Članek
Samomor in moški
Objavljeno Sep 06, 2016

Danes je moški, ki sem ga poznala, naredil samomor. Poklical me je skupni znanec in povedal. Nnnn e ... Strašno. Kako je mogoče. V glavi je kar šumelo ...

Verjetno vsi, ki ga bolj ali manj poznamo (smo ga!!), razmišljamo, kaj se je zgodilo … zakaj se je zgodilo … Podoživljamo zadnja srečanja z njim, smo kaj opazili, kaj nenavadnega, kaj posebnega …?

Jaz v zadnjih časih nisem govorila z njim, le pozdravila sva se, kadar sva se srečala. Ampak res … ko sem šla zadnjič enkrat mimo njega, bil je z nekom iz svoje družine zunaj, smo se pozdravili, imela pa sem občutek, da sta v zelo resnem pogovoru … in da je pozdrav dovolj … ne smem ju motiti …

Moj bližnji pove, da ga je srečal to jutro … danes, na dan, ko je potem naredil samomor. Govorila sta … Kaj sta govorila? Pokojni je bil bolj molčeč, ni se nič pošalil – ponavadi se je …

Verjetno je bilo v njegovi glavi že vse načrtano, odločeno. Dokončno.

Kako bi si njegov sogovornik mogel misliti, kakšna odločitev je v glavi znanca.

Je to lahko odločitev iz razuma? Ko človek svojemu bivanju na tem svetu ne vidi čisto nobenega smisla več? Je lahko odločitev razumska? Ali je predvsem čustvena? Je brezup čustvo?

Gotovo vsak samomor na nek način veliko pove, čeprav hoče skriti človekovo stisko. Pravzaprav vemo, da je stiska bila, pogosto pa ne vemo, kaj pravzaprav je tisto, kar je človeka mučilo.

In če ne bi naredil samomora, ali bi kdo vedel, kako mu je? Bi kdo resno pomislil, da je morda v stiski, če bi videl "kaj čudnega", nenavadnega?

Kolikokrat praktično nič ne vemo o stiski posameznikov … izvemo šele, ko gre »čez rob«.

Kolikokrat šele po smrti, potem, ko je res že prepozno, razmišljamo, če smo opazili znake samomorilnosti, ali smo vedeli, da je mogoče depresiven, se je obnašal čudno, drugače kot sicer, je imel kakšne posebne poti zadnje čase, se mu je kaj zelo težkega zgodilo .... Bi mogli človeku pomagati, če bi pravočasno vedeli več? Ali pa bi mu le preložili "odločitev"? Podaljšali "hudo"?

Zakaj toliko samomorilcev ne pove za svoje odločanje za smrt ...? Ali povedo, namignejo vsaj, pa jih nihče ne sliši? Govorijo drug jezik? Med vrsticami? Če povedo naravnost, jih pa kdo ne jemlje resno ... Kakšen reče, da samo grozijo, izsiljujejo ... Morda je to zato, ker nas je vseh strah? Včasih se odmikamo, ker nas je strah ... Ker upamo, da vendar ni tako hudo. Ker nas je strah tistega neznanega, ki nastaja v človeku ...

Ali »namigujejo« le tisti, ki si ne želijo umreti … ki kljub vsemu še vedno kličejo na pomoč?

Tisti, ki pa res ne vidijo nobenega smisla svojemu življenju, pa morda želijo povedati le, da je bila odločitev »razumna«, »trezna«? Kako se spomnim nekoga drugega, rekel je, da gre čez nekaj dni na lepše! A čez nekaj dni je naredil samomor!



---

Razmišljanja ob samomoru človeka, ki sem ga poznala, nisem začela pisati danes, pač pa pred časom … tistega dne, ko je zaključil svojo osebno zgodbo. Datuma začetnega dela zapisa ne bom zapisala, saj ne gre le za razmišljanje ob konkretnem človeku, ki ga – vem – njegovi bližnji zelo pogrešajo, pač pa širše, kako pravzaprav pride do tega, da človek izgubi smisel. Včasih se mi zdi, da ni potrebno kaj dosti razmišljati o smislu – saj ga na nek način itak ni! Včasih je najlepše, če se ne sprašujemo kar naprej o pomenu tega in onega … Pomen je v stvari sami. V bistvu stvari. In ga ni potrebno analizirati … Najbolje življenje osmislimo, če delamo dobre reči, dobra dela, dobro pač. In najlažje.

Pa vendar se posamezniki lahko pogosto sprašujemo o vrednosti svojega življenja. Tudi jaz se.

