Kultura(c) – I. del

Objavil/a Roman Vodeb, dne 2019-02-11 ob 14:39:40

Jezi me, da že pred mnogimi leti nisem o umetnosti napisal tisto, kar sem opažal potem, ko sem napisal knjigo »Šport skozi psihoanalizo« (in »Interpretacijo športa«). Pa vendarle sem o umetnosti doslej že veliko povedal – največ lani takle čas – ko je Prešernovo nagrado dobila Maja Smrekar (s svojim »dojenjem psa«): http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/351478/maja-smrekar-in-njena-zoofilija

Čez letošnje nagrajence nima (veliko) pripomb – če jih je komisija izbrala, potem si nagrado zaslužijo. Ker letos je bila komisija verjetno bistveno bolj previdna in obzirna do kritikov sodobne umetnosti, ki so jo nagradili ravno lansko leto (mislim na Majo Smrekar in njeno zoofilijo) … Me pa (še vedno) moti, da arhitekturo trpajo v umetnost oz. »kulturo« in nagrajujejo arhitekte (letos sta bila nagrajena dva, zakonski par). Arhitekti imajo pač Jožeta Plečnika in Plečnikove nagrade … Športniki imajo Stanka Bloudka in Bloudkove nagrade/priznanja … Vsaka branža ima neke svoje velikane … Če sem malce preroški, bi lahko rekel, da določenih intelektualnih mojstrovin ne moremo ravno trpati h kulturi oz. umetnosti, še najmanj k Prešernu (k Prešernovi nagradi); in če smem biti še bolj preroški, bi rekel, da bomo imeli Slovenci po Žižkovi smrti tudi »Žižkove nagradi« za … – morda za kritično mišljenje, filozofijo, predrznost … Freudu so Nemci za njegovo »Doro« namenili Goethejevo nagrado za literaturo.

Zase lahko rečem, da Prešernove nagrade ne bi nikoli sprejel – vem, vem, ne bom je dobil – pa vendarle. Zame je bil France Prešeran zelo neodgovorni moški/oče (brez Nadjaza, kot se reče v psihoanalizo), celo pedofil, pijanec. Mladoletni Ani Jelovšek – 23 let je bila mlajša kot Prešeren, ki jo je spoznal pri svojih 37 letih, ko je bila ona stara 13 let – je »nafukal« tri otroke, za katere ni skrbel; prvo hči je morala dati celo v rejo. (Seveda je ta Prešernova hči Terezija umrla še preden je dopolnila 1. leto starosti; tretji otrok, sin Franc je tudi umrl še kot otrok, star 10 let!)! In mi, Slovenci slavimo Prešernov/kulturni dan … Jaz ne! Ne zanikam pa, da je Prešeren pisal »dobre« pesmice. In fino bi se mi zdelo, da bi imeli zgolj pesniki svoj praznik – in to 3. decembra (na dan Prešernovega rojstnega dne). Pisatelji bi lahko imeli Cankarjevo nagrado … Plesni umetniki bi lahko imeli Mlakarjevo nagrado …

Kakorkoli že – dandanes pa (mimo tega, da slavimo kulturo na dan Prešernove smrti) me vendarle jezi, da več umetnostnih kritikov ne motri umetnosti skozi psihoanalizo – ker: Freud je (med drugim) toliko drugačnega povedal o interpretaciji umetnosti, da bi moralo »kulturo« oz. (sodobno) umetnost že zdavnaj spametovati. Že to, da je prve gledališke igralce (npr. tiste v potujočih gledališčih) okarakteriziral kot »zabavljače«, je veliko. Nakazal (nam) je tudi vlogo narcizma v odrskih »umetnikih«/»zabavljačih«, predvsem moških (ki »prežijo« na ženske oboževalke) …

Glede na to, da se moj glas pogosto sliši in širi tudi v deveto vas, bom še ne tem mestu rekel par kritičnih besed o »kulturi«. Potem, ko sem »napičil« Prešička – in nisem bil edini (okrog Kobala pač nisem izgubljal besed) – sem na predvečer letošnjega Kulturnega praznika razvezal svoj kritični jezik in posnel odmeven govor – šlo je za jezen monolog – z naslovom »Kulturac«, kjer sem kritično motril moderno umetnost, predvsem likovno in tudi raznorazne odrske »inštalacije« in plesne »prformanse«.

