Članek
Dva datuma za splav
Objavljeno Oct 13, 2016

Nina zaskrbljeno gleda koledar … šteje dni … ojej, zamuda, pa ja ne … 'Samo da ne bi bila noseča,' pomisli. 'Ne morem si privoščiti še enega otroka, preveč sem utrujena. Kdor nima dveh majhnih otrok skoraj hkrati, sploh ne ve, kako je to,' razmišlja.

'Ma ne, zagotovo je samo zamuda, tako ja, kaj bi bilo lahko drugega …' si prigovarja.

Pogleda svoja mala fantka, ki brezskrbno skačeta po sobi.

'Kako zelo ju imam rada!' se zave.

V srcu začuti misel: 'Kaj pa če sem noseča? … Neee! Ni mogoče.'

Strah, da pa je vendar noseča, jo zdaj neprenehoma spremlja. 'Enostavno, ne morem si privoščiti otroka, tako majhno stanovanje imamo in jaz sem res zelo utrujena. Pa ravno iz plenic smo, ne bi rada spet previjala … Vsaj nekaj časa ne … Kaj pa, če sem vendar noseča? … Ne, ne bom imela otroka. Definitivno je dovolj ... Vsaj zaenkrat.'

Prestraši se misli, ki vzbrsti.

'Splav.'

Vrta misel.

'Saj vendar obstaja splav, čisto enostavno je ... Samo k zdravniku grem, pa dobim napotnico …'

Strese jo od groze, a vendar razmišlja naprej.

'Če bi bilo to res kaj takega, bi ne bilo uzakonjeno. Država vendar skrbi za … za uboge nosečnice … nesrečnice …'

Pokliče k svoji zdravnici. Takoj dobi datum. Ja, mudi se. Pomisli, koliko časa je čakala na operacijo mandeljnov pri sinku – čeprav je bilo pod nujno. Zarodek odstraniti je še bolj nujno. Zarodek? Pa saj to nič ni. Začuti sram … kako nič ni … Je, nekaj je. Majceno bitje je. Kolikšno? Centimeter dolgo? Mogoče.

Ali pretiravajo tisti, ki govorijo o človeku od spočetja naprej?

Pregled pri zdravnici pokaže, da je noseča en mesec.

»Želite obdržati …?«

Kako enostavno vprašanje.

Je lahko tudi odgovor tako enostaven? Ja? Ne? Kaj se bolje sliši? Na kaj je bolj pripravljena? Na nič ni pripravljena …

Dobi datum za splav.

Kakorkoli, samo da bo čimprej mimo.

Datum kriči vanjo. Neprestano kriči.

'Me vidiš?' se ji zdi, da sliši globoko v sebi, v svojem drobu. 'Tvoj sem, tvoj otrok. Me res nočeš?' Solze ji silijo v oči, toda 'ne' v njej je najmočnejši.

'Ne, da te nočem, ne morem te imeti. Umrla bom od utrujenosti, če bom morala še kar naprej vstajati ponoči, zbijati vročino, ure in ure nositi sitnega dojenčka … Daj, razumi, ne morem. N.e m.o.r.e.m.'

Njeno srce je trdo, ne dovoli si čutiti.

A vendar ve, da ni mirna. Ni v njej pravega miru.

'Jutri … Joj, jutri.'

Kaj naj naredi? Čeprav je bila popolnoma odločena, da ni druge možnosti, kot je splav, jo vendar stiska pri srcu. Kaj naj vendar naredi? Kaj je res prav? Je splav res nekaj slabega? Zakaj?

Zdi se ji, da je ranjeno njeno osebno dostojanstvo. Vsa je razbolena. Ranjena.

Noč mineva brez spanja.  Srce divja kot ponorelo. Še vedno ni ni jasno, kaj pravzaprav naj naredi.

Zgodaj zjutraj vstane, neprespana se obleče v trenirko in se odpravi ven  … da razmisli. Zdi se ji, da ji življenje uhaja iz rok. 

V še gostem zgodnjem jutranjem mraku sreča precej dobro prijateljico, ki je na sprehodu s psom.

'Oh, pa ravno nanjo sem naletela.' Rada bi bila sama s svojo težko skrivnostjo. S svojo bolečino.

»Kaj pa ti zunaj ob tej uri?« se začudi prijateljica.

»Nisem mogla spati, pa sem šla ven.«

»Lahko greva skupaj še malo okrog,« jo povabi Zala. Po nekaj vljudnostnih frazah, kako si ipd., se iz Nine kar samo vsuje: »Čez nekaj ur grem na splav.«

Zala razpre oči … Sprva nič ne reče. Le objame prijateljico. Nina zajoče.

»Si dobro premislila? Se ti zdi, da si pogledala z vseh vidikov?«

»Res ne morem imeti še enega otroka. Enostavno ne zmorem … In nimamo prostora … Le kam ga bomo dali … bi ga dali, še enega otroka … Potem … skrbi me služba … No, saj mož … on ne teži … pravi, naj premislim … tako kot ti. Zakaj enostavno ne reče, kaj naj naredim!? Tako sama sem v tem ... Otrok je otrok. Je človek … od vsega začetka. Je res? … Oh, ko bi vedela, kaj naj naredim!«

Nina govori … govori … razmišlja. Zala je skoraj samo uho.

»… še vedno ne vem … ne vem, kaj bi … kaj naj naredim … Joj, čez dve uri moram biti tam.«

»Če greš splavit, otroka ne bo več. Samo v srcu ga boš nosila. Če splaviš, otroku ne daš nobenih možnosti … Ti se odločiš za njegovo življenje … ali proti življenju … Težko ti bo. V vsakem primeru ti bo težko. Tako če sprejmeš otroka kot če ga ne sprejmeš. Enostavno drugače ne more biti. Ampak če otroku ne daš življenja, ne veš nič, kaj vse je bilo otroku vzeto. … Vprašanje je, koliko res pridobiš, če greš splavit.«

Preden se prijateljici razideta, dolgo ostaneta v objemu. »Kakorkoli se boš odločila, te bom imela vedno rada.« Nina je nekoliko mirnejša … mogla je govoriti o svoji čutenjih. Kot robot se odpravi na kliniko. Datum ima! In uro.

Ampak tam ji korak zastane. Ne more noter.

Slednjič se vendar znajde v čakalnici … Prostor s svojim značilnim vonjem.

V teh prostorih je bila večkrat … v veselem pričakovanju otroka … Zdaj pa? To ni otrok?

'Otrok je bitje, samostojno bitje. Ni nekaj, kar bi enostavno vrgli stran. Je več kot enostaven pritisk na gumbek 'ja' ali gumbek 'ne'. Sploh potem, ko je že tu … četudi neviden, četudi skrit … četudi zanj še nihče ne ve …

Ja, saj vse to vem … ampak ne morem. Res, ne morem.

Ne morem roditi … ampak splaviti tudi ne …'

Pokličejo jo in ona se zdrzne. 'Ne!' začuti. 'Ne morem. Ne še. Naj še malo premislim.'

Vstane, se skorajda opoteče, na njej je neizmerna teža …

»… bi lahko prestavila …?«

Razumevajoč pogled.

Dobi nov datum.

Olajšana odide s klinike … kratkotrajno olajšana. Hitro se spet oglasi skrb, kaj bo.