Znano je, da je več samomorov pri moških kot pri ženskah. Znano je, da je pri ženskah več poskusov samomorov, pri moških pa »uspešnih« samomorov.

Ampak tega, da je moških samomorov ogromno več od ženskih, pa verjetno marsikdo ne ve. Statistika kaže, da je 80 % samomorov moških.

A zakaj je tako?

Ko so moški vendar v primerjavi z ženskami ponavadi manj čustveni, bolj razumni, praviloma jasneje vidijo, kako stvari stojijo …!? Morda pa ta predstava o moških vendar ne z/drži! Morda so pa vendar moški mnogo občutljivejši, kot je videti, mnogo bolj čustveni, kot upajo ali pa smejo pokazati … Morda pa mnogi moški ne znajo povedati tega, kar nosijo v sebi, tistega pristnega, resničnega, bolečega, občutljivega?

Je tako samo v našem okolju ali tudi v drugih civilizacijah?

Morda je problem tudi v tem, ker še vedno marsikje velja, da »fantki ne jokajo, samo punce se cmerijo.« »A si moški ali si baba!?«

Potem je še to, da moški razne svoje probleme popredalčkajo, jih skrijejo v kakšne »kote« in se z njimi nikoli ne ukvarjajo. Si ne dovolijo. V ženski je pa »vse hkrati« in je »prisiljena« predelovati stvari, ki jih je doživela … Oz. če jih potisne v kot, pod preprogo in se s svojimi problemi ne ukvarja, je potem njena reakcija morda bolj moška kot ženska.

Še ena zanimiva primerjava med moškim in žensko:

Če ženska govori o svojem problemu, ne pomeni, da potrebuje nasvet. Marsikdaj o nečem govori in hkrati problem rešuje.

Med tem ko moški govori o vsem mogočem, o svojih problemih pa marsikakšen moški sploh ne govori. Morda zato, ker mora biti - ker je moški! - trden, odločen, samozavesten, vedoč, pri čem je. Oz. če pove svoj problem, pomeni, da mogoče pa res potrebuje pomoč, nasvet ... prosi za nasvet … morda le za mnenje.

Kot kaže, žal, marsikakšen moški svojih težav ne zaupa. Težave so pogosto takoj manjše, če imamo vsaj kdaj pa kdaj poslušalca … Zanimivo, nelogično, ampak dejstva kažejo, da človeku, ki lahko pove, kar ga muči, dostikrat zelo zelo odleže …

Da bi se znali slišati … Sebe in drug drugega …

---


 http://www.publishwall.si/solzemlje/post/113121/moj-prijatelj-je-naredil-samomor



 

Sep 06, 2016

Miguel Ruiz opisuje Totleške modrosti in ena izmed teh pravi, da imamo ljudje v glavi parazita, ki se hrani z negativnimi čustvi, ki izvirajo iz strahu. In nam sugerira takšne in drugačne zgodbe, ki nas vlečejo vedno bolj v brezno; pri nekaterih je tako hudo, da se ubijejo, ker več ne zdržijo. O podobni izkušnji je govoril Eckhart Tolle, sam da on uporablja izraz " pain body" ki živi od drame in negativnih emocij, ki so mu hrana. Sožalje za tvojega prijatelja in naj mu duša mir najde. Tukaj pa Eckhartov opis situacije, ko se je odločil naredit samomor in kaj se je zgodilo, da ga ni: https://www.youtube.com/watch?v=lxGRkEccgbU

Sponko, tukaj je knjiga, čisto spodaj so posamezne knnižnice, da vidiš, kje si jo lahko izposodiš: http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=0954495741917948&rec=2&sid=1 1 Ostalim se oglasim kasneje :)

Sponko, skušala sem najti to knjigo, tukaj je pač informacija v cobissu, ne pogruntam pa, kje je tisto, da vidiš, v katerih knjižnicah jo imajo. http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=2208586766429587&rec=1&sid=1 Osatlim se oglasim kasneje :)

Zanimiva mnenja komentatorjev, da si lahko razširimo naše poglede na ta problem: http://www.rtvslo.si/slovenija/preprecevanje-samomorov-osebno-stisko-je-treba-prepoznati-in-poiskati-ali-ponuditi-pomoc/402070

Azra, velja! Morda nama pa uspe kakšno srečanje, bi bilo res lepo. Misel nate in na tvojo prijateljico <3

Veš, Azra, ko prideš do nje, jo preprosto objameš! <3 Tega po telefonu ne moreš. Po moje je to, da začuti, da je res ne obsojaš, pač pa sprejemaš, največ, kar potrebuje. Dejstvo je, da mogoče nosi kakšno breme, za katero ti, čeprav si prijateljica, ne veš. Ali pa ga ona doživlja kot mnogo težjega, kot se drugim zdi. Mogoče ji pa pošlješ prej sms, če ne dvigne ... Dve, tri prijazne besede. Mislim nate. Rada te imam. Ali kaj podobnega ... takega, kar je spodbudno ... a tudi le to, kar ti dejansko čutiš! In jaz mislim nate, Azra!