Jezi me, da se dandanes že vsak »drek« trpa v umetnost. Lahko nas celo skrbi, da bo še kič sčasoma postal umetnost. Vsem skupaj – najbolj pa likovni umetnosti – je (skorja pred sto leti) zagodel že španski/katalonski »slikar« (kipar in lončar) Joan Miró. Gre za razvajenega sina katalonskega zlatarja (ki se mu očitno ni ljubilo delat tistega, kar mu je namenil oče) – s svojimi (»modernimi« in »avantgardnimi«) abstrakcijami je zbegal takratno avdienco (beri: »konzumente« umetnosti) in celo dosegal in poskrbel – kot se za (patološkega) narcisa spodobi –, da njegovo »delo« ne bo pozabljeno. Večji del svoje »umetniške« lastnine je kot darilo podaril mestni upravi Palme de Mallorce, kjer je živel zadnja leta svojega življenja. Danes Miróju trumoma sledijo »sodobni umetniki«, ki svoje »inštalacije« in »packarije« prodajajo kot umetnost, za nameček pa se še pritožujejo, da so premalo cenjeni, da/ker so reveži … Moj jezni apel se v tem kontekstu glasi: »DELAT NAJ GREDO!« Namenjen je vsem tistim lenuhom, ki bi radi svojo zafnano umetnost »proda(ja)li« kot nekakšno visoko umetnost, za abstraktnim obeležjem ... in potem bi se radi s to svojo »umetnostjo« tudi preživljali – beri: zaslužili denar za preživetje ... Za nameček pa se vselej najde še zafnana aristokratska (leva) »gospoda« – beri: (namišljena) elita –, ki vse te kvazi-umetniške averzije dobesedno »kupi«, tako ali/in drugače … Visoka, torej moderna (abstraktna) umetnost je dandanes postala statusni simbol, s pomočjo katerega se elita loči od ne-elite, od »kmetov«.

Znano je, da bi se elita rada dvigne nad rajo – nad »kmete«, torej navadne meščane/ljudi – natančno tako (in zato), da zbeži v nek svoj (elitni) svet (»high society«), v katerem so sami sebi všeč, saj sebe vidijo več vredne; pomagajo si še z (aristokratskim) bontonom, v katerega strpajo vse, tudi to, da se je treba klanjati moderni/abstraktni/visoki umetnosti. Prisegajo torej tudi na raznorazne zafnane sodobne »umetnike«, katerih »umetnost« je po drugi strani t. r. neprebavljiva – ker se je ne da razumeti ... Oni, elita, večvredneži pa jo »kao« razumejo … Podobna paradigma je znana tudi v športu, ko/kjer se je petična elita najprej zatekla v (drag) tenis (in se na ta način – v rekreativne smislu – izognila poceni žogarskim športom), zatekla se je tudi v alpsko smučarijo (v mondenih tujih zimskošportnih središčih) – da ne govorimo o tem, kaj elita dela s svojimi otroci … In ko so »kmetje« zakoračili v tenis (in smučanje), se je elita zatekla k drugim statusnim simbolom – npr. v (še dražji) golf (in polo) … Statusni simboli imajo navadno falično poreklo, saj se da tam dobro »kurčiti« … Statusni simboli, kot so opera in balet, ter poslušanje klasične glasbe (in tudi gledališče) je seveda nekoč tudi gravitiralo v paket elite. Sedaj pa, ko že t. r. vsak »kmet« lahko obiskuje opero, balet in posluša klasično glasbo (in obiskuje gledališče), si je elita našla nov statusni simbol: »moderno«, torej »abstraktno umetnost«, ki je nihče drug, razen elite (in samih »nerazumljenih« ustvarjalcev/»umetnikov«) ne razume …

