Bolnik je nemiren, privežimo ga!

Objavil/a Ana Kos, dne 2015-07-16 ob 12:56:28

Hana vstopi v bolniško sobo. Pozdravi jo nekaj parov oči.

»Dober dan!« reče ona.

»Dober dan!« odzdravi fant na prvi postelji. Drugi molči, zdi se ji zelo resen, resen in tih. Bolj kot ponavadi.

Hana gre k tretji postelji, tam je »njen« bolnik. Sam zase, v svojem svetu, trpečega videza.

Privezan! Res: privezan za obe roki in za eno nogo. Jamra, kako ga boli hrbet, kako bi se rad obrnil na bok, nikoli ni rad ležal na hrbtu, pravil je, da ga boli, toda ne, priveze mu branijo, ne more se izmotati, ne more se obrniti.

In tako prisilno leži na hrbtu, pa to ni dovolj, pod tazadnjo ima kahlo. Hrbtenica je v še slabšem položaju, kot bi bila sicer. Človeka privežejo, prisilijo v položaj, ki mu ni všeč, ki mu ne ustreza, in ga pustijo. »Naredi zdaj svoje, posri se, da bo potem mir. Da bomo naredili kljukico, aha, je odvajal.«

Kdo je sploh človek? Kaj je človeško?

Bolnika privežejo in potem ga pustijo. Hana sede k njemu in ga miri. Pogovarja se z njim. On ne razume kaj dosti. Na postelji visi list fizičnega prisilnega izvajanja. Hana pomisli, aha, to je to, privezati bolnika. Zakaj pravzaprav? Ker si je izpulil infuzijo, iztaknil kanale?

Ni bilo nikogar, ki bi mu uspel pojasniti, da naj da mir? Da mora imeti infuzijo?

On sproti pozabi, da jo ima. Pozabi, da je v roko zapičeno nekaj, kar potrebuje. Ve le, da je nekaj, kar ga moti.

No, tega dne, ko pride ona k njemu, bolnik infuzijo ima, ampak opazi, da je »precvikana« cevka, v cevki je kri, sicer je pa vsa tekočina že pred časom stekla. Gospoda toliko premakne, da reši cevko izpod njega, ovita je okrog njega, speljana pod njim. Pa kako so vendar to naredili? Saj se ni mogel sam »naviti«, ko je pa vendar privezan! Potem gre Hana potrkat na »sestrsko« sobo, nič ni, nikogar ni k vratom … Ponovno potrka in prikaže se obraz, ki ji da vedeti, da ni ravno zaželena.

»Gospodu R. v sobi 6 je stekla infuzija,« pove.

»Bomo prišli, zdaj imamo predajo službe.« Predaja službe? Sredi popoldneva? No ja.

Kar precej časa mine, preden pride kdo v sobo. Ko končno odstranijo infuzijo, misli Hana, da bodo bolnika odvezali. Toda ne.

»Gospod je nemiren, hotel je čez ograjo,« pravi sestra.

»Zdajle sem jaz tukaj, ga bom varovala.« Čez ograjo je hotel? Potem pa človeka privežejo kot telička in cele ure nihče ne pride pogledat, kako je z njim. Res nimajo časa za človeški stik? Res niso ta bitja v posteljah ljudje?

Njen bolnik se umiri, Hana sedi ob njem … Postane pozorna na bolnika na drugi strani sobe. Že ko je prišla, se ji je zdel drugačen kot prejšnje dni. Nemiren, nekaj ga muči. Opazuje ga in premišljuje, če mu lahko pomaga. Tudi on je privezan. Za obe roki. Rad bi sedel, pa ne more, privezan je preveč na kratko.

Stopi do njega.

»Ste žejni?«

»Ja,« prikima.

Ponudi mu čaj.

Bolnik je privezan, nima obiska, nikogar ni k njemu. Bil je nemiren, pa so ga privezali … Nikogar ni v sobo. Žejen je in ne more si vzeti pijače … Tudi pozvoniti ne more, da bi prišla sestra.

Povpraša ga še, zakaj je v bolnišnici, s skopimi besedami bolnik pove o svojih težavah.

Potem se Hana vrne k svojemu bolniku. Opazuje bolnika tam čez, ki se spet trudi osvoboditi se iz priveze. V sobo pride sestra in bolniku reče: »Bodi priden!« Bolnik molči. Hana pomisli: Kar tikajo ga? Zakaj? Četudi ni star možakar, bi ga morali vikati, pa četudi je morda na oddelku že dolgo …

Hana reče: »Kaj pa če ga odvežete … jaz sem tukaj, takoj vas lahko pokličem …« Sestra jo pogleda, češ nemiren je, ne gre drugače. Hana potem "bedi" nad njim, kaj pa če je samomorilen … Res ni miren. Kaj ga muči?