'Pa saj gre navsezadnje za ljubezen,' jo spreleti spoznanje. 'Z možem se vendar imava rada. Če se ne bi imela, bi otrok ne bil spočet. … Pravzaprav je ljubezen mnogo več kot to, kar čutim. Ljubezen je to, da delaš dobro. Da želim vsem dobro. Ljubijo tudi mnoge mame, ki jih moški ne ljubijo. Otrok je več kot le naklonjenost med moškim in žensko.'

Sporoči Zali, da je dobila nov datum.

» … samo objamem te … Prosim, oglasi se, če želiš o tem z menoj še govoriti. Kadarkoli me lahko pokličeš. Tudi sredi noči,« sliši po telefonu.

»… bom še premislila. O vsem.«

Pokliče moža.

»Nisem šla.«

»O, kako sem vesel!« iskreno reče on.

»Zakaj tega nisi rekel prej!? Veš, kako sama sem se čutila! Tako veliko odločitev si prepustil meni!!« v njej zacveti jeza.

»… vem, da je na tebi ogromno. Na ženski je ponavadi veliko več kot na moškem. Zato se mi je zdelo, da ne smem … da nimam besede.«

»Jaz sem si pa tako želela … tako sem si želela čutiti se varna ob tebi … Želela sem si … da me zavaruješ.«

»Oprosti … Veš, kako te imam rad. In kako sem hvaležen zate in za najine otroke, za vse tri. Tudi za tega v tvojem trebuhu.«

Kasneje Nina razmišlja, kakšen dar je, da ima moža, ki mu ni vseeno zanjo. Ve, da marsikatera mamica ostaja sama s svojimi skrbmi in delom … sama z otrokom … tudi sama v ljubezni do otroka …

Popoldne sinova razgrajata po stanovanju, Nini je slabo, vleže se kar na tla k otrokoma  in spet pomisli na datum … 'Je to rešitev?' se vpraša. Prisluhne odmevu. 'Je rešitev splav? Bo bolje, če otroka ne bo? Bom manj utrujena? … Morda pa vse to spada v življenje. Tudi utrujenost. Slabost. Neprespane noči. In mnogo, mnogo lepega. Nasmehi otrok, iskreni in zaupljivi pogledi. Prvi zobki. Prvi koraki. Besede. Objemi … In svojega moža bom mirno lahko gledala v oči … se zaupno stisnila k njemu … če … če otroka obdržim. … Kakšna beseda. Obdržati. Kot za staro obleko v omari, ki jo dam naprej, ker je ne nosim.'

Ko pride mož domov, se tesno tesno objameta.

Zdaj postane popolnoma jasno, da novega datuma za splav ne bo uporabila.

V srcu začuti veselje. Veselje nad tem, da postaja ponovno mama. Da je ponovno življenje v njej.

Pomisli, da je to konkreten otroček. Fantek? Punčka? O, lepo bi bilo imeti tudi eno punčko. Ampak tudi fantka se veseli. Ime?

'Nekaj oblekic imam še spravljenih. In lahko mi kaj dajo prijateljice. Nekatere nazaj. Tudi voziček še imam. … Kako lepo pravzaprav, da sem spet noseča.' Kar ne more razumeti, da je dejansko skoraj splavila. Kako malo je bilo med 'ja' in 'ne'. Groza jo je.

Naslednje dni vse bolj čuti, kako njeno telo cveti v nosečnosti. Prsi so vse polnejše. Veseli se, da bo spet dojila. Poboža svoj trebuh. 'Bodi dobro, dete!' reče.

Z možem začneta načrtovati, kako naprej. Kako bodo preuredili stanovanje, da bo prostor še za eno posteljico. Bi se morda skušala seliti? Kako bo z denarjem?

'Bo že.' Bo že. Zakaj bi preveč skrbela za naprej. Vedno so nove poti.

Potem nekega dne opazi kaplje krvi. Prestraši se. 'Dete, živi!' roti njeno srce.

Pregled pri zdravnici pokaže, da se je ustavil srček.

Tudi njej se srček skoraj ustavi.

»Neee!«

'Dete, tako rada te imam. Žal mi je, da sem sploh kdaj pomislila na to, da te ne bi bilo …' Solze ji tečejo po licih. Solze žalosti.

'Sem kriva, da je otrok umrl?' vrta v njej …

Pozneje leži na postelji z belimi rjuhami … s praznim trebuhom … Tako praznim.

'Sem kriva …? … ker ga nisem imela dovolj rada? … Ker sem te skoraj splavila? Oprosti, otroček.'

»Zala, otrok je umrl. Srčka ni bilo več slišati,« Nina joka v telefon.

»Oh … Joj, kako sem žalostna tudi jaz. … Jokam s teboj.«

Ko pride Nina domov, pride k njej Zala. Zala čuti, kaj se dogaja v Nininem srcu.

»... veš, nisi ti kriva, da se je srček ustavil. Ti nimaš nič s tem. Ti si bila v stiski, razmišljala si o splavu, kriva pa nisi.«

»… misliš?«

»Vem.«

»Navsezadnje … morda pa res.«

»Pomisli, moja draga prijateljica, tvoj otroček je živel do naravne smrti. Nisi prekinila njegovega življenja. Dano mu je bilo silno kratko življenje. Mi ne vemo, zakaj. Ampak ti si to bitjece sprejela, vzljubila. Ti nimaš nič s tem, da je prišlo do splava. … Pomisli, kako bi čutila, če bi pa naredila tedaj splav …! Si predstavljaš, kako bi ti bilo težko! … Zdaj pravzaprav lahko veš, da si življenje kot tako sprejela, ga nosila in varovala v sebi, dokler je bilo mogoče …«

Nino spreleti. »Res, pravzaprav sem lahko mirna.«

Zala jo objame: »… in žalostna. … Mirna in žalostna. Življenje je to. Zdaj imaš dva mala zaklada doma in enega samo v srcu. Žaluj, kolikor boš čutila. Dovoli si čutiti.«

 

Hvala vsem, ki ste sodelovali v pogovorih an tej strani, je pa ne bom širila, saj tema, v katero s eje razvila, ni tukaj glavni "problem". Je pa znaimiva, tale reinkarnacija. Tudi meni ne gre v glavo, vsaj ne v takem pomenu, kot jo jemjejo nekateri (jemljete). Ampak nič hudega ... mislim, da to, kako vidimo življenje tukaj in potem, ni bistveno za to, ali bomo tukaj in zdaj ljubili ali ne. Z veseljem bom prebrala, Radmila, tvoje citate, hvala zanje. Sicer pa čutim podobno kot Anka, dedujemo marsikaj, mislim, da dedujemo tudi kaj, česar naši predniki niso predelali ... in moramo predelati mi ... če naj rešimo svoje potomce pred tem, da bi se morali oni tudi ukvarjati s tem. (Jaz mislim, da sem jaz prejela tudi strahove mojih prednikov, ki so končali v pobojih ...) Rado, Judje niso kristjani - če so judovske vere, potem niso kristjani. Razen če so spreobrnjeni kot verniki - in so Judje le po narodnosti. Judje imajo Sveto pismo do Jezusovega rojstva. Vsaj mislim, da je tako. Vsekakor Jezusa ne priznajo za Boga. Ob tem sem se spomnila na krasno knjigo: Noetov otrok, tukaj duhovnik reče judovskemu dečku, da ne sme postati katoličan ... Knjiga zapisana po resnični zgodbi iz 2. svetovne vojne. Hvala vsem in lepo se imejte! http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88757/noetov-otrok

