Članek
Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del
Objavljeno Sep 29, 2019

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.

 

Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli, saj niso vedeli, da se spoznanje v tem primeru ne da »ujeti« oz. dokazati. S psihoanalitičnega vidika se zdi, da je Dollard dobro sklepal – jasno, saj je bila psihoanaliza v njegovem času v razcvetu. Poznejši klasični raziskovalci pa so napačno sklepali – mislili so, da ima »laboratorjski« orgazem (»samozadovoljevanje na ukaz«) kaj skupnega z adrenalinskim seksom, ki ga športniki lahko prakticirajo s svojo partnerico dan pred tekmovanjem. Tak seks namreč lahko v negativno vpliva nek športni dosežek – čeprav se tudi to ne da eksperimentalno dokazati. Kot kriterij športne uspešnosti so optimistični raziskovalci športnikom »ukazali« »laboratorijski« (samozadovoljitveni) orgazmu, nato pa so morali opravljati nekaj motoričnih testov. »Optimistični« raziskovalci so mislili, da motorične teste lahko primerjamo psihomotorično aktivnostjo, ki se dogaja med neko športno aktivnostjo med tekmovanjem. S psihoanalitičnega vidika je to absurd oz. odločilna  metodološka napaka. V motoričnem testu vloga psihe (duševnosti) navadno nima posebne vloge, na tekmovališču pa je psiha bistvena. Tudi samozadovoljevanje (z orgazmom) še zdaleč ni primerljivo z adrenalinskim seksom (in orgazmom) z neko (naključno) partnerico. (Seks z dolgoletno partnerico lahko postane tako rutinski, da v glavi oz. spominu ne pusti nobenih »trajnih« posledic v smislu negativnega vpliva na športno uspešnost.) Seksualna aktivnost je skozi teoretski oz. psihoanalitični vidik lahko negativna za tekmovalno uspešnost takrat, ko ima športnik (trenutno) izjemno željo po seksualnosti z žensko. Če se mu želeni (adrenalinski) seks zgodi eno noč pred pomembnim tekmovanjem, mu misel na ta(k) seks ne zapusti glave. Namesto, da bi se koncentriral na pomembno tekmovanje, (pri sebi) ne more verjeti, da je seksualno osvojil neosvojljivo trdnjavo – žensko (dekle), ki mu je nastopala v fantazijah odkar je odkril, da obstaja tudi seks. Agresivnost, ki je pri večini »možatih«, predvsem kontaktnih športov tako pomembna, takšen adrenalinski seks nevtralizira oz. zmanjša – vsaj teoretično.

Kot vidite – v tem prispevku govorimo o moškem športu in o moški seksualni aktivnosti v odnosu do tekmovalne uspešnosti. Zakonitosti in povezave med tekmovalno uspešnostjo in žensko seksualno aktivnostjo so bistveno drugačne. Razumevanje je zapleteno predvsem zato, ker človek v resnici ne ve, kakšen je njegov tok nezavednih misli. V sferah nezavednega so človekove misli (in sklepanja) čisto drugačne, bolj seksualne in manj sramežljive. Namreč – če iščemo univerzalnega junaka, ki ima status »subjekta, ki ženski obeta užitek« oz. »si ga ženska (seksualno) želi«, je to zagotovo (mišičasti) športnik – in to ne katerikoli, pač pa odličen športnik, zmagovalce, prvak, rekorder, junak … Ogromno motivacijske oz. libidinalne energije športniki premorejo ravno zato, ker predvidevajo in celo (nezavedno) pogojujejo, da bodo imeli pri dekletih več uspeha. Uspeh pa se po določeni spontani, samodejni in nezavedni logiki meri v seksualnih avanturah, v katere bi se lahko športnik »zapletel« na račun svojega statusa »(naj)boljšega« športnika. »Boljši moški (športniki) imajo privilegij v ženski želji«, je univerzalno seksualno oz. (med)spolno pravilo, ki velja tudi oz. še posebno v športu. To je splošno življenjsko pravilo. In če zmagovalec »zabije« adrenalinski »gol« (»koš«, ali kakšno drugo simbolno »vagino«) v seksualnem aktu, mu na tekmovališču tudi zmagati ni treba – zato mu tudi agresivnost upade. Športnik, ki je »zmagal« – beri: seksualno osvojil dekle oz. ženske že en večer prej – ne rabi dokazovanja še na sami tekmi. »Šport je nastal zaradi ženske«, je ena od psihoanalitičnih tez, ki skuša dopovedati, da je šport oz. tekmovalna igre v znatni povezavi z »borbami«, ki jih vsakodnevno med seboj bijejo seksualni konkurenti. Na nezavednem nivoju športni tekmeci predstavljajo »vrnjene (simbolne) očete«, torej seksualne konkurente za naslednico (infantilno oz. ojdipalno doživete) matere, torej za dekleta oz. ženske. »Boljši« moški in »lepše« ženske se med seboj izjemno kompatibilni oz. ujemajoči. Lepotice si (načeloma) ne izbirajo »suhoparnih« lepotcev, pač pa junake, prvake, heroje – športnike. In športniki oz. »boljši moški« (v nekem univerzalnem smislu) (načeloma) ne hlepijo po boljših ženska, pač pa po lepoticah. Število golov oz. košev (ali pa športnih zmag), ki jih dosežejo najboljši igralci v npr. žogarskih športov izjemno visoko (pozitivno) korelira s simbol(ič)nimi (seksualnimi) »goli«, ki jih dosežejo v vsakodnevni seksualni realnosti. Drugače rečeno: tisti športniki, ki veljajo kot odlični precej bolj pogosto nastopajo v ženskih fantazijah oz. željah kot kakšni življenjsko manj uspešni »samci«. In če je kaj, kar si moški najbolj želi, je to, da bi si ga ženske zelo (seksualno) želele. Ravno odličnost v športu podeljuje športniku status (seksualno) želenega.