Freud je zato (v kontekstu umetnosti) genialno vpeljal pojem/koncept averzije – torej kulminacijo neprijetnosti, celo zoprnosti in čudenja – kadar je običajen/normalen človek soočen z neko (domnevno) umetnostjo. In ravno sodobna umetnost – tudi lansko »Prešerno-nagrajeno« »dojenje pasa« (umetnice Maje Smrekar) – je tista averzija, pred katero nas je svaril Freud, ki v resnici ne bi smela biti razglašena za umetnost. Dandanes se v umetnost dobesedno (s)trpa vse. In ni čudno, da se v umetnosti v zadnjem času, najbolj znajdejo totalno zafrustrirani in travmatizirani ljudje, ki svoj (mehki) psihični patos vnašajo v (»abstraktno«) umetnost – in ravno od tod (moj) »KULTURAC«. Averzijska občutja zoprnosti in kroničnega čudenja so neizbežna. Prava, torej tradicionalna umetnost je posledično pač izgubila na veljavi. In ravno »sodobni umetniki« so postali t. r. rablji tradicionalne umetnosti – ker: »Ni vse zlato, kar se sveti!« In ni vse umetnost, kar se razglaša za umetnost! Ni dovolj reči, da gre za »moderno abstraktno umetnost« in je že vse rešeno.

Mnogi sodobni umetniki so dandanes predvsem delomrzneži, če že ne kar lenuhi, ki svoje frustracije zapakirajo v nekakšno, torej abstraktno mederno »umetnost« in za svoje averzijsko (zoprno) afnanje hočejo še državno rento, torej neko plač(il)o, se katero se da spodobno živeti. Za nameček se potem aktivira še (njihova) prosocialistična Levica, ki za to svoje volilno z »leninitisom« okuženo telo naredi vse – večina sodobnih umetnikov je razvajenih mladcev in mladenk, ki bi radi v življenju samo uživali, delati pa se jim ne da in ne ljubi; zakajajo se s »travo« (marihuano – ki bi jo radi tudi legalizirali) in seveda volijo Levico. In v zahvalo se potem ta ista Levica zavzema, da bi ti/takšni delomrzneži – beri: lenuharski »moderni umetniki« – dobili še bolniški dopust, in to že po štirih dneh nastopa bolezni, ki se ji včasih strokovno res lahko reče (zgolj) »leninitis«. »Ker nimajo delodajalca, nimajo bolniške in do 30. dneva bolezni ne dobijo nobenega nadomestila, zato so prisiljeni delati bolni, če pa ostanejo doma, nimajo sredstev za življenje,« je ravno pred Kulturnim praznikom v parlamentu utemeljevala noveliranje zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi poslanka Levice Violeta Tomić.

Freudove »Spise o umetnosti« sem prebral večkrat; zato vso to umetnost »berem« oz. jo razumem na čisto drug način kot umetniki. Veliko bolj sem kritičen in teoretsko poglobljen, ker sem dodobra naštudiral Freudovo interpretacijo umetnosti. Umetnost sedaj razumem tudi takrat, ko je t. r. ne razumem. Od Freuda sem se naučil predvsem to, da umetnost v resnici (čisto po svoje) razumeva naše nezavedno, naša simbolna »realna realnost«, ki v resnici edina šteje. V nezavednem se torej dogaja samodejno razumevanje simbolne realnosti, torej latentne strukture manifest(ira)ne umetnosti. Neka »inštalacija« oz. »performans« (»uprizoritev«) dobi status umetnosti (pa še to ne za vse »konzumente«) takrat, ko manifest(ira)ne zunanje (senzorne) »dražljaje« instanca nezavednega – kot edine »realne realnosti« – zapopade simbolno. To, da je umetnost treba samodejno in spontano (in nehotno) prebrati v nezavednem, ni zgolj retorična fraza, pač pa se to (simbolno) »(pre)branje« res zgodi. Če se ta preskok iz manifestnega v simbolno (nezavedno) latentnost ne zgodi za dovolj veliko število »konzumentov« dotične umetnosti, je delikatno govoriti že kar o umetnosti. Za nekoga, čigar nezavedno zapopade (»(pre)bere«) videno/slišano »uprozoritev« kot libidinalno investirano simbolno kategorijo, taka »uprizoritev« (šele) postane umetnost. Za tistega, čigar nezavedno dotične umetniške uprizoritve ustrezno ne »prebere«, potem to pač zanj ni umetnost. Umetnost je v resnici treba »(pre)brati« kot sanje (podobno kot pri športu). Umetnost ima dejansko neko latentno ozadje, formo/strukturo, ki je simbolna – in šele simbolizacija neki »uprizoritvi« podeli status umetnosti, pa še to ne za vsakega »konzumenta«/opazovalca »umetnosti«.