Azra, tako lepo si vse to napisala! Kaj naj ji rečeš ... Po moje to, kar čutiš. Predvsem ona ne potrebuje sodbe ... Ja, da kljub temu, da ima človek otroke, dela samomor, je še težje razumeti - ampak včasih pride strašno veliko vsega skupaj, da človek kar tone ... Da ne vidi več nič vrednega oz. da vidi samo to, da ne more več. Moški, o katerem sem pisala v prispevku, je imel ljudi, ki so ga imeli radi, so ga varovali tudi, ampak na vsakem koraku ne moreš biti s človekom, četudi te skrbi zanj ... Upam, da bo s tvojo prijateljico dobro. Sama sicer ne maram tablet, na splošno ne, nekatere tudi dolgo potrebujejo, da sploh začnejo delovati (dva, tri tedne ali še več pri depresivnem človeku, je res hudo, saj je potem lahko depresija še večja, zaradi vpliva tablet), nekatere zasvajajo ... Verjamem v logoterapijo ... v to, da je smisel, da ga je mogoče najti. Da človek ovrednoti svoje življenje in gre od tam, kjer je, naprej - ne glede na to, kaj vse se mu je v življenju že ponesrečilo. Morda pa je vendar bil prijateljičin poskus samomora predvsem klic na pomoč. In da ta pomoč zares prihaja. Tisti, ki zares hoče umreti, večkrat išče novo priložnost ... Morda pa vmes pride kakšno novo spoznanje v njegovo srce - in začne na življenje gledati drugače ... Objem P.S.: Po moje je najlepše, če si predvsem poslušalka. Če bo imela kaj povedati. Da si z njo. In če moreš osebno obiskati, bi bilo verjetno še najlepše ... Da sta preprosto skupaj. Niti ni potrebno kaj dosti govoriti. Največ je to, po moje, da ve, da jo imate radi in da je vredna in ok oseba in da je ne obsojate zaradi poskusa samomora.

Azra, ojej, to je še čisto sveže ... Sem najprej prebrala "10 let" in te hotela vprašat, če je potem šlo v redu naprej ............ Pa vidim, da dni, 10 dni, dva tedna ... potem je vse še tako sveže. Zdi se mi, da nas samomor in poskusi samomora zelo zaznamujejo ... spravijo v strah, naredijo negotove ... Morda je nekaj tega v redu, da smo bolj pozorni, kot bi bili sicer. Je pa lahko zelo težko, sploh če oseba, ki je preživela poskus samomora, ne najde nekega smisla v svojem živjenju in še bolj težko, če večkrat poskuša s samomorom. Enkrat mi je ena žena po samomoru njenega moža rekla: "Ali bi lahko naredila več?" V bistvu smisla življenja nikomur ne moremo vbiti v glavo ... v vsakem posamezniku raste in zori ... v svobodi, nikoli s prisilo. Težko je tudi življenje z bližnjimi, ki imajo suicidalne misli in poskuse samomora. Kako obvarovati človeka smrti? Ga stalno varovati? V bistvu je to nemogoče ... Mogoče je človeka spremljati skozi neko dobo živjenja, težko pa, če gre za dolgo dobo. Pred leti sem marsikatero uro po telefonu posvetila eni bližnji, ki je bila v globoki depresiji. Vedela je, da me lahko pokliče tudi sredi noči ... in me je. Ure in ure pogovorov ... Počasi je splavala ... počasi je videla več lepega v življenju ... Ona je!! Marsikdo pa ne ... :( P.S.: Upam za tvojo prijateljico! <3

Ana, kakšnih 10 dni nazaj je moja prijateljica delala samomor. Nikoli si ne bi mislila za njo, res ne. Na srečo so jo našli in komaj rešili. Ne vem kaj pripelje ljudi do tega? Mislim pa, da je ta naša država veliko pripomogla k temu. Ljudje se najdejo v težavah (predvsem finančnih) in ne najdejo več izhoda, enostavno ne vidijo več poti. Verjetno je veliko na tem, saj v tem primeru je bilo tako.

Agnostik?

Almira, hvala, spoznati sebe ... in potem pride vse na pravo mesto. Zanimivo je, kako se ta misel ujema s tisto: če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Dejansko ne gre za Boga, vezanega na kakšno religijo, pač pa za Boga, ki ej v vseh nas, v vsakem od nas. Če smo ubrani s tem Svetim, je vse na pravem mestu, živimo sami sebe, sebe resnične.

Link, ki sem ti ga posredovala, govori o tem, kako prepoznati glasove, ki niso ti. To je osnova, da spoznamo sebe v resnici. Vse ostalo ob dojetju tega spoznanja (tema in svetloba) pride na svoje mesto.

Almira, 12, ... se je hraniti s svetlimi, dobrimi stvarmi. Ne sprejemajmo preveč "teme v srce". Tema je dobra za spat ... ne pa za hoditi ... Če nismo v temi zelo previdni, lahko zgrmimo v prepad ...

Toni, kom. 11, v tem komentarju je čutiti srce! Nekaj besed ob tem, "naj pazi nanje". Naj pazimo na bližnje v določenih stanjih. Ko bi le mogli več! In hkrati, da si ne bi zaradi tega, če nam ne uspe dovolj paziti, naložili preveč dodatne krivde. Spominm se izjave žene moškega, ki ej naredil samomor: Samo pet minut me ni bilo ... Pa te: Rekel je, da se je odločil ... Ampak ona je razumela, da se je odločil, da pusti neko delo, saj sta se o tem pogovarjala. Ampak morda se je odločil za smrt ... samo povedal je tako, da je bilo praktično nemogoče razumeti, da se je odločil az samomor ... Pa saj se morda ni odločil za smrt ... Ker odgovora na tem svetu ni mogoče dobiti, ostaja le to, da se je morda smrt ponesrečila. Morda tudi ni bil poskus samomora, morda je bil le človek na napačnem mestu ob napačnem času?

Lara :)

Radmila, 7, arški župnik mi je bil blizu že zdavnaj, brala sem knjigo o njem. Nekaj stvari mi je res pri srcu. Tega o samomrilcu se ne spominjam. Je pa tako, da verjetno praktično nikoli ne vemo, kaj se zares dogaja z drugim človekom. Praktično nikoli ne moremo biti čisto gotovi, kako je z dušo drugega. No, morda včasih že. Ob človeku, ki sem ga videla tik pred skokom dol in potem spodaj v globini, sem tisočkrat pomislila, morda je pa tedaj, ko ej padal dol, obžaloval svoj skok? ... Kaj pa če mu je navsezadnje spodrsnilo ...? *Morda je le poizkušal, kako to izgleda ...? Vsekakor je tako, da včasih - žal - ne znamo, ne moremo pomagati ... :( Svojcem pa ostaja tisto, ali bi lahko kaj pomagal? Ali bi lahko več videl? Ali sem spregledal kakšne znake? Enostavno ne gre drugače ... postopoma se v naših življenjih nabere polno enih vprašanj, tudi takih, na katera ni odgovorov ... * Ob tem to, ko je včasih veljalo, da je taka duša "pogubljena". Kdo od nas more videti tisti strašni obup v človekovem srcu? Če kdo more pomagati, je to Stvarnik. Zaupam v njegovo neskončno usmiljenje.

Masad, najlepša hvala za prispevek. Sprašujem se, kdaj samomorilnemu odlaganje smrti podaljšuje "trpljenje" (v navednicah zato, ker morda za koga to, kar nekdo doživlja, sploh ni trpljenje, ni objektivno trpljenje ...)?. Tako silno lepo je, kadar človek vidi, da je v nekem človeku res spet več svetlobe, upanja, veselja do življenja ... A kadar ni ...? V mislih imam nekaj primerov soočanja s tem, kako je potrebno varovat samomorilne ljudi ... ampak včasih enostavno tega ni mogoče ... ... Spomnim se, da sem nekoč gledala neko oddajo o samomorilnih ljudeh, mislim, da je bila iz Amerike. Nek človek je hote (samomor) popil kajvemkaj in si uničil jetra. Zaradi ciroze je ležal v intenzivki in so ga določili za čakajočega na nova jetra. Imel je družino, ki ga je imela rada, stali so mu ob strani. Potem so prišla nova jetra, bolnika so operirali, uspešno je operacijo prestal, vsi so proslavljali uspešno presaditev - ampak bolnik je takoj, ko je zmogel, vstal in še na nek nadvoz in se vrgel dol ... Poleg vsega (bil je v duši bolan, bolj morda kot na telesu!! in tam mu niso uspeli pomagati) še misel, če ni bilo škoda jeter ... Morda je potem umrl kakšen človek, ki bi pa rad živel, pa zanj potem ni bilo jeter? Misel ja, ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo ... Tudi če temu bolniku ne bi dali novih jeter, bi se morda spraševali, zakaj mu nismo dali še ene možnosti ...?