Ko nekaj prepovedo, pomeni, da je obstajalo??? https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&cad=rja&uact=8&ved=0ahUKEwi61crchv3PAhWDbxQKHUOsAyQQFgggMAA&url=http://www.prisluhni.si/index.php/premagati-strah/zamolcana-reinkarnacija&usg=AFQjCNEg7bonQXLKVYJhGhts-Ig8V8ITEw&sig2=e8t-LZt2HJmpUfOFOA6TZg

Ana...#14 se strinjam s tem, kar si napisala ....spolna celica še ni človek, saj ni sposobna samostojnega življenja.....ko se združita jajčece in spermij pa nastane majhno bitje, ki že v maternici veliko doživlja, saj je znano, da sliši zunanje zvoke, da posluša utrip materinega srca, ki je zanj najlepša glasba, ki ga tudi pomirja.... https://www.youtube.com/watch?v=Y4kDKqCa4Ec

Vin Kos.....več o jasnovidnosti in Bibliji si lahko prebereš tukaj.. http://2012-transformacijasvijesti.com/metafizika/dekodiranje-biblije-2-oko-je-svjetiljka-tijelu

http://www.aura.si/trgovina/knjige/devet-stopnic/

27 Prišli pa so nekateri izmed saducejev, ki trdijo, da vstajenja ni, in so ga vprašali: 28 »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ‚Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj ženo vzame njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.‘ 29 Bilo pa je sedem bratov. In prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. 30 In vzel jo je drugi, a tudi ta je umrl brez otrok; 31 in tretji, prav tako vseh sedem; in so pomrli in niso zapustili otrok. 32 Za vsemi je umrla tudi žena. 33 Katerega izmed njih bo torej ob vstajenju – žena? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.« 34 In Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možé; 35 tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, 36 zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja. 37 Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ‚Abrahamovega Boga in Izakovega Boga in Jakobovega Boga‘; 38 ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živé.« 39 Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« 40 In nič več si ga niso upali vpraševati.

Radmila, meni je vse jasno, mene ni treba nič prepričevati in ne vem, zakaj bi povsem v detajle morala prebrati vse komentarje, še posebno tiste, ki so povsem v neskladju s tem, kar jaz vem in sem prepričana da je res. Očitno ste vi brali neko povsem posebno SP, kajti vsi ostali kristjani vemo, da vse to kar vi pravite da piše, ne piše nikjer v SP!

Ana, imaš moj podpis!

Vse vas pozdravljam, napisala bom pa čisto na kratko - itak tukaj ni ravno glavna tema to o krščanstvu in reinkarnaciji - le to, da je kristjan pač širši pojem kot katolištvo. In ja, človek je lahko kristjan, ne da bi pravzaprav pripadal kateri od (uradnih) cerkva. Ravno sem prebrala knjigo Nebeški človek, to je pripoved Kitajca, ki je kristjan, a ne pripada nobeni uradni cerkvi, na Kitajskem so hišne cerkve v ilegali, država priznava neko cerkev trojne samostojnosti - ali nekaj takega, ampak tam država vse nadzira, zato so mnogi kristjani v ilegali (no, zgodba je izpred nekaj let, ne vem, kako ej ta trenutek glede dovoljenih in nedovoljenih cerkva na Kitajskem). Želela sem reči, da je Yun res kristjan, goreč vernik, preganjan, zelo mučen, telesno in duševno, po zaporih veliko let, ni pa pripadnik niti katoliške niti pravoslavne niti protestantske vere. Jaz mislim, da je kristjan tisti, ki ima za svojega učitelja Jezusa! Če smo pa znotraj te ali druge skupnosti, pa zame ni glavni poudarek. Pravzaprav sploh ni poudarek. Zame je dobra vera tista, ki nam pomaga biti dober, biti boljši ...

*Rado ni tako enostavno s pravovernimi Judi. www.religije.com/judovstvo.htm Glej "srednji vek" in www.benjaminbezek.net/etnologija/judje_pravovernost.htm

Rado......#49...........Judje so večinoma pripadniki religije, ki se imenuje Judaizem in ki ne priznava Jezusa za Mesijo - Odrešenika......zaradi tega oni niso Kristjani, ker beseda Kristjan izhaja iz besede Kristus in označuje vernika, ki priznava kot Odrešenika Jezusa Kristusa... Judaizem priznava prvi del Biblije, ki se imenuje Stara Zaveza in nauke Mojezsa, ki so prvih pet knjig Stare Zaveze in se imenuje Torah......oni niso priznali Jezusa za Mesijo in zato jih krščanska cerkev obtožuje za križanje Jezusa..... tisti Judje, ki so sprejeli Jezusa za Odrešenika pa niso več pripadniki religije Judaizem, ampak so Kristjani, saj Kristjani sprejemajo tudi Staro Zavezo, ki je temelj Judaizma. Kristjani so katoliki, to so cerkve pod upravo Vatikana........so protestantje, ki ne priznavajo Papeža in centralne oblasti Vatikana in so ortodoksne pravoslavne cerkve, ki imajo samostojnost in ne priznavajo Papeža in Vatikana... med vsemi Cerkvami je najstarejša pravoslavna cerkev Dura Europos v Siriji koptski kristjani so nastali, ko je Apostol Marko prišel v Aleksandrijo in tam začel širiti Krščanstvo med malikovalci idolov........v Egiptovske puščave so se zatekli kristjani, ki so bežali pred pregonom rimskih cesarjev.....zato so tam nastali prvi meniški krščanski samostani na svetu in redovi, kot je samostan Svetega Antona Puščavnika na desnem bregu reke Nil, ter samostan Svete Katarine v Sinajski puščavi....... Koptski kristjani so razvili velike meniške skupnosti, ki so štele tudi do 1000 menihov.....in med njimi je bilo veliko prevajalcev grških evangelijev Nove Zaveze in drugih spisov v koptski jezik, ki je mešanica egipčanskega in grškega jezika.......drugod po rimskem cesarstvu so uničevali svete spise, prav v Egiptu pa se je ohranilo največ teh spisov in sicer v koptskem jeziku.....zaradi tega imajo koptski pa tudi etiopski kristjani več vedenja o življenju in naukih Jezusa, ker poleg tekstov Nove Zaveze uporabljajo tudi nekatere apokrifne evangelije, ki so bili drugod sčasoma uničeni in jih poznejši teologi niso vključili v Novo zavezo jaz sem gledala tudi etiopsko Novo zavezo in moram reči, da ilustracije le te izražajo več vedenja o Jezusu in z njim povezanih misterijev, kakor običajna Nova Zaveza

Judje Radmila, judje so kristjani, ki ne priznavajo Kristusa. Pa egiptovski kopti imajo malo svoj pogled na Kristusa. Zato pravim, da je treba pri Kristusu biti previden. Katoličani celo obsojajo jude za uboj kristusa. Od tod 2000 letno sovraštvo med obema verskima ločinama.