V ženskem športu pa je to univerzalno življenjsko pravilo bistveno drugačno. Tudi dekleta oz. ženske si vselej potiho, torej nezavedno, želijo, da bi si jih fantje oz. moški želeli. Toda v njihovem nezavednem so kalkulacije bistveno drugačne. Ženska lepota (telesna in obrazna) v teh računicah igra bistveno vlogo, pri moških pa ne. Korelacija s športnimi goli, ki jih zabijejo najboljše igralke v žogarskih športih so ponavadi v nepomembni ali celo negativni korelacij z »goli«, ki so jih te športnice bodisi realno deležne s strani svojih »princev iz sanj«, ali pa »deležne« zgolj v mislih oz. v fantaziji dotičnih »princev iz sanj«. Roko na srce: največ seksualnih »golov« so (lahko) deležna najlepša dekleta, »missice«, manekenke – športnice pa (načeloma) le pogojno, če so (dovolj) lepe. Vse te opevane lepotice se v realnosti sicer lahko otepajo seksualnosti, zagotovo pa precej bolj pogosto nastopajo v seksualnih fantazijah oz. v želji povprečnega moškega ali športnika. To pa je tisto, ker po tihem, torej nezavedno vedo vsi, tudi športnice. Med mladimi je to, dokaj univerzalno pravilo, zgolj slutnja, v dobi odraslosti, pa večino moških in žensk to dobro ve. Čeprav pravilo, da »vsaka metla svoj štil najde«, prav tako drži.

To je izjemno kruto, neprijazno in neuvidevno pravilo, ki na žalost drži. Dalo bi se ga tudi dokaz(ov)ati, toda anketirancev in anketirank med športniki, ki bi bili pripravljeni izdati svoje seksualne avanture in svoje skrite fantazije, ne bi uspeli pridobiti k sodelovanju. Prav zaradi tega, dokaj univerzalnega pravila, je nemogoče enačiti seksualno aktivnost in tekmovalno uspešnost med športnicami in športniki.

Zagotovo pa gola mišična moč, ki se manifestira v nekem motoričnem testu še zdaleč ni tiste vrste moč, ki se uprizori na športnem tekmovanju. Tudi sam orgazem v takšnem eksperimentu nikakor ne moremo sprejemati kot neko fiziološko dogajanje, pač pa kot psihološki fenomen. Samozadovoljevanje nima nobene neposredne zveze z nekim adrenalinskim seksom z neko seksualno partnerico (ali partnerjem, če govorimo o športnicah). Med samozadovoljevanjem ni nobenega adrenalina, nobene pristne realnosti, zgolj fantazija – želja po seksualni združitvi po »laboratorijskem« oz. (kopalničnem) samozadovoljitvenem orgazmu ostaja.

Želja po športni zmagi je, tako kot seksualna želja, psihična in ne biološka oz. fiziološka. Orgazem v seksualnem aktu človeka psihično precej bolj izmuči oz. »izmozga«, kot pa samozadovoljevalni orgazem. »Rutinsko« samozadovoljevanje v procesu doseganja dobrega tekmovalnega rezultata ni omembe vredno, tudi rutinski seks z dolgoletno partnerico ni »nevaren« za »padec forme«. Zaplete se kvečjemu pri adrenalinskem seksu (npr. z naključno osebo) – pa še to se zaplete predvsem športnikom. Seksualnost pri športnicah je precej manj raziskana in teoretsko bolj zagatna. Možati športi in falične športnice nastopajo v drugi zgodbi kot ženstvene ženske v estetskih športih. Tudi njihova seksualnost je (verjetno) drugače organizirana in strukturirana. Prav tako obstaja razlika v negativnem učinku (adrenalinske) seksualne aktivnosti na tip športne panoge. Težko je namreč enačiti agresivne, npr. kontaktne športe z nekimi statičnimi ali estetskimi športi. Šah, streljanje, umetnostno drsanje in še morda kaj, se zdi popolnoma neprimerljivo z npr. agresivnimi žogarskimi,  kontaktnimi ali »eksplozivnimi« športi (meti, šprinti).

Za konec pa še tole: ko sem bi sam fanatični mlad športnik, se mi je pri 17-letih zgodil »nočni seksualni adrenalin«, drugi dan (oz. čez nekaj ur) sem suvereno osvojil naslov državnega prvaka – pa ne zato, ker bi bil toliko boljši, pač pa sem odlično tekmoval. Univerzalnosti in svetega pravila v temi, ki smo jo obdelali, torej ni. Dobro je, da ste (s to psihoanalitično) teorijo seznanjeni, odločitev, verjetje in želja pa naj pri vas opravijo svoje.

PS: https://www.roman-vodeb.si/