Ko sestra odide, bolnik tam nasproti spet skuša na vse načine osvoboditi roko …

Hana pospravlja stvari »svojega« bolnika, ki zdaj spi, saj bo ta dan odšel iz bolnišnice …

Ko se spet vsede k postelji, se veselo nasmehne, saj ugotovi, da je bolnik na drugi postelji uspel izvleči roko iz priveze. Vesela je zanj, da mu je uspelo, dolgo časa se je trudil! Pozorno ga opazuje, saj jo malo skrbi, da ne bi bilo kaj narobe. Kaj pa če bi si hotel kaj narediti, to, da je nemiren, je pač zelo splošna oznaka. Morda je nemiren samo zato, ker ni prost, morda je nemir globlji ... tisti v duši ...

Bolnik jo pogleda z zmagovalnim nasmehom in potem se obrne na bok, saj mu ena odvezana roka to dovoli. Rešeno roko si da pod glavo … in zaspi!

»Dobro spi!« mu v mislih zaželi Hana. In potem spet bedi nad sobo. Mir je v sobi, spokojno vzdušje.

Ko pride sestra spet v sobo, ne opazi, da bolnik ni privezan.

»Ne bom te zatožila,« si reče Hana. »Pazila bom, da bo vse v redu.«

Potem pride čas, da njen bolnik odide z oddelka, ponj pridejo reševalci, Hana ga bo pospremila. Stopi še do vseh bolnikov in jim zaželi »srečno«. Čuti, da je v nekaj dneh nastala vez med njimi. Tudi bolnik z eno privezano roko ji iz srca odzdravi, čuti to. Zažarele so mu oči, ko je pristopila k njemu!

Potem ona reče sestri, da si je ta bolnik osvobodil roko in da je že dolgo neprivezan … da je bila pozorna nanj in da je bilo vse v redu. To pove v upanju, da bodo pozorni nanj in na njegove potrebe, da ne bo le nekdo, ki ga je potrebno privezati, da bo mir … Če bi hotel čez ograjico, bi bil z eno privezano roko pravzaprav bolj nevaren, kot če bi bil neprivezan! Kaj bi bilo, če bi obvisel na eni roki ...?

Še dolgo potem razmišlja o odnosih osebja do bolnikov, predvsem osebja, ki je z bolniki podnevi in ponoči. So z veseljem v tem poklicu?

Ali se jim zdi normalno, da opravijo svoje delo, delijo hrano, zdravila, merijo vitalne funkcije, dihanje, pulz, temperaturo, naredijo na temperaturni list kljukico, ko je kaj narejeno … ali pa bi vendar lahko bili več z bolniki … več in na bolj človeški način?

Če je bolnik nemiren, tečen, nezadovoljen, godrnjav … ali pomislijo, kaj mu je … zakaj je tak … ali pa ga želijo vkalupiti v neka pravila obnašanja, v »lepo vedenje bolnikov«.

Tile, ki mirno privežejo bolnika in ga pustijo na kahli v slabem položaju celo uro ali več, ali sploh kdaj pomislijo, da bodo morda sami kdaj na istem? Jim bo všeč, se jim bo zdelo normalno tako?

Hana ima veliko izkušenj, da bolniki mnogokrat veliko ali vse razumejo in mnogo sprejmejo, da »tako mora biti«, samo potrebno je pristopiti do bolnika sočutno in razumno, prisluhniti mu v njegovem nemiru in strahovih … In naj bi osebju ne bilo škoda časa za minuto ali dve ali celih pet več kdaj za kakšnega bolnika ...

Kako rada se Hana spomni svoje profesorice etike, ki jih je učila, da je bolnik človek in ne številka. Da je potrebno pristopati do bolnika kot posameznika, ki sebe, svojo bolezen in stiske čuti in doživlja po svoje.

 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
8
Ana Kos
0
Jul 19, 2015
Babica! <3
#8
babica
1
Jul 19, 2015
Ko sem ležala na intenzivnem oddelku po operaciji me je sestra , ki je prišla v nočno izmeno, pobožale in rekla "kako ste, ves dan sem mislila na vas"............... Tako dobro mi je delo, da sem zaspala in mirno spala celo noč.
Še zmeraj se je hvaležno spominjam !!!
#7
Ana Kos
0
Jul 19, 2015
VinKos, iskrena in nepreračunljiva prijaznost osrečuje tudi tistega, ki tak je, ne le tistega, ki to prijaznost s/prejema.
Sicer pa včasih kdo, ki mu je prijaznost podarjana, le-te niti ne opazi ... Žal.
#6
VinKos
1
Jul 18, 2015
S.p.Onko ima prav - nikogar ne moreš prisiliti, da je človeški, samo upaš lahko - in če se upanje izpolni, si blažen in ganjen. Seveda je rahločutnost tudi optimalno celilna, zdravilna - a kdo to meri?
#5
Ana Kos
1
Jul 18, 2015
Sponko, so tudi angeli, so!
Ampak zgoraj opisano je bilo resnično kruto.
Pretreslo me je tudi zato, ker si danes tega res ne bi mislila. :(