Rado .....#45...ne razumem tvojega stavka......citiram: .....vsi kristjani ne priznavajo Jezusa.......konec citata res mi ni znano, kateri kristjani ne priznavajo Jezusa? zato ne razumem, pri čem bi morala biti bolj natančna jaz sicer nisem katoličanka, ker sem krščena v srbski pravoslavni cerkvi v Ljubljani nič nimam proti, da si ateist, Rado.....vsak ima pravico do lastnega verovanja tvoji komentarji so mi sicer všeč....ti tudi verjamem, da nisi udbovec, kot si večkrat povedal...... pa tudi če bi bil, kaj potem?

V dveh tisočletjih obstoja se je krščanstvo razcepilo na tri večje veje: katolištvo, pravoslavje in protestantizem. Vsaka od teh treh vej se deli na manjše skupnosti, ki jih imenujemo Cerkve (v ožjem smislu). Cerkev v širšem smislu pa zajema vse kristjane na svetu. Tako, da Radmila ni v zmoti.

Rado K, jaz sem ateist, pa ne verjamem povsem znanosti. Prevečkrat se je izkazalo, da je resnica drugačna od uradne razlage. Če ne verjamem v pristanek na luni, evolucijo, vesolje po nasi. Kaj pomeni, da nisem ateist?

"jaz sem kristjanka in verujem v reinkarnacijo, tako kot tudi Jezus...njegove besede sem citirala v komentarju" Radmila, v tvoje dobro te opozarjam, da moraš biti natančnejša, drugače boš veljala za neverodostojno. Koliko vem (iz splošne izobrazbe, ker nisem vernik), vsi kristjani ne priznavajo Jezusa. Če hočeš govoriti o Jezusu se boš torej morala nedvomno opredeliti kot katoličan!

Rado ...#42...jaz sem kristjanka in verujem v reinkarnacijo, tako kot tudi Jezus...njegove besede sem citirala v komentarju ....#29.... povsem preprosto... nikomur ni potrebno verjeti ničesar, kar pišem....saj sem že večkrat povedala, da moji komentarji niso obvezno čtivo.... pri vsaki stvari in zapisu mora človek uporabiti razlikovanje....ločevati po lastnem preudarku, vedenju in intuiciji, kaj naj bi bilo pravilno in kaj napačno

Anka ....#41.....bo pa le treba prej prebrati komentarje...ki jih komentiraš..... Kaj je Jezus povedal o reinkarnaciji sem napisala v komentarju št 29...... nikjer nisem zapisala.....da v sanjah podoživljamo pretekle reinkarnacije....ni pa povsem izključeno, saj se nekaterim ljudem dogaja tudi to naši geni pa nimajo le zapisov naših prednikov.....ampak imajo tudi zapise naše duše.......ki se je utelesila velikokrat in vsa doživetja nosi v svojih energijskih zapisih in tudi v genih... verjetno ti je znano, da so znanstveniki razvozlali vlogo le 3% vseh genov, ki jih ima človek.....97% genov nosi informacije....ki jih znanstveniki niso uspeli razvozlati in so misterij...... po spočetju se duša povezuje s fetusom in v gene našega očeta in matere vnaša svoje energijske zapise, ki so nato del genskega zapisa fetusa....... ko se človek duhovno razvija.......se DNK, ki je zavozlana.......prične odvijati.......in potem prihajajo v zavest človeka mnogi podatki o mnogočem.......genetski zapis človeka vsebuje vse kar so doživeli naši rodovni predniki plus vse, kar je doživela naša duša v vseh preteklih življenjih...... ko se duhovno razvit človek bliža procesu razsvetljenja......se njegova DNK razpleta iz zvitega klobčiča, iz podzavesti in nezavednega uma pa prihajajo dogoki, ki jih je človek doživel v zgodnjem otroštvu, v maternici, pred utelešenjem duše v drugih nivojih bivanja in v preteklih življenjih...... Če bi brala življenjepise ljudi, ki so doživeli proces razsvetljenja.....bi vedela......da razsvetljenje ni možno....ne da bi človekova zavest osvetlila vse zapise....ki so v temi nezavednega uma....zato se razsvetljenje tako imenuje......= osvetlitev in ozaveščanje vsebin nezavednega uma....in s tem vsebin, ki so zapisane v 97% naše neraziskane DNK, katero tudi nikdar ne bodo mogli razvozlati z mikroskopom in bo za znanstvenike vedno ostala uganka kaj pa je zate Vstajenje in kako si ga predstavljaš?

"Če si kristjan, potem ne moreš verjeti v reinkarnacijo, pač pa v vstajenje in večno življenje pri Bogu, če pa ne, potem pač nisi kristjan! Povsem preprosto!" Tole tako težko pogoltnem. Zakaj bi nekaj moral verjeti? Ali ni bolje, da "tisto nekaj" podvržem tehtnemu premisleku? In breme spoznanja ter odločitve prevzamem nase?!

Nisem brala vseh komentarjev, ker jih je preveč, pa vendar ne morem brez da ne pristavim svoj piskrček. Jezus je verjel v vstajenje in ne v reinkarnacijo. NIKJER ni rekel, da je Janez Elija! Povedal je le, da je Bog Bog živih in ne mrtvih! Vse naše sanje, travme, podoživljanja, pa niso posledica reinkarnacije, pač pa našega dednega zapisa, saj imamo vendar prednike katerih zapise nosimo v svojih genih!! Če si kristjan, potem ne moreš verjeti v reinkarnacijo, pač pa v vstajenje in večno življenje pri Bogu, če pa ne, potem pač nisi kristjan! Povsem preprosto!

Rado K.....#38.........nauk reinkarnacije je vedno sodoben, ker se odvija naravno, tako kakor rojstvo in smrt... zakaj je pomembno ali je Jezus verjel v to dejstvo življenja ali ne ? Za ateiste to ni pomembno, saj ne verujejo da Bog obstaja niti da je bil Jezus Božji sin......za kristajane pa je pomembno, zato ker Cerkev pravi, da reinkarnacija ne obstaja in da je to vzhodnjaški religiozni nauk...... ta nauk ni pomemben za vsakodnevno življenje vseh ljudi, pomemben pa je za tiste ljudi....ki imajo psihološke probleme...za katere ne najdejo vzroka v sedanjem življenju.....potem iščejo pomoč pri regreso terapevtih, v neki travmi, ki se je zgodila v preteklem življenju.... veliko ljudem, zlasti ženskam se to pogosto dogaja in zato iščejo odgovore.....to je tudi razlog, da se obračajo v New Agre nauke, ker jim RKC ne daje zadovoljivih odgovorov na probleme, ki so se pojavili v njihovem življenju....če bi Cerkev priznala reinkarnacijo, se jim ne bi bilo treba zatekati po odgovore v druge religije, ki ta nauk imajo... poznam eno znanko, ki je vsakič, ko je prijela nekega dojenčka v roke, dobila kožno alergijo in velik strah, da je postala vsa rdeča.....pozneje je na nek način ugotovila, da je nekoč živela v Londonu in je z svojim dojenčkom v rokah umrla v velikem požaru, ki je zajel London ( leta 1666).... doživela je tako hudo travmo, da se to pozna tudi v sedanjem življenju kot huda reakcija na možen podoben dogodek....zdaj ko je to ozavestila, se je lahko pričelo tudi čustveno zdravljenje te travme....zdaj ima svojega dojenčka in nima več tistih hudih reakcij

Ana....#34.......sprašuješ ali so možne preroške sanje.....seveda so....mnogo ljudi jih ima...... tudi meni se je zgodilo, da sem sanjala nekaj, kar se je potem zgodilo......nekoč pa sem v sanjah videla neko oazo v puščavi.....ko sem se zbudila, mi je bilo čudno, zakaj sanjam neko neobstoječo oazo tako v živo.......in potem sem šla za vsak slućaj pogledat na internet, ker sem vedela iz sanj, da je ta oaza v Egiptu.ali Libiji....... in približno...na mestu, kjer sem jo sanjala, sem jo tudi našla na google mapi....to je oaza Al Khufrah v Libijski puščavi.....nikoli prej nisem slišala zanjo....sanjala pa sem jo takšno kot je v resnici

"Jezus je verjel v reinkarnacijo" Spoštovani dami, ki debatirata. Ne bom posegal v vajino debato s svojimi digresijami, vprašal bi vaju le, kaj ima gornji citat veze z današnjo družbeno stvarnostjo? Bivanjsko, tehnološko infrastrukturno so bili to vendarle neki povsem drugi časi. Časi ko je živelo morda nekaj deset milijonov ljudi po vsem svetu. Časi, ko je bila velika večina ljudi omejena na življenje v skupnosti nekaj sto ljudi. In jih je za življenja videla morda vsega 500 obrazov. Toliko kot jih vidimo danes vsak dan (v službi in na tv)

Ana......#36....Jezus je verjel v reinkarnacijo, saj je povedal, da je bil janez Krstnik utelešen prej kot sveti Elija, ki je živel 800 let prej. Vmes je bila njegova duša v sedmih nebesih, kar piše v spisih starih 2000 let in ki povedo tisto, kar ne povejo knjige, ki so jih zgodnji teologi vključili kot del Nove Zaveze Slepi človek pa ni bil slep zaradi svojih grehov ali grehov prednikov, amapk zato da se po njem razodenejo Božja dela.......to pomeni, da je bil ta človek slep iz razloga, da ga je Jezus imel priložnost ozdraviti in s tem pokazati mogočno delovanje Svetega Duha... ni vsaka bolezen človeka rezultat njegovih preteklih napačnih delovanj....včasih duša prevzame karmo drugih ljudi...znano je da tudi pes ali mačka lahko prevzameta bolezni svojih lastnikov......to naredijo iz brezpogojne ljubezni.....ali pa je človek bolan zato, da omogoči učno lekcijo sočutja in nege svojim bližnjim, ki morajo večji del življenja skrbeti za njega....le kdor pozna (prebere) energijske zapise duše, lahko vidi resnični vzrok neke bolezni Cerkev je prepovedala nauk o reinkarnaciji, ker ne želi, da bi ljudje razumeli kako poteka proces utelešenja, učenja duše na lastnih napakah in nato sam proces razsvetljenja ali vnebovzetja....saj ti je znano, da Cerkev niti ni dovoila, da bi ljudje razumeli, kaj piše v Bibliji, zato da ljudje ne bi imeli znanja o svetih stvareh in da ne bi videli, kako se cerkev v svojem delovanju (kopičenju materialnih dobrin in centalizirane korumpirane oblasti) razlikuje od naukov Jezusa......zato je imel Primož Trubar kot protestant takšne težave pri prevodu Biblije v slovenski jezik danes si Cerkev dovoli celo to, da spreminja dele Biblije, to je določene stavke in besede....da bi skrila pravo resnico....jaz ti lahko citiram te stavke, če želiš, saj sem preučevala sodobna izkrivljanja Biblije s strani RKC---zelo žalostno je to, zlasti če vemo, da so svete spise spreminjali tudi v preteklosti... na srečo so najdeni izvorni stari spisi v Zvitkih Mrtvega Morja (stara zaveza, spisi Esenov) v Izraelu...... in v Nag Hamadiju v Egiptu...(apokrifni evangeliji) .....teh nihče ni mogel spremeniti, ker so bili prvi 1900 let in drugi 1800 let skriti v gorskih votlinah v puščavi Jaz sem prevedla celotno knjižnico svetih spisov iz Nag Hamadija, ki vsebuje več kot 50 zvitkov.....zato so mi poznane tudi tiste stvari iz naukov in življenja Jezusa, ki jih v Novi Zavezi ni moč najti

Radmila, 29! Prepričljivo! Hvala! Ampak zakaj bi Cerkev prepovedala del SP? Sicer bi se lahko razumelo tudi, da je bil Jezus podoben Eliju ... Ali pa Janez Krstnik ... In kje bi bila duša "vmes" - v času med Elijo in Krstnikom oz. Jezusom? To, kdo je grešil, slepi človek ali njegovi starši oz. predniki - ja, to je zanimivo!! Res pa je Jezus rekel, da se je to zgodilo, da bi se razodela Božja dela. Recimo, da je bil slep zato, da so se potem razodela Božja dela ... ? Hm? Vendar: To bi pravzaprav lahko pomenilo, da Jezus ne verjame v reinkarnacijo, saj človekova slepota nima zveze z njegovimi predniki!! Komentar 30, zanimivo! Poznam nekega Pavla Raka :) Najbrž ni pravi ...

ZimZelen, 28, berem od tebe predlagano stran. Reinkarnacija je tema, ki je leta in leta meni pomenila le del vrovanja "vzhodnjakov". Čisto me je pretreslo, ko sem spoznala, da nekateri ljudje "tukaj" verjamejo v reinkarnacijo. Meni sami ta nauk ni blizu. Hkrati mi ej ta tematika tako velik izziv, da sem kot temo predlagala v neki skupini v svoji župniji. Zaenkrat ne vem, kaj bi si mislila :) Pravzaprav je tako, da je človek dolžan narediti čim več iz sebe v TEM življenju, ne glede na prej in potem :)

Radmila, 27, zanimivo! Čisto mogoče, da je tako. Samo sama niti ne razmišljam o tem. Se mi pa zdi, da v sanjah marsikdaj urejamo "dan". Se mi pa zdijo kot izziv preroške sanje. Imamo tudi mi kdaj preroške sanje? Morda mora biti človek izbrušen, da vidi pomen sanj ...

Babica!! Jaa, to je upanje! To, o čemer pišeš v kom. 22! Ko otroka ni več, ostaja praznina ... ostaja bolečina ... ostaja žalost. Ostaja neznano polje. Nič ne vemo o njem, ki je bil in ga ni več. Vem, kako težko je to področje tudi za mame, ki splavijo, ker so ugotovili kakšne nepravilnosti v razvoju otroka. Želimo si imeti zdrave otroke ... ampak nihče ne more zagotoviti zdravega otroka ... niti v nosečnosti niti kasneje ... Na nek način bi moralo biti življenje samo - nedotakljivo! Če bi morala iti vsaka nosečnica, ki želi splaviti, na nek pogovor, kjer ji predstavijo vse možnosti, ki so pred njo, in kjer bi se mogla pogovoriti o tem, zakaj želi splaviti, bi bilo veliko lažje. Za vse. Za družbo. Za državo. Za posameznice. Kot družba bi se spreminjali v ljudi, ki so dejansko naklonjeni življenju. P.S.: Vidiš, kako lepo je, da si rodila svojo najmlajšo hčerko! <3

Marta (21), tvoje misli so mi blizu! Kateri čas je bil prijazen do otrok? Do družin? V vseh časih je bilo vse mogoče. In vendar so se otroci rojevali v vseh časih - in večina jih ej doživljala kot znamenje upanja! O tem, kako lahko je priti do splava, govori tudi zgodba, ki mi jo je neko dekle samo povedalo. Prišla je na pregled - bila je še mladoletna - in zdravnica ji je enostavno napisala napotnico in an napotnico ji je napisala nižjo nosečnost, kot je v resnici bila - kajti sicer bi se mogla več splaviti brez komisije, ker je tisto mejo že prekoračila. Dekle je napotnico vrglo v koš in šlo domov. Sprejelo vse, kar jo čaka. Doma za nosečnost še nekaj časa potem niso vedeli. Ta otrok je zdaj že skoraj šolar. Odstirajmo zagrinjala "splav v širšem pogledu je tabu" v upanju na svetlejši svet!