Če ne bi napisal knjige »Šport skozi psihoanalizo« (l. 2001) – gre za moj na grmadi zažgan doktorat – si ne bi upal tako suvereno (kritično) govoriti o umetnosti (in kulturi). Napisal pa sem tudi »Interpretacijo športa« (l. 2005), po modelu Freudove »Interpretacije sanj«. Tako pa … Zamislite si, kaj vse sem (vam) povedal … in … kaj vsega vam še nisem … in … berite Freudove »Spise o umetnosti«!

Za konec: Šarcu v teh »(ne)kulturnih« časih res ni lahko. Ustreznega kulturnega ministra ne bo našel kar tako. Zato sem nedavno twittenil – potem, ko je Šarca slavnostni govornik (Vinko Möderndorfer) na centralni prireditvi ob Kulturnem dnevu ošvrknil: »Da ne bo kdo misli, da si Šerec res želi Vinka Möderndorferja za kulturnega ministra. Šarec ga je zgolj špiknil, ker ga je Möderndorfer v svojem govoru malo napičil. Jaz bi "kulturnikom" spet serviral Žigo Turka; nad njim so se mnogi "kulturniki" pritoževali - očitno je bi dober.«

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Roman Vodeb
Roman Vodeb
Objavil/a 2019-02-11 14:39:40 (Feb 11, 2019)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Žižek Vs. Peterson - 1. del
Odžagala si je roko
Kriva je Eva?!
Idrija - kraj nesrečnega imena
Seksizem - 2. del
40 mučenikov – ali: SEKSIZEM (1. del)
Spol.si in Mojca Dobnikar
Afera »sendvič« – 2. del
Afera »sendvič« – 1. del
Kultura(c) – I. del
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
ŠPORT
(13)
LGBT
(13)
ZZZDR
(13)
RAAM
(5)
CSD
(5)
geji
(4)
1968
(4)
Film
(3)
MOM
(3)
eu
(2)
oče
(1)
OKS
(1)
NOB
(1)
LMŠ
(1)
sd
(1)
FF
(1)
SURS
(1)
gurs
(1)
RTH
(1)
seks
(1)
mati
(1)
self
(1)
FSD
(1)
SKZP
(1)
ONA
(1)
DUTB
(1)
tek
(1)
IŠČI PO ARHIVU
April 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
2930

Oglasi

želite piti boljšo in obogateno vedno? potem je smiselno, da preverite katere pozitivne učinke vam prinaša živa voda - https://www.aktivni.si/dobro-pocutje/ziva-voda-skrbno-varovana-skrivnost-vrhunskih-sportnikov/ živa voda nastane s procesom ionizacije, pri tem pa nam je v pomoč ionizator vode.

Kategorija: Mali gospodinjski aparati

Cena: Pokličite za ceno

radi igrate športne stave? v sloveniji vam je na voljo tudi ena izmed večjih svetovnih stavnic bet at home. preizkusite svojo srečo in ob prvi registraciji prejmete bet at home bonus - http://www.betsonhand.com/sl/bet-at-home/bet-at-home-bonus/

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

7734.) evropski roman - dušan pirjevec

Kategorija: Družina in vzgoja otrok

Cena: 19.99 €

6692.) filozofija umetnosti - hippolyte taine

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5440.) ime rože - umberto eco

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

2215.) golobje in jastrebi - grazia deledda

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

1520.) kritični spisi - josip stritar

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5965.) grad iz peska - iris murdoch

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

7171.) črni tulipan 1 in 2 - aleksander dumas

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

7390.) spomini na dovje - france voga

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 9.99 €

384.) zgodbice o znanih slovencih  -  igor torkar

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

714.) janez milčinski - leta za pet drugih

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj