenja matere?
Objavljeno Feb 28, 2017

Ob razpravah o tem, ali je splav dopusten ali ne, se marsikdo ustavi pri tem, da je proti, razen če gre za življenje matere, ki bi sicer umrla. Ko sem sama razmišljala o svojem osebnem doživljanju, mišljenju, čutenju ob vsem tem, sem sicer imela občutek, da se ne bi mogla odločiti proti otrokovemu življenju zaradi rešitve svojega. Navsezadnje imam težke izkušnje spontanih splavov, izgub več otrok - in te so me gotovo zaznamovale. Predvsem so mi dale vedeti, kako nemočen je človek, kako ni gospodar nad življenjem in smrtjo, kako neke stvari vendar ne morejo postati del njegovega gospodovanja ... niti velikih želja in neskončnih hrepenenj.

No, in ob vsem tem, kar sem doživela sama ali skozi izkušnje drugih, sem prišla do spoznanja, da sama sicer - skoraj gotovo - ne bi delala splava, četudi bi bilo ogroženo moje življenje. Koliko je pa vredno moje življenje, če mora zaradi mene umreti nekdo drug?? Je moje življenje več vredno od življenja drugega??

Vendar bi z razumevanjem sprejela - in tudi  z bolečino - odločitve drugih, ki pa te težke odločitve sprejmejo.

Sicer pa še nisem kaj dosti razmišljala - do včeraj! - o/b tem, kaj pravzaprav pomeni splav zaradi ohranitve materinega življenja. Kako to izgleda? Splav kot splav?

Spomnim se bližnje osebe, ki so ji reševali življenje zaradi hude krvavitve ob izvenmaternični nosečnosti. Pravzaprav nikoli nisem gledala na ta splav kot tak - kot umetni splav, kot hoteno prekinitev nosečnosti.

V bistvu sem pravzaprav vedno čutila, kot vem zdaj, odkar sem včeraj brala tale prispevek: Stroka priznava: Splav nikoli potreben, da se reši življenje ženske.

Od leta 2012 je preko 1.000 zdravnikov ginekologov, strokovnjakov za neonatologijo, pediatrov, babic idr. podpisalo t. i. Dublinsko deklaracijo, v kateri je zapisano:


»Kot izkušeni strokovnjaki in raziskovalci s področja ginekologije in porodničarstva potrjujemo, da hoteni splav – namerno uničenje nerojenega otroka – ni nikoli medicinsko potreben za to, da se reši življenje matere.«

/.../ postopek splava se korenito razlikuje od postopkov, s katerimi zdravijo nosečnice s težkimi boleznimi. Čeprav se lahko zgodi, da je rezultat enak – smrt otroka, se v svojem bistvu razlikuje, saj smrt ni namerna.

Ja!!

Nekaj sem odkrila, kar sem vedela, ampak nisem še znala povedati!

Vedno gre za življenje! Za spoštovanje življenja. Vse naredijo, da rešijo mamo ... in če je mogoče, tudi otroka! Pri izvenmaternični nosečnosti ponavadi ne morejo rešiti otroka, ker takrat, ko so že resne težave in ko je mamino življenje res že ogroženo, je zarodek resnično še premajhen za samostojno življenje izven maternice in verjetno ga tudi ne morejo prenesti v maternico (to bi bilo nekaj, prenesti ga v maternico!) ... (Se pa spominjam nekega dogodka iz časopisa iz davnih časov, iz moje mladosti ali otroštva, da je nek otrok preživel celo nosečnost izven maternice, nekje pod jetri (največkrat pa je v jajcevodu in le-tega strga in sledi huda krvavitev) - seveda je pa moral biti carski rez, da je "prišel" ven iz mame.)

V primeru, da grozi mami preeklampsija (nosečnostna zastrupitev s silno povišanih krvnim tlakom), mnogokrat naredijo urgentni carski rez. Na nek način tvegajo, da je otrok še preveč nezrel za samostojno življenje, ampak v drugem primeru bi lahko umrla oba, mama in otrok. V primeru hitrega carskega reza rešijo mamo in pogosto tudi otroka. Odvisno je seveda od zrelosti nošenčka (nedonošenčka), gotovo tudi od tega, kako hitro so prišli do odločitve, da je nujno porod takoj "opraviti" (od tega je seveda odvisno tudi stanje otroka - od tega, kako dolgo je že bilo v maternici slabo zanj).

Takšen primer iz svoje prakse poda dr. Levatino, ki je nekega dne sprejel pacientko s hudo obliko preeklampsije v 28. tednu nosečnosti. »Njen krvni tlak ob sprejemu je bil 200/160. Kot verjetno veste, je normalen krvni tlak približno 120/80. Njena nosečnost je ogrožala njeno življenje in življenje njenega otroka. Zelo verjetno bi jo v nekaj urah zadela kap.«

Če bi v njenem primeru hoteli narediti splav, bi najverjetneje oba umrla. Postopek splava v drugem ali tretjem trimesečju traja od 36 do 72 ur, saj je potrebno najprej zmehčati in odpreti maternični vrat, preden lahko otroka iz maternice odstranijo po delih ali v celoti. Zato je edina rešitev stabilizacija krvnega tlaka in rojstvo otroka z urgentnim carskim rezom, nato pa še nudenje oskrbe nedonošenčku.

V vsakem primeru delajo tako, da bo dobro za mamo in - če je le mogoče - tudi za otroka.

In to potem ni splav.

»Kadar v nosečnosti neko stanje ogroža življenje matere, ni nikoli rešitev ta, da otroka ubijemo, ampak da začnemo zdraviti bolezen ženske,« dodaja Levatino.

To seveda ne pomeni vedno, da lahko zdravniki hkrati ohranijo tudi življenje otroka, vendar je prav gotovo to tudi namen, če nujno zdravstveno stanje nosečnice nastopi v času, ko je otrok že zmožen življenja zunaj maternice.

Sprašujem se, kako je v nosečnosti, ko recimo nosečnici odkrijejo raka. Bi, če bi ji naredili splav in jo agresivno zdravili, res pomagali? Spominjam se vsaj dveh knjižnih zgodb (resničnih!!) o nosečnicah, ki nista hoteli sprejeti zdravljenja raka (oz. ničesar, kar bi ogrozilo otroka!), pač pa sta naredili vse, da bi njun otrok dočakal življenje izven njunega trebuha v polnem zdravju. Obe mami sta potem umrli. (Zgodba ene od teh mam.)

Ampak ... če bi naredili splav ... bi bilo potem vse v redu z njima? Ne vem. Ni odgovora na "če". Nikoli ne vemo, kako bi bilo, če bi bilo drugače.

Poleg tega tudi ne vemo, kako bi se spopadali ti dve mami z duševnimi stiskami ob misli, da otroka ni več - zato, da onidve živita. Dejstvo je, da splav skoraj gotovo vsako žensko prizadene - čeprav je to pravzaprav v mnogih krogih to tabu tema in se vse to omalovažuje in zanika. No, ne vse. Sama sem doživela večkrat tisto: "Bom že kako preživela ... Saj sem vajena hudega."

Vedno gre za to, da bi bilo najlepše, najboljše, polno življenje. Včasih ni lahko najti najboljše poti.

In še nekaj želim reči: vsak človek, ki gre skozi življenje, si naloži vsakovrstna bremena, si jih sam ali pa mu jih drugi. Tako je v življenju. Ampak kljub temu zaupajmo v lepo prihodnost za vse nas. Če bo nekomu lepše, ker mu bodo mogoče prihranjene grenke izkušnje, bo lepše za vse nas ...

Aleksander, z veseljem! :)

N

@Ana Kos in Anka Klemenčič: Hvala za pojasnilo in informacije. :)

Aleksander, pravzprav pri tem prispevku poudarek ni na tem, da mati žrtvuje svoje življenje za življenje otroka, pač pa, da za življenje matere marsikdaj ni potrebno žrtvovati otroka. Oz. nikoli. Mogoče je, da otrok umre pri reševanju njegove mame, ampak v osnovi gre za to, da mu dajo možnost živjenja - ne pa, da mu le-to odvzamejo že vnaprej, češ da ogroža mamo.

Anka, blizu mi je tvoj način gledanja - gre za to, da ljubimo življenje in se mu prepustimo! ... zaupamo!

Aleksander, k razmišljanju o vsem tem me je nagnila tudi Dublinska izjava, ki jo je podpisalo preko 1.000 zdravnikov ginekologov, strokovnjakov za neonatologijo, pediatrov, babic. Ti trdijo, da zaradi reševanja življenja mame takorekoč ni potrebno narediti splava! Lahko se zgodi, da pri reševanju mame sicer otrok umre, vendar skušajo reševati oba. Torej gre za to, da bi dejansko delali za to, da bi bilo življenje polno ...

VinKos, morda je celo največ seksa, predhodnika nezaželenih otrok, prav zaradi "(občutka) zapuščenosti" in nima nobene zveze z ljubeznijo ... samo vpije po ljubezni. Žal je pri tem mnogo mnogo neodgovornosti ...

Aleksander Lipi , ja, saj razumem, a nikoli ni garanta, da bo potem pa mati zagotovo preživela, to sem pa jaz hotela povedati. vse dobro!

N

@Anka Klemenčič, nisem pisal o tem, ali je rečeno, da umre mati. Tema je, da mati žrtvuje svoje življenje za otroka - tj. da je ogroženo materino življenje, če ne naredi splava in ker splava ne naredi, mati umre. Samo to je bilo mišljeno in nič drugega. Pač odgovor na temo.

Aleksander Lipi nikjer ni rečeno, da umre mati, če obdrži otroka, kot tudi ne, da preživi, če naredi splav! Lahko je vse tako kot mora biti, pa lahko pride do zapleta ob porodu in mamica umre.....torej je najbolje, da nobena ni več noseča! Ali kaj? Tudi ko greš puliti zob, lahko pride do smrtno nevarnih zapletov! To je pač življenje! A je potem bolje, da ga sploh ne živimo? Mislim da ne, saj je tudi mnogo lepega v njem, kljub tveganju, kljub nevarnostim, kljub vsemu! Živimo in pustimo živeti....ljubimo in bodimo ljubljeni....

N

Torej, vi bi žrtvovali svoje življenje za življenje otroka? Kaj pa, če oba umreta (ob splavu pa bi vsaj vi preživeli)? Nadalje - kdo bo skrbel za otroka, če ne bo imel matere? Mati je tista, ki je v prvih letih otrokovega življenja najpomembnejša, šele potem, ko je otrok večji, postane pomembnejša očetova vloga v ok družini (do nekako 1. leta otrokove starosti je vloga očeta samo, da služi denar, za otroka je pa bistvena mati)... Sicer lahko pride do psihičnih posledic... in to spet ni ok... Sem poznal otroka, takrat mojih let, ki je odraščal brez matere - zabredel je... Ni ravno ok to.

Največ splavov, sem prepričan, je zaradi (občutka) zapuščenosti, ker (so)spočenjatelji ne stojimo ženski "ob strani" . . .

Anka, hvala za tvoje besede - sem hvaležna zanje <3 BTB

Ana, hvala za ta zapis!! BTB