Lara, 20, dolgo se nisem oglasila, enostavno potrebovala sem čas in mir (o tem nisme želela govoriti nekaj na hitro) ... Toliko bi lahko govorila ob tem, kar si rekla ti, hkrati pa se sprašujem o vrednih besedah ... O vrednosti govorjenja. Kaj sploh more osvetliti zadevo? Kaj more prikazati resnično življenje, konretno zgodbo? Gotovo je vsaka zgodba zase svet. Vsaka je individualna. Jaz ne poznam veliko žensk, ki so namerno splavile, nekaj pa. Nekatere so meni osebno skorajda na uho povedale, kako jih to boli. Kako so premalo vedele. Kako niso vedele. Poznam tudi žensko, ki so ji naredili splav, ko je mislila, da gre na en boljši pregled - kot sta ji rekli njena in fantova mama. Sem pa že tudi dobila občutek, da so nekatere te ženske tako zelo ranjene, da ... Raje ne bom rekla, kaj ... Skratka: če ne bomo o tej tematiki odkrito govorili, bo ta tematila še vedno tabu! In bodo splavi tudi zaradi premalo vedenja o vsem skupaj. Kar pa ne pomeni, da teh žensk potem ne boli. Hudo mi je za ženske, ki so splav doživele in jim je težko ob pogovorih o tem, vendar če teh pogovorov ne bo, se lahko zgodi, da bodo še mnoge druge ženske zašle v isto, podobno stisko. Vsakemu od nas se je marsikaj težkega zgodilo,. tudi meni ... tudi jaz imam stvari, ki zelo bolijo in o katerih težko govorim oz. na nek način molčim. Nimajo vsi moje težke izkušnje, hvala Bogu. In samo iz vsega srca upam, da je ne bodo imeli. Morda mojih težkih doživetij kakšni ljudje ne bodo doživeli, ker jaz vendar govorim o stvareh, ki sem jih spoznala kot bistvene v življenju? Dejstvo je, da je splav v naši družbi predstavljen kot odločitev posameznice. In redko omenjajo, da je to kaj težkega. Bolečino se skriva. V bistvu je prav govoriti o vsem človeškem. O vseh čustvih. Rasti. Zoreti. Sprejemati svoje bolečine. Jih blažiti, zdraviti, kolikor se da. In ko se ne da, objeti svojo ubogo brazgotino. Imeti rad sebe tudi v vsej ubogosti ...

V Sloveniji živi ena oseba, ki je nasprotovala nauku reinkarnacije, indijskim naukom in mantri OM...o tem je pisala tudi v svoji knjigi...... nato pa se ji je zgodilo, da je duhovno napredovala in je videla eno svoje prejšnje življenje........videla se je kot indijski swami, oblečen v oranžna oblačila......tedaj mu je postalo jasno, zakaj ima rad oranžno kravato...... med meditacijo pa je slišal mantro AUM...ki je zvok našega Sonca in ostalih zvezd v vesolju....o tem je pisal v svoji drugi knjigi, kjer je priznal svojo zmoto glede reinkarnacije in zavračanja zvoka OM, ki ga imajo v Indiji za sveto kozmično vibracijo... pisal je v AURI pod lažnim imenom Matej Pavel Rak tudi o tem, kaj počnejo duše, saj jih je po smrti kot vodnik duš usmerjal na prave poti, da niso ostale vezane na ta zemeljski nivo

Ana ...#26....sprašuješ, kateri del Nove zaveze govori o reinkarnaciji.... to je odlomek Matej 16:13-28, Luka 9:18-21 in Marko 8:27-30...citat: Peter izpove vero 27 Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« 28 Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« 29 In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus.« 30 Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. konec citata učenci so Jezusa vprašali, kdo je bil v preteklosti, in sicer ali je bil utelešen kot Elija, ki je živel 800 let pred Jezusosm ali pa je bil utelešen kakor kateri drugi izmed prerokov iz stare zaveze. To pomeni, da jim ideja ponovnega utelešanja ni bila tuja, pa tudi Jezus se ne čudi, da so ga vprašali, kdo je bil v prejšnih življenjih Drug primer je Matej 17:10-13: 10 Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Odgovoril je: »Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.«Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku. konec citata Tukaj učenci sprašujejo Jezusa, zakaj ni najprej prišel Elija, Jezus pa jim odgovarja, da je Elija že utelešen in sicer kot Janez Krstnik, kar pomeni, da je učencem razodel, da je Janez Krstnik živel pred 800 leti kot prerok Elija. To je nauk o reinkarnaciji, ki je tudi bil del krščanstva, dokler ga cesar Justinjan in teologi niso prepovedali na petem ekumenskem konciliju v Konstantinoplu leta 553. Origen Aleksandrijski je v 2. stoletju zapisal: duša nima začetka niti konca...vsaka duša prihaja na ta svet okrepljena z zmagami ter oslabljena s porazi iz svojega preteklega življenja. Njen položaj v sedanjem življenju je pogojen s preteklimi zaslugami in grehi. delovanje duše v tem življenju pa določa mesto v svetu, ki sledi temu svetu...konec citata V Novi Zavezi so tudi drugi odlomki, ki govorijo o reinkarnaciji, kot na primer : Janez 9:1-3: 1 Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. 2 Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« 3 Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. konec citata V tem odlomku je učencem samoumevno vprašati, ali je bil človek slep od rojstva zaradi svojih grehov v preteklem življenju ali zaradi družinske karme, kjer otroci prevzemajo posledice grehov svojih prednikov. O tej temi piše Marjan Ogorevc v knjigi Karmična diagnostika, kjer povzema nauke ruskega raziskovalca Lazareva

Ana ...#23......duša med spanjem zapusti telo, a ne v celoti, saj del energije ostane v telesu..tudimed tehniko astralne projekcije duša zapusti telo in lahko potuje po drugih krajih, katere vidi in sliši z duhovnimi očmi in ušesi ob smrti pa se povezava telesa in duše v celoti prekine... tako pravijo vsi, ki so jasnovidni in vidijo, kaj se dogaja v nam nevidnih dimenzijah

Anka, 19, pravzaprav je vse, kar je narejeno iz resnične ljubezni, narejeno za Boga! Iz ljubezni do Boga. Ali morda bolje izraženo: skupaj z Njim! <3 (Le istih besed ne uporabljamo ...)

Radmila, 11, šele zdaj sem natančno prebrala tvoj komentar. Zanimive so vse te misli! Sama o nekaterih stvareh več ne razmišljam na globoko, ker sem prišla do tega, da nekatere stvari pač sprejmem ... na glloboko se pa ukvarjam z medčloveškimi odnosi, s človekom sploh tukaj in zdaj. In o tem, da bi človek zdaj, tukaj in zdaj, živel v srcu mirno življenje. Ostalo je zanimivo, zelo, ampak sama ne poznam mnogih odgovorov. Sanje so gotovo lahko različne. Kakšne zagotovo rešujejo vsakdanje konflikte, relacije med nami. Vsakdanje težave. Kakšne kdaj osvetlijo kakšen del življenja, ki se skriva v podzavesti. Meni so se podobne sanje, v jedru enake, ponavaljale dvajset let, morda 25. Sem kar hitro vedela, kaj pomenijo, nisem pa znala najti poti ven - čeprav se sliši zelo navadno in bi pravzaprav morale biti poti ... le jaz je nisem našla, nobene. Zdaj ne sanjam več tistih sanj ... Včasih so sanje preroške. Kot recimo sanje egiptovskega Jožefa. Ali pa so mogoče mnoge sanje preroške, le da jih nihče ne zna razložiti oz. se s tem sploh ne ukvarja. O tem, da duša potuje v spanju okrog ... to je meni nekoliko tuje. Brez duše bi bilo vendar telo mrtvo. N ele malo bolj hladno. Najnižja telesna temperatura je okrog 3h zj. To seveda niti ni čudno, saj je tudi sicer dan tedaj v najbolj mrzlem delu dneva. Poleg tega večina tedaj spi in se neaktivna. Znano ej tudi, da je tedaj, zjutraj namreč, človek bolj stvaren, manj čustven kot zvečer. Celo smrt je povezana s tem. Menda več ljudi umre proti večeru kot proti jutru. Proti večeru je tudi najvišja temperatura telesa - normalno ... drugače je, če gre za bolezenska stanja. Mi poveš, Radmila, kateri citat iz SP ti pove o reinkarnaciji v novi zavezi? Oko, treje oko ... morda je to vest? Vse dobro!

VinKos, 9, se strinjam: "... naj človek verjame, kar hoče, če mu le to da več moči za obzirnejše in hkrati silnejše življenje, samo to je važno!" Ja!

Po kar nekaj časa spet tukaj: Radmila, kar pišeš o duši, kom. 5 in 6, se mi zdi zelo zanimivo. Vsekakor je gotovo pri praktično vsem neka prelomnica, pa če je do le-te prihajalo postopoma ali pa hitro. Vsekakor pa je, sem prepričana, trenutek, ko človek nastane, ko je spočet - in je zelo pomemben, edinstven. To, da pa duša izbere starša, je meni nenavadno ... enostavno nenavadno, res pa je, da je včasih v posameznih primerih res videti, kako zelo "nekaj paše skupaj". Morda celo, kako potrebujemo neko izkušnjo, ki nam je dana šele z nekim drugim človekom. (Ni pa rečemo, da izkušnje dobro prenesemo.)

Ana, zapis je kot vedno zelo lep, vendar me nekoliko umsko zbode marsikaj v njem. Omejenost bivalnega prostora in utrujenos ženske - seveda je vsak dvom, ki ga posameznik ima, zanj največji in bi bilo nesmiselno zapadati v konstrukte kdaj je nekaj legitimno in kdaj ne. Vseeno bi pa želela poudariti, da se večinoma za splav odločajo dekleta in žene, ki še domačih odnosov nimajo urejenih in katerih je materialna stiska ni ta, da lahko jutri ostanejo brez službe, temveč so že dlje časa brezposelni. Nikdar ni splav izbira, zaradi možnosti izbire same pač pa zaradi same stiske, ki jo človek običajno preživlja že sam s seboj ter okoljem, v katerem živi. Splav je vedno bil in bo ostal rešitev v skrajni sili. Ene same ženske ne poznam, ki bi bila splava vesela. Prav zato je pomembno, da splav ostane legitimen, saj bi si sicer mlada dekleta in žene kot v srednjem veku, povzročale v obupu še mnogo večjo škodo. Prav tako je pomembno, da ostane kontracepcija brezplačna in na voljo vsem, saj marsikatere kontracepcije žensko telo ne prenese in ni to luksuz, da jih obstaja zato na tržišču več vrst. Nasploh pa menim, da je postal današnji svet zelo neprijazno okolje za naše otroke. Počutila bi se več kot idiotsko, ako bi skušala zamižati na obe očesi in spregledati nekaj, kar dobesedno bode v oči in srce. Drugače pa, še enkrat, lep zapis.

Ana, se strinjam, da je predvsem pomembno biti dober in delati dobro. A po drugi strani pravijo verski učitelji, da samo dobro delo ni dovolj za zveličanje, če ni narejeno iz ljubezni do Boga....

VinKos, Abram, ob Radmilinih in vajinih mislih: Kolikokrat razmišljam, kdo ve, kaj res drži, kdo ima prav, kaj dokazuje, da ima prav ... Mogoče je glavni dokaz, da ima nekdo prav, mir v njegovem srcu in življenju sploh ...? Čeprav je nekaj skoraj stalnega nemira gotovo potrebno ... sicer postanemo preveč stabilni - nepremičnine ;) Nepremičnina je lahko človek, ki vse življenje nekaj trdi, pa še nikoli ni pogledal z druge strani in videl, da je mogoče drugače ali lahko tudi drugače ... Ali ki trmasto rine v svojo smer in noče videti sveta izven njegove "proge". Tak je lahko kakšen vernik in tudi nevernik, znanstvenik, učen ali neizobražen človek. To nima veliko zveze z resnično vednostjo. Morda bolj s trmoglavostjo. Trma je dobra stvar ... do neke mere. Kara pomaga čoveku, da gre naprej. Drugale je pa lahko huda reč to, zelo zoprna. Kdo ima prav? Kdo bi vedel! Navsezadnje recimo samo znotraj krščanstva obstaja veliko raznih vidcev, prerokov ipd. Zdaj berem knjigo o Kitajcu, Božjem človeku. Zanimiva! Morda je pravo, najbolj pravo tisto, kar konkretnega človeka navdihuje, da je dober človek? Po moje je sicer glede znanosti marsikaj čisto vseeno, kako je v resnici. Edino nujno je, da imamo radi - da je to glavno izhodišče našega vsakdana. Reinkarnacija ...? Jaz mislim, da mene pred menoj ni bilo ... oz. da nisem bila v nobenem drugem telesu in si ne želim, da bi po moji smrti šla v drugo telo ... dovolj eno življenje an zemlji ... imam veliko priložnosti za zbrusiti se ... Ampak na nek način pa verjamem v reinkarnacijo ... samo ta izraz pač ni čisto pravi ... reinkarnacijo kot nekakšno dedovanje vsega mogočega od svojih prednikov ... tudi doživljanja, čutenja. Občutja, ki jih oni niso predelali, predelujemo nasledniki ... To, mislim, drži. Vsem trem lep dan! P.S.: Abram, tebe že dolgo nisem "videla", vesela sem, da si se spet oglasil! Radmila, tvojim kasnejšim komentarjem se posvetim kasneje. Hvala zanje!

Janez, kom. 15, gre do srca <3

Tudi jaz tako čutim. Pa sem vseeno pred 23 leti potrdil eni svoji lubljeni, da reče NE. Še danes čutim bolečino. In se sprašujem, če je morda bil fantek ali punčka. Take odločitve nosimo naprej skozi življenje. In ni poti nazaj.

Radmila, 5-7 <3 Danes sem gledala Tarčo in sem slišala ginekologinjo reči, da se življenje začne pred spočetjem, da se začne s celico, da je spermij živ in jajčece samo tudi. Ginekolog je pa rekel nekako tako, da gre za to, kdaj nekdo postane oseba, ob spočetju še ni (tako se ga je dalo razumeti). Jaz mislim, da je bistvena prelomnica spočetje - tedaj je začetek življenja - od združitve dveh celic dalje. Prej je sicer spermij živ in jajčece tudi, ampak spermij sam zase ni bitje ... je le celica, ki sama zase nima posebne prihodnosti. Za jajčece velja isto. In skupaj povezana, vtopljena drug v drugega, sta novo bitje, edinstveno, unikatno. Tukaj je prelomnica. Če bi ne bilo ob določenem spermiju prav tega jajčeca, bi določenega človeka sploh ne bilo. Nekdo se je hecal, ko je pripovedoval o časih pred svojim življenjem, pa je rekel, da je tedaj še hodil v dveh delih po svetu - v mami in očetu, ki pravzaprav to še nista bila. No, tudi to je res, da je jajčece že bilo, saj jih ima deklica svojo veliko zalogo že ob rojstvu, medtem ko spermiji začnejo nastajati bolj sproti ... tako da ene polovice njega torej nekaj let pred spočetjem še ni bilo ;) hehe, pravzaprav je tako z nami, ženskami, naša jajčna zaloga kaže, kakšne smo kot bitja :) Moški pa samo za sproti ;) :P :P Meni se zdi edino logično, da je duša v človeku ob spočetju, v začetku življenja ... čisto mogoče se mi zdi tudi, da tudi duša nekako raste s človekom ... saj je duša tisto živo v človeku. Ne glede na eno ali drugo pa je duša takoj v človeku. Datum rojstva je pa mnogo bolj otipljiv kot dan spočetja (za spočetje marsikdo niti ne ve), zato je pač v rojstnem listu dan rojstva - in ne spočetja (v spočetnem listu) - no, pravzaprav je tudi lahko malo heca ... morda nekoliko žalostnega: spočetje pač je lahko nekaj zelo otipljivega za nek par ... potem ob porodu je pa ženska sama .... In še to: otrok, ki se rodi, že precej da skoz v svojem življenju ... porod je naporen za vsakega človeka ... tako porod, ko se rodimo ... kot porodi, ko rojevamo - otroke in tudi same sebe kot nove ljudi ... ko v preizkušnjah nastajamo novi ...

Prizadet, 3, po moje je bil zdravnik zelo človeški in je skušal ženskim olajšati občutje ob splavu. Anka <3 BTB

Vin kos.....obstajajo ljudje, ki so jasnovidni....to pomeni, da ne vidijo le vidnega spektra svetlobe, ki je od rdeče (700nano metrov) do vijolične svetlobe (400 nm)....ampak vidijo običajnim ljudem nevidne spektre, kot je na primer ultra vijolični spekter, ki ima manjšo valovno dolžino od 400 nm, lahko pa vidijo tudi infrardeči spekter...... to je podobno radijski astronomiji, ki kaže na primer sliko našega Sonca v ultra vijolični svetlobi drugačno, kakor mi vidimo Sonce v vidnem spektru svetlobe.... duše živijo na običajnim očem nevidnem spektru, tiste z nizko vibracijo so v infrardečem področju, tiste z visoko vibracijo pa so v ultravijoličnem spektru, ki se znanstveno imenuje nivo 4-5-6- dimenzije.....v duhovnem svetu pa se to imenuje zvezdni (astralni) nivo bivanja... vzhodne filozofije pravijo, da ima jasnovidna oseba odprto tretje oko, to je epifizo, ki se ni kalcificirala, tako kot pri večini ljudi. Epifiza je zelo razvita pri majhnih otrocih, po sedmem letu pa začne zakrnevati zaradi kalcifikacije... Jezus je prav tako govoril o tretjem očesu, govoril o epifizi, ko je rekel: Matej Svetilka telesa (Lk 11,34–36) 22 »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. 23 Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« Svetlo telo iz Evangelija pomeni, da se je oseba soočila s svojo senco v podzavestnem in nezavednem umu in razrešila konflikte in ovire iz preteklosti, ki zavirajo duhovni razvoj. Takrat se pričnejo razvijati darovi Svetega Duha, kot so dar zdravljenja, videnje na daljavo, slišanje na daljavo, levitacija, teleportacija, bilokacija in podobno Nauk o reinkranaciji je bil nekoč del Biblije, dokler ga niso na konciliju v Niceji vrgli ven. A le malo ljudi ve, da je nauk o reinkarnaciji še danes prisoten v Novi Zavezi. Če te to bolj natančno zanima, ti lahko povem kje to piše. Duša med spanjem vsako noč zapusti fizično telo, ki se zato ohladi in potuje po teh astralnih nivojih, kar se mnogo ljudi spominja po prebujenju kakor sanje. Niso pa vsake sanje spomin na astralna potovanja, saj se v sanjah predelujejo in procesirajo tudi informacije, ki jih je podzavestni um človeka sprejel med dnevom Obstajajo pa tudi tehnike ločevanja duše od telesa med meditacijo in to se imenuje astralna projekcija Torej reinkarnacija ni domneva ali teorija, je dejstvo......to vem tudi iz lastnih izkušenj

Strinjam se Vinko. Če ni las je pleša,če ni znanja in razumevanje je slepo sklepanje in tema.

Ana-.......lepa in žalostna zgodba <3

za vse, ki se sprašujejo, kdaj nastane človek, priporočam knjigo francoskih avtorjev devet stopnic, ki opisuje, kako duša davno pred utelešenjem izbere svoje starše in jih spremlja, po spočetju pa se povezuje z zarodkom, čedalje bolj in bolj, in se med porodom dokončno utelesi v telo novo bitje, telesno vozilo za dušo, nastane takoj, ko se združita dve spolni celici v eno, ki ima 46 kromosomov. http://www.aura.si/trgovina/knjige/devet-stopnic/

Ana <3

Včasih se izkaže, da z otrokom v resnici ni nič narobe! Takih primerov več poznam. Ampak če ženska gre na splav, sploh ne ve!!! Lahko nikoli ne iz/ve, da z otrokom ni bilo nič narobe. V bistvu je na marsikaj potrebno čakati ... počakati. Potem se vidi. Sicer pa ... saj sploh en gre le za to, ali je otrok zdrav ali ne, pač pa gre za vrednost življenja kot takega! Vesela sem, da sta z ženo zmogla in sprejela vašo deklico! Kljub skrbem. Včasih skrbi dajo, naložijo ... namesto da bi jih pomagali manjšati ... Zgodbo sem napisala po resnični zgodbi, osnovna zgodba je resnična.