Sneži. V oblekici in škornjih hitim  iz šole domov. Samo ustavim se še pri mami in očetu kjer pri Mosserjevih opravljata delo v hlevih. Mama opravlja molžo pri kravah , oče pa pri kidanju  gnoja in ostala dela. Komaj čakam, da se  skrijem v hlev pred snežnim viharjem. Pa tako prijetno toplo je v hlevu, in dobila bom kos z marmelado namazanega kruha. Prispela sem. Zajame me prijetna  toplota in prijeten vonj po  kravah, konjih, svinjah…. Ko mama molze jaz klepetam z njo pri kravah. Odpro se velika vrata, vstopi  Jožek in pravi: »Ko končate z delom se oglasite pri nas v hiši«. Ahaaa, kruh z marmelado me čaka. Komaj čakam na kruh, saj me je vsak dan čakal.   Mama in oče  pospravita vse stvari, se pogledata, če je vse na svojem mestu, oče  poišče mojo roko in gremo. Gospodinja, pravi:« Operite si roke in pridite sedeti  k nam za mizo«.Oče in mama se spogledata. Na mizi je bila pogača in velik lonec iz katerega  je dišalo. Komaj sem čakala , da se usedemo. Kos za kosom pogače  z rozinami je izginjal v mojih rokah in ustih, na čaj sem čisto pozabila. Mmmm, kako je dobra pogača z rozinami, tako veliki kosi so in polno rozin je v njem. Ko smo   končali s pojedino pravi gospodinja:«Sedaj pa gremo v veliko sobo«.  Vstopimo.

Onemela sem. V kotu je bila velika smreka , segala je do stropa. Na njej je bilo polno vate, svečk, in piškotov. Pod smrekico pa polno paketov. Nisem vedela kaj vse to pomeni. Smrekica v sobi, prižgane svečke na njej. Mamo stisnem za roko, kaj to pomeni. Šepne mi » sveti večer je«. Ne vem kaj to pomeni. Zasliši se glas:« Ker je danes sveti večer bomo najprej pomolili, nato pa še zapeli pesem sveta  noč. Kako je pesem lepo zvenela,  še danes vidim sobo  in slišim pesem sveta noč, blažena noč… Vse v sobi je bilo prelepo, smrekica, paketi, pesem, za moje oči in srček vse preveč lepo. Ta prijetnost in lepota sobe me je ogrela po vsem mojem telesu. Stala in strmela sem v smrekico, kako je prišla v sobo vsa tako okrašena, tisoč vprašanj sem imela a odgovore nanje sem dobila čez nekaj let.

Tišina.

K smrekici je stopila gospodinja. N a vsakem zavoju je bilo ime, Roland. Berti, Ferdinand, Jožek, Nežka, Lotka ..Ko sem zaslišala svoje ime, sem kar stala.. Mama me čisto nalahno potisne, naj vendarle grem po svoje darilo. Nič nisem vedela kaj se dogaja, zakaj jaz, kaj sedaj, kaj naj rečem, kako naj…. Polno neizgovorjenih   vprašanj sem imela  v moji glavici. »Zahvali se«, še slišim mamin glas za seboj. Darilo! Moje darilo. Moje prvo darilo. Zahvalim se, močno stisnem darilo v roke. Ojoj, kaj bo doma. Bratje in sestre mi ga bodo vzeli. Samo ga ne dam. Moje darilo je. Čisto samo moje. Samo to še razmišljam. Nisem opazila kdaj smo prišli  v sneži metež., Kam naj dam darilo, moje prvo darilo. Pa še sneži , zmočilo ga bo ,  skrivam ga pod že tako majhno jopico , samo, da se ne zmoči,  da ga nihče ne vidi, kajti  to moje prvo darilo je bilo sedaj v nevarnosti. Slišim mamo  in očeta:« Danes je sveti večer, Božič je. Jezus se je rodil na današnji večer, zato se postavi smrekica, pa moli  in poje se. Ne razumem, kako  se je lahko rodil v takem snežnem viharju, pa kje se je rodil. Misli mi uidejo k mojemu darilu. Moje šumeče darilo. Kako prijetno ga je držati v rokah, ob vsakem mojem dotiku zašumi, stiskam ga močno k sebi. Srečna sem. Mi ne smemo postavljati smrekic, je kaznivo, lahko nas kaznujejo, slišim očeta, ki  nama z mamo razlaga. Ampak ne slišim več. Pa denarja nimamo…samo darilo,  in darilo to je moja skrb. Vso pot domov premišljujem kaj je zavito v ta prečudoviti šumeči papir in da mi ga ne vzamejo,.Strah me je. Moje prvo darilo je in že tudi v nevarnosti. Ko zagledam hišo kjer stanujemo me še bolj stisne pri srčku.

Doma smo. Kaj imaš v rokah Lotka?,  zakličejo vsi po vrsti. Še močneje stisnem darilo. Brat Florjan se zapodi proti meni, hoče mi strgati darilo iz rok. Jaz pa v jok. Oče zelo glasno pove:«darilo je njeno, pustite jo pri miru, če bo želela bo sama delila z vami.« Pobegnem v sobo  kar v kot pri vrati se skrijem, jočem se na glas k sebi stiskam moje šumeče darilo. Usedem na tla, gledam v darilo. Ne vem koliko časa je trajalo , še vedno sem jokala, a počasi sem  začela odvijati ta dragoceni šumeči papir. Kaj se je skrivalo v njem?  Piškoti!! Piškote sem dobila, samo moji so.. Vzame enega in ga ponesem v usta. Mmmm, kako je dober, in kako dolg je ta moj piškot. Sežem po drugem, tretjem, četrtem….Prazen šumeči papir je ostal v mojih rokah, počasi sem ga še gladila , ga zložila in odnesla s seboj v posteljo, ker je končal pod vzglavnikom. Še vedno sem premišljevala o pogači, smrekici, paketih, in mojem šumečem darilu. Kdaj in kako sem zdrsnila v spanec, še danes ne vem, ko premišljujem o mojem prvem Božiču. A mi je bilo kaj slabo, ko sem toliko stvari zmetala vase? Ne vem !

Še danes je Božič moj najlepši  in najljubši praznik, vedno se spominjam  mojega prvega Božiča. Tudi jaz bi najraje ponudila revnim otrokom tak prečudoviti Božič. Bi bili tako veseli in srečni kot sem sama doživljala ta moj prvi Božič.