V soboto zvečer je bil v hali Tivoli koncert z našim misijonarjem Pedrom Opeko. V zborčku, ki je tam prepeval, sta tudi dve moji hčeri. Ampak zadnje čase smo imeli v naši družini nekaj večjih zdravstvenih težav in zgodilo se je, da je nekaj dni pred tem morala ena od deklet, ki naj bi pela na sobotnem koncertu, v bolnišnico. Zelo bolna. Opravili so ji potem veliko neprijetnih preiskav.

Vedela sem, da ji je res težko, ker ne more na koncert - pa tako se ga je veselila!

Biti bolan in biti zaradi tega še prikrajšan za stvari, ki se jih človek tako veseli! Žalostno.

Ko sem o tem razmišljala, sem pomislila, da rečem komu, ki bo v zvezi z organizacijo koncerta povezan s Pedrom Opeko, če bi ... mogoče ... mogel on obiskati našo bolnico v bolnišnici. Toda kazalo je, da ne bo nič iz tega.

Potem sem o tem potožila svojemu možu. In on je čez dva dni uspel priti do samega misijonarja in mu povedati, da naša hči ni mogla peti na koncertu, pa tako je želela. Če bi jo mogoče lahko obiskal.

Čeprav so ljudje priganjali, kako se mudi, in preganjali mojega moža, je vendar Pedro Opeka imel čas! Poizvedel je po imenu, priimku in tem, kje hči leži.

Hčerki vsega tega nismo govorili ... da ne bi bila preveč napeta v pričakovanju in žalostna, če se ne bi zgodilo ...

No, in potem mi - mislim, da nslednji dan dopoldne - pravi sin, s katerim sva doma skupaj nekaj delala, da je prišel Pedro Opeka k naši punci! Da je ravno prebral na Facebooku! Ona, ki skoraj ni pisala te dni, ki je bila fizično tako nemočna, da skoraj ni ne brala ne pisala, je to napisala na FB!

Torej je uspelo!!!!

Začutila sem v vsej polnosti:

Bolan sem bil in ste me obiskali!

Bolan sem bil in si me obiskal!

To je tisto, kar nam pravi Jezus (tukaj)!

(Mt 25, 34-40)

---

Hčerkin malo okrnjen zapis:

Vsa izcrpana od vseh preiskav in pac bolnice sedim na postelji in cakam, da pride pome med. sestra, da me pospremi se na /.../. Pri vsakem odpiranju vrat se zdrznem, ker se posega res ne veselim. Tiste sestre pa kar ni in ni.
Vrata se spet odprejo in noter pride - Pedro Opeka! Vprasa: "A je tukaj /.../?" Nejeverno dvignem roko in pokimam. Pride, me objame, pove, da je menda govoril z mojim ocetom, ki mu je povedal, kje sem, je prehodil cel KC in iskal /.../, pa je ni bilo. Zdaj me je pa koncno nasel. Sem mu povedala, kako sem si zelela peti na njegovi prireditvi, ampak nisem smela iz bolnice. Je rekel, da ve. In potem je s svojo toplo roko prijel mojo hladno in smo skupaj zmolili in nas je vse v sobi blagoslovil. Kaksno dozivetje. Tak mir in veselje.
/.../
Na fotki je pa svetinjica, ki mi jo je prinesel smile emoticon
(Sej vem, da tale objava ni lih zgledno napisana, ampak se vedno sem tok pretresena, da mi je mal vseen)

.

O tem pišem, ker želim še javno izraziti svoje veselje, da se je to zgodilo!

Pa v vzpodbudo ljudem, da prihajajo k bolnim (če je to mogoče, seveda v obzirnosti do bolnikov, ker vsak obisk pač ni vir veselja in miru, žal).

Pa zato, ker sem gotova, da je moji hčerki ta obisk zelo zelo polepšal dan in morda izboljšal zdravje. Konkretno zdravilo.

Obenem se zahvaljujem prijateljem, ki zvesto prihajajo do nje, resnično je to največ, kar si moremo dati med seboj: ljubezen.

Pa zato, ker se mi zdi to dejanje Pedra Opeke - božje!

To je tisto: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili."(Mt 25, 40)