V hiši hospica je bil marsikakšen bolnik nemiren, toda nikogar nismo privezali in celo za to, da je ograjica gor, smo se z bolnikom dogovorili!
#4
Ana Kos
2
Jul 18, 2015
Anka, žalostno ...
Mene je pred veliko leti, ko sem bila še sestra na oddelku neke bolnišnice, prizadelo vrednotenje našega dela.
Namreč sestre nismo dobile nobene točke na odgovornost!! Medtem ko so jih administratorke dobile!
Ni mi šlo za točke same, pač pa za to, da velja moje delo za odgovorno tudi v očeh osebja v bolnišnici.
Itak sem dala vse od sebe ... ne glede na plačo ...

Imela sem sošolko, pravzaprav sta bili dve, ki sta se prizibali z rokami v žepih v sobo, kjer sem jaz umivala nepokretno bolnico, ki pa je bila umsko popolnoma bistra.
"Samo šolo končam in potem me ne bo več tukaj," je rekla ena, druga ji je glasno pritrjevala. Namesto da bi katera le pristopila k mnei, da bi lažje "zrihtala" bolnico ...

Žalostno ...
#3
Sponko
1
Jul 16, 2015
Pomirjevala in privezi!
Ugotovile so, da imajo tako mir, pred bolniki.
Opravijo tista rutinska od doktorja predpisana opravila in izginejo v svoja zaklonišča.
Vse, ki ravnajo drugače so pa Angeli.
#2
Anka Klemenčič
2
Jul 16, 2015
Ana, zelo lepo si napisala....žal se velikokrat za ta poklic odločajo tisti, ki nikamor drugam niso sprejeti in pristanejo na oddelku, jezni na ves svet. Tu so, da si zaslužijo plačo....ko gredo domov jih nič ne zanima več.....
Je pa tu še druga plat medalje, mnogi pa ta poklic opravljajo s srcem, so zato mnogokrat obsojeni, poniževani, s strani sodelavcev, nadrejenih, bolnikov....pa še nekaj....vedno bolj nadrejeni zahtevajo, da je vse vpisano v računalnik, polno je papirologije, ki jo spremlja še vnos v računalnik....nekoč je bilo dovolj, da si delo naredil, zdaj ga moraš zabeležiti v bolnikov karton, potem pa še vse v računalnik, od materiala, do posega in še marsikaj.....ko sem jaz eni iz uprave nekoč rekla, da je očitno bolj pomembno, da je vse v računalniku, bolnik pa je lahko do vrata v lastnih izmečkih...mi je rekla, da sem očitno lena in se mi ne da delati!!......takle mamo :(
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-07-16 12:56:28 (Jul 16, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
Sveta glava
Ryanova hči
Povodni mož v Svetem pismu
Anketa o uporabi mobitela
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(153)
Tanka
(89)
Zaveza
(76)
Hospic
(19)
Psalm
(15)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
Julij 2018
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031

Oglasi

2759.) gora ni hotel - saint loup

Kategorija: Leposlovje

Cena: 11.99 €

7663.) mafija včeraj in danes - spectator

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 9.99 €

7706.) ukana 1 , 2 , 3  -  tone svetina

Kategorija: Zdravje

Cena: 34.99 €

7450.) 7000 dni v sibiriji - karlo štajner

Kategorija: Družboslovje

Cena: 19.99 €

7193.) sorge - hans otto meissner

Kategorija: Leposlovje

Cena: 16.99 €

3556.) le vi ste pomembni oblikujte svoje življenje od znotraj navzven - dr. phillip c. mcgraw

Kategorija: Računalništvo in internet

Cena: 18.99 €

5642.) planina - draško šćekić

Kategorija: Leposlovje

Cena: 11.99 €

3679.) franny in zooey - j.d. salinger

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 15.99 €

3678.) skrivnost mlečne čokolade - peter svetina , damijan stepančič

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 15.99 €

3677.) vidov angel - peter svetina

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 15.99 €

6070.) učiteljica breda - france bevk

Kategorija: Družboslovje

Cena: 14.99 €

6037.) mančine lovske dogodivščine - franc šetinc

Kategorija: Družboslovje

Cena: 13.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj