Naloga tistih, ki imamo to danost, da opažamo tisto, kar drugi spregledajo, je, da pišemo, javno govorimo. Pridobil sem status kritičnega misleca ravno zato, ker sem politično neopredeljen; zaušnice talam tistim na levi in tistim na desni. Zato sem osovražen s strani levičarjev in desničarjev. Vendar se ne pustim zmesti. Če že imam to danost, ta talent, to pamet in ne nazadnje tudi znanje, je moja moralna dolžnost, da pišem in javno govorim. Prijateljev nimam – bolj ali manj se vame zaletavajo sovražniki. Ko napišem nek tekst, ki je pisan »na dušo« desničarjev, me kujejo v zvezde. Ko napišem kaj proti njim, me le-ti polivajo z gnojnico. Nič drugače ni z levičarji. V zadnjih letih – po letu 2011, ko sem feministkam in LGBT začel rušiti njihove psihotične poglede na družino – sem se bistveno bolj zameril levičarjem, ki imajo v svoje ideološko jedro vtkane prav feministke (»moškinje«) in LeGeBiTrovce.
Desničarjem pa … ni pomoči; vse dotlej, dokler ne bodo spoštovali partizanov/partizanstv