Lep zapis, Ana.

Arški župnik, ki je bil jasnovidni francoski spovednik, je povedal, da samomorilci slabo končajo, ker se ne pokesajo pred smrtjo....kot izjemo je navedel primer samomorilca, ki je skočil v reko, preden se je utopil, pa se je pokesal za to dejanje in njegova duša se je rešila....življenjepis o župniku iz Arsa je na voljo kot zvočna knjiga v arhivu radijskih romanov radia Ognjišče

Sponko, če utegneš kaj brati, ti priporočam knjigo Laurus, napisal jo je Jevgenij Vodolazkin. Dogaja se sicer v srednjem veku. Ja, včasih so pokopavali samomorilce izven "posvečene" zemlje, zunaj pokopališč. Mislim, da danes nihče več ne jemlje samomorilcev kot da so strašni grešniki ... mislim, da danes vsi jemljemo te ljudi kot ljudi, ki niso zmogli več. Ampak strašno je to, kar zapustijo ... Tista "dediščina", ki ostane za njimi ... Anka je v prvem komentarju omenila nedotakljivost življenja ... to je to ... jaz imam to misel globoko zasidrano v sebi ... Se to "vedenje" lahko izgubi? ... Kakšni ljudje razumsko razmislijo o tem, da bo njihova smrt bližnjim bolj koristila kot jim njegovo življenje ... Ne vem, če je v resnici tako res. Če niso posledice samomora vendar dosti hujše kot npr. zavarovalne premije ipd ... Pa res ... pred kratkim sem brala knjigo ... ko oče naredi samomor ... no, ja, po nesreči pade v reko in utone ... Oh, kdo bi videl v globino človekovega bitja ... če pogosto še sam ne?

Anka, krasno si vse to povedala! Mislim, da tudi človek sam, ki je v depresiji, nič ne ve. Čuti verjetno samo neznosno težo življenja. Tisti moj prijatelj, o katerem link sem dodala na koncu zapisa, je - po moje - čisto razumsko prišel do tega, da njegovo življenje nima več smisla. "Preračunal je" to. Pa vendar so ga veliko stiske pripeljale do tega, nekaj pred tem mu je umrla bližnja oseba, ki jo je imel rad in ona njega ... samomor je naredil nekaj pred tem njegov sorodnik - tako se je odločil zaradi težke diagnoze ... Po drugi strani so tudi ljudje, ki na nek način res nimajo več "kaj dosti" od življenja, pa vendar radi živijo. Kaj je tisto, kar jih drži pokonci? In pogosto ni vezano na to, ali človek velja za vernika ali ne ... BTB

Težke teme si se lotila Ana..... Strinjam se, da mnogi jok tretirajo s slabostjo ( pri moških), nekateri ga pojmujejo celo kot izsiljevanje ( pri ženskah) - morda res v zelo majhnem odstotku - v večini pa je jok znak bolečine oziroma izmivanje te bolečine.....z jokom je bolečina lažja.... Dejstvo je, da zaradi vsega tega, ker današnja miselnost na vse gleda preveč plehko, predvsem na čustvena področja in ker tako potem vse hitro izgubi smisel, tudi človek, ki nima pred sabo ničesar, prehitro obupa in seže po skrajnem ukrepu - po samomoru.....Zakaj? Ker je morda bolečina prehuda, ker morda ni ob njem nikogar, ki bi ga objel, mu podal roko.....ali pa ker ne vidi pred samo ničesar takega, česar bi se oklenil in zaradi česar bi vztrajal.....predvsem večini manjka vera, vera v Boga, v rešitev, v svetost in nedotakljivost življenja..... Narobe je tudi to, ker se prehitro seže po antidepresivih, ki pa imajo v prvih mesecih tak učinek, da še bolj nagibajo človeka k samomorilnosti....a tablet nič ne reši....problem je potrebno rešiti, ne pa ga spraviti pod preprogo s tabletami.... Nihče, razen dotične osebe in Boga, pa ne ve, kaj je v tistem trenutku resnično doživljal in čutil le